KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00015784
URS člen 29, 35, 37. ZKP člen 148, 149b, 149b/3, 150, 150/1, 152, 152/1, 152/1-4, 242, 244a, 244a/6, 299, 299/5, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2. KZ-1 člen 186, 186/3, 294, 294/1. ZPol člen 36b, 54. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - hudodelsko združevanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - hudodelska združba - dejanje storjeno v hudodelski združbi - kolektivno kaznivo dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med razlogi - nerazumljiv izrek - sprememba obtožbe - pravna jamstva v kazenskem postopku - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do komunikacijske zasebnosti - sklep o izločitvi dokazov - pritožba zoper sklep o izločitvi dokazov - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenega dokaza - mednarodna pravna pomoč - dokazi iz postopka v tuji državi - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - predkazenski postopek - uradni zaznamek - policijska pooblastila - zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov - prikriti preiskovalni ukrepi - sodna kontrola - pogoji za odreditev - dokazni standard - razlogi za sum - utemeljeni razlogi za sum - okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum - obrazložitev odredbe - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - izvedenstvo - načela digitalne forenzike - sorazmernosti trajanja ukrepa prisluškovanja - zasliševanje prič - načelo neposrednosti - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje preko videokonference - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - izvajanje dokazov v
Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije.
Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne poraja resnega dvoma v obstoj teh odredb.
Sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge zagovornika za zaslišanje nekaterih prič in za opravo poizvedb pri operaterju fiksne telefonije v BIH za telefonsko številko in pribavo izpisa telefonskega prometa za obdobje od 1. 1. 2008 do konca aprila 2008 v smeri obtoženčevega alibija, ni prekršilo pravice obtoženega do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave RS.
Ker je zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta subjektivna zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi, zagovornik ne more uspeti z navedbo, da je bilo tožilstvo že od samega začetka, torej ne samo od vložitve obtožnice, temveč že prej – v fazi preiskave, in sicer od prejema dokumentacije s strani italijanskih varnostnih organov, seznanjeno z obremenilno izjavo takoimenovanega skesanca, ki je v celoti opisal tako svojo vlogo kot tudi vlogo obtoženega, tako da bi moralo le-to zajeti že v prvi obtožnici z dne 23. 11. 2010, pa tega ni storilo. Enako velja glede pritožbene navedbe, da se obtoženemu A. A. v spremenjeni obtožnici z dne 7. 11. 2012 očita novo kaznivo dejanje, oziroma da se sprememba obtožnice ne nanaša na isti historični dogodek, kot je bil opredeljen v prvotni obtožnici z dne 23. 11. 2010, spremenjeni dne 7. 1. 2011. S spremembo obtožnice glede obtoženega A. A. je bil le dodan očitek, vendar še vedno v istem časovnem okviru očitanega kaznivega dejanja, za katerega že zakonodajalec predvideva več izvršitev in za katerega kazensko pravni teoretiki uporabljajo izraz kolektivno kaznivo dejanje.
Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-25/95 se opredeljuje do ukrepa prisluškovanja v prostoru, za uporabo katerega po presoji Ustavnega sodišča RS ne zadoščajo samo „razlogi za sum“, ker gre pri prisluškovanju v prostoru za ukrep, ki najintenzivneje posega v zasebno sfero, zato se za vzpostavitev suma zahteva večja stopnja verjetnosti kot običajno. Ob tem pa Ustavno sodišče RS ugotavlja, da takrat veljavni zakon določa enake pogoje tako za odreditev ukrepa prisluškovanja v prostoru, kot tudi pri uporabi klasičnih policijskih metod, kot je npr. tajno opazovanje in sledenje, kjer je poseg v komunikacijski del zasebnosti bistveno manj intenziven ali pa ga sploh ni, kot tudi za odreditev ukrepa nadzorovanja telefonskih pogovorov, kjer je intenziteta posega v komunikacijsko zasebnost vendarle manjša kot pri ukrepu prisluškovanja v prostoru. Ustavno sodišče RS v odločbi napoti zakonodajalca na ustrezno opredelitev stopnje in vrste suma (ne razlogov za sum), ki se zahteva za odreditev prisluškovanja v prostoru. Ker pa so pogoji določeni skupno za vse ukrepe, ki so opredeljeni v prvem odstavku 150. člena ZKP, bo moral zakonodajalec, da bo zadostil načelu sorazmernosti, enako tehtanje kot pri prisluškovanju v prostoru opraviti tudi pri vsakem od ostalih ukrepov, določenih v prvem odstavku 150. člena in s tem tudi med njimi vzpostaviti ustrezno hierarhijo, saj je izpodbijana ureditev glede pogojev za odreditev in uporabo ukrepov premalo diferencirana, le-ti pa so po oceni Ustavnega sodišča RS tako različni, da zahteva vsak od njih samostojno opredelitev in natančno ureditev.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje - izpolnjevanje pogojev
Tožnik ni bil operiran, niti ni bila njegova bolezen oziroma stanje po tem, ko je bil sprejet na ortopedski kliniki, ocenjeno kot težka bolezen. Specialist se tudi glede zdravljenja v naravnem zdravilišču ni izjasnil, ampak je predlagal večanje aerobne fizične aktivnosti, vaje za paravertebralno abdominalno muskulaturo in ekstenzijsko obsevalno fizioterapijo. Glede na takšno stanje pri tožniku ne gre za stanje hrbtenice po poškodbah ter po operativnih posegih na hrbtenici, njegova bolezen pa tudi ni bila opredeljena kot težka bolezen. Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj določenih v 2. alinei 1. točke 1. odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki bi opravičevala zdraviliško zdravljenje. Prav tako iz izvida specialista ne izhaja, da bi bila za izvajanje predlaganih ukrepov potrebna souporaba naravnega zdravilnega sredstva. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu odobri zdraviliško zdravljenje, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 89, 116.
pravice do zdravstvenih storitev - inkontinenca urina - plenice - hlačne predloge
Toženec je tožniku priznal pravico do 90 kosov plenic na mesec, kar je največje možno število plenic na mesec, ki ustreza potrebam zelo težke inkontinence. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan na tri mesece izdati potrdilo za nakup dodatnih plenic, neutemeljen.
Tožena stranka je izdala ugotovitveno odločbo, s katero je odločila, koliko mesečno znaša starostna pokojnina tožnika od določenega datuma dalje. Ugotovitvena odločba ima tudi pouk o pravnem sredstvu, po katerem lahko pritožnik zoper odločbo vloži pritožbo pri območni enoti zavoda v 15 dneh od vročitve odločbe. Tožnik je vložil pritožbo zoper ugotovitveno odločbo. Tožena stranka o pritožbi tožnika zoper ugotovitveno odločbo še ni odločala, tako da navedena odločba še ni dokončna niti pravnomočna. Tožba je tako preuranjena, zato jo je bilo treba na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči, saj ni izpolnjena procesna predpostavka, določena v 63. členu ZDSS-1.
KZ-1 člen 86, 86/7. ZIKS-1 člen 13, 18. ZUP člen 135, 135/4.
izvršitev kazni - ustavitev postopka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).
ZZVZZ člen 12, 12/1, 15, 15/1, 15/1-6. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - zavarovane osebe
Glede na to, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan iz drugega naslova, je bil že po samem zakonu zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Zakon torej določa obveznost zavarovanja (6. točka prvega odstavka 15. člena ZZVZZ).
Sklicevanje tožnika, da mu zasebna družba, katere družbenik in direktor je bil, ni mogla zagotoviti toliko denarnih sredstev, da bi lahko bil vključen v obvezno zavarovanje, na samo obveznost zavarovanja nima nikakršnega vpliva. Po 6. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja oseba pridobi lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev.
Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.
Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.
Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.
Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.
Upravičenje upnika do poplačila iz zastavljene nepremičnine pridobljeno z ustavitvijo prisilne hipoteke je sicer enako upravičenju, ki ga pridobi upnik s pogodbeno (prostovoljno) hipoteko (141. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), vendar je pri pogodbeni hipoteki najprej potrebna hipotekarna tožba, s katero upnik zahteva, da se njegova terjatev poravna s prodajo zastavljene nepremičnine
Tožeča stranka je v tem delovnem sporu izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je s toženo stranko po vložitvi tožbe sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero jo je delodajalecobdržal v delovnem razmerju, je tožbo umaknila. Tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe, ampak je vanj privolila, s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko pa odpravila posledice, ki bi nastale na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške. Tožeča stranka namreč ni umaknila tožbe zato, ker bi ugotovila, da ta ni dopustna ali pa da ni utemeljena, ampak zato, ker za vodenje spora ni imela več interesa, saj je z novo zaposlitvijo dosegla, kar je zahtevala s tožbo.
URS člen 29, 29/3. KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 18, 371, 371/2, 386.
sprememba obtožbe - prekvalifikacija kaznivega dejanja - sojenje v nenavzočnosti - seznanitev obdolženca z modifikacijo
Na glavni obravnavi 30. 10. 2012 je okrožna državna tožilka glede na spremembo KZ-1 modificirala obtožbo. Obdolženi se te glavne obravnave ni udeležil, bil pa je na njej navzoč njegov zagovornik. Istega dne je sodišče prve stopnje (l. št. 144) odredilo, da se obdolženca vabi na naslednjo glavno obravnavo dne 6. 12. 2012 skupaj z modifikacijo obtožnega predloga. Oboje mu je bilo po sodnem vročevalcu vročeno 5. 12. 2012 (vročilnica, pripeta k odredbi za glavno obravnavo - l. št. 144). Obdolženec in njegov zagovornik torej v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da obdolženec ni bil seznanjen z modifikacijo oziroma zaradi spremembe zakona s prekvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
Davčni organ je z odločbo ugotovil, da je tožeča stranka (delodajalec) toženi stranki (delavcu) zagotavljala varstvo privatne hiše kot predsedniku upravnega odbora, pri čemer navedena ugodnost ni bila upoštevana pri obračunu plač kot boniteta, zato je izdalo odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki odmeri za navedene mesece plačilo prispevkov, ki jih plača delojemalec. Plačilo obveznosti bremeni delojemalca in ne delodajalca. Po določilih ZDoh-2 je zavezanec za plačilo delojemalec in se dohodnina plača iz njegovega dohodka, pri čemer je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino kot plačnik davka, tako da je bila odločba izdana v breme tožene stranke. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je delodajalec dolžan plačati davek. Enako velja za prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo iz plače, po določilih ZPSV, pri čemer 3. člen ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami. Zato je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke iz naslova stroškov varovanja njene zasebne hiše, davčni organ pa je terjatev terjal od tožeče stranke.
Tožnica je zaradi negotovosti glede obstoja pogodbenega razmerja med njo in tožencem gotovo omejena v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi in je s tem ogrožen njen pravni položaj. Ugotovitvena tožba je zato primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, saj tožnica nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj položaj.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka (letalska družba) je tožnici (stevardesi - vodji kabinskega osebja v posadki) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je na letu prodala 11 „štek“ cigaret, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 „štek“ cigaret. Tožnica je v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikom in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Z opisanim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila delovne obveze, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
plačilo vrtca - znižanje plačila - meja dohodkov za ugotavljanje višine plačila vrtca - dohodkovni razredi - dohodek iz študentskega dela
Ker tožnica v tekočem in preteklem letu ni imela obdavčljivih dohodkov po zakonu, ki ureja dohodnino, odločitev tožene stranke, ki je pri izračunu plačila za vrtec upoštevala dohodke iz predpreteklega leta, torej dohodke prejete iz naslova dela preko študentskega servisa, ni pravilna. Pri določitvi dohodka v letu 2010 je zato potrebno upoštevati otroški dodatek, denarno socialno pomoč in preživnino ter upoštevaje, da gre za dve osebi izračunati, da dohodek na eno osebo znaša 231,11 EUR, kar predstavlja 23,90 % neto povprečne mesečne plače v RS. Upoštevaje 24. člen ZUPJS je tako tožnico potrebno razvrstiti v II. dohodkovni razred (nad 18 % do 30 %), kar pomeni, da tožnica plača zgolj 10 % cene programa vrtca in ne 30 %, kot je to določila tožena stranka.
ZDR člen 82, 82/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. ZPP člen 5, 5/1, 113, 113/2. URS člen 22.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazno breme - izvedba dokaza - zaslišanje pravdnih strank
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve in se izjavi o vseh bistvenih dokazih in navedbah toženke. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazuje stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo pravice tožnika do izjavljanja, s čimer je prišlo do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica je vložila t.i. direktno tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri ima njen delodajalec sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Delodajalec ni stranka v postopku. Po vsebini gre tako za spor iz premoženjskih razmerij, za take spore pa so stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti.
Delavci tožene stranke nad tožnikom niso izvajali mobbinga, prav tako ga niso diskriminirali. Tožnik (kljub zatrjevanem večletnem mobbingu in diskriminaciji) nadrejenih ni nikoli obvestil o zatrjevanih spornih ravnanjih delavcev tožene stranke. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka napram tožniku ravnala protipravno, zato tožniku ni dolžna povrniti vtoževane škode zaradi posega v osebnostne pravice.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074686
OZ člen 280, 435. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - veljavnost izpolnitve – izpolnitev tretjemu - dovoljeni pritožbeni razlogi
Praviloma se mora obveznost izpolniti kupcu oziroma naročniku, vendar je veljavna izpolnitev tretjemu namesto upniku, če ta za prejemnika izpolnitve določi tretjo osebo.
zavrženje revizije - spor glede obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja
V individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja je revizija že po zakonu dovoljena (2. točka 31. člena ZDSS-1). Res seštevek denarnega zahtevka ne presega 40.000,00 EUR, vendar pa delovni spor, ki poteka izključno zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično denarnih prejemkov, ni mogoče razdeliti po posameznih zahtevkih, saj so ti med seboj tako povezani, da delijo isto usodo. Zato zavrženje revizije iz razloga, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga (40.000,00 EUR) po drugem odstavku 367. člena ZPP, ni zakonito.