zavrženje revizije - spor glede obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja
V individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja je revizija že po zakonu dovoljena (2. točka 31. člena ZDSS-1). Res seštevek denarnega zahtevka ne presega 40.000,00 EUR, vendar pa delovni spor, ki poteka izključno zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično denarnih prejemkov, ni mogoče razdeliti po posameznih zahtevkih, saj so ti med seboj tako povezani, da delijo isto usodo. Zato zavrženje revizije iz razloga, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga (40.000,00 EUR) po drugem odstavku 367. člena ZPP, ni zakonito.
URS člen 29, 29/3. KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 18, 371, 371/2, 386.
sprememba obtožbe - prekvalifikacija kaznivega dejanja - sojenje v nenavzočnosti - seznanitev obdolženca z modifikacijo
Na glavni obravnavi 30. 10. 2012 je okrožna državna tožilka glede na spremembo KZ-1 modificirala obtožbo. Obdolženi se te glavne obravnave ni udeležil, bil pa je na njej navzoč njegov zagovornik. Istega dne je sodišče prve stopnje (l. št. 144) odredilo, da se obdolženca vabi na naslednjo glavno obravnavo dne 6. 12. 2012 skupaj z modifikacijo obtožnega predloga. Oboje mu je bilo po sodnem vročevalcu vročeno 5. 12. 2012 (vročilnica, pripeta k odredbi za glavno obravnavo - l. št. 144). Obdolženec in njegov zagovornik torej v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da obdolženec ni bil seznanjen z modifikacijo oziroma zaradi spremembe zakona s prekvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o preklicu pogojne obsodbe, in na tej podlagi obsojencu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, saj obsojenec ni poravnal dolga oškodovancu in tako ni izpolnil pogoja, določenega v okviru pogojne obsodbe. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec oškodovancu obljubljal, da mu bo plačal dolžni znesek, vendar tega ni storil in se je pričel izmikati, kar govori za zaključek, da ima odklonilen odnos do svoje obveznosti. V pritožbi se obsojenec sklicuje na ženino bolezen, vendar ta okoliščina sama po sebi ne predstavlja razloga, ki bi narekoval določitev novega roka za izpolnitev naložene mu obveznosti, kot to v pritožbi predlaga obsojenec.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - suspenz pogodbe o zaposlitvi - plača
Tožnik je zahteval plačilo neizplačane plače in regresa za letni dopust za določeno obdobje (to je do učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ker meni, da je suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi odrejenega pripora lahko trajal največ 6 mesecev od uvedbe pripora. Določbe prvega odstavka 51. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da lahko suzpenz traja le 6 mesecev. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ne more opravljati dela 6 mesecev ali manj, zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek zaradi katerega ne more opravljati dela. Gre za zaščitno določbo v primeru, ko je delavec pravnomočno obsojen z navedenimi kaznimi, sankcijami oziroma ukrepi na čas do vključno 6 mesecev. V teh primerih delodajalec delavcu zaradi prestajanja kazni, ki onemogoča izvrševanje pogodbenih obveznosti ne more iz tega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zakon suspenza pogodbe o zaposlitvi časovno ne omejuje. Trajanje suspenza pogodbe o zaposlitvi je vezano na razlog suspenza. Zakon določa, da se mora delavec vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz. Določbe ZDR o rokih za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri tem nimajo nobenega vpliva. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi pravice iz pogodbe in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja mirujejo, zato delavcu v tem času plača oziroma nadomestilo plače in regres ne pripadata. Zato tožnik ni upravičen do plačila plače in regresa za letni dopust za čas od poteka 6 mesecev pripora do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZSPV člen 1. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 213. ZPIZ-1 člen 39, 39/4 72, 93, 94.
obračun davka in prispevkov - prispevki za socialno varnost
Z ZSPV je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj dejansko izvede delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo), ne preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato je nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani.
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Zato je tožnikovo terjatev iz naslova prispevkov treba obravnavati kot prednostno terjatev.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-6, 125, 125/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo
Strokovna komisija, ki je spremljala tožnikovo delo, je utemeljeno sprejela negativno oceno poskusnega dela. Zato je tožena stranka tožniku na podlagi te ocene utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (6. alineja prvega odstavka 111. čl. ZDR).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti - rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi - nastanek utemeljenega razloga
Delodajalec mora po določbi 6. odst. 88. člena ZDR podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Nastanek utemeljenega razloga je trenutek, ko prične teči prekluzivni rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti. Podpis pogodbe o zaposlitvi ni ta trenutek, saj tožnik nikoli ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona in je na novo podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero sploh nikoli ni izpolnjeval zakonskih pogojev in torej tudi ni mogel in smel opravljati dela reševalec iz vode.
ZDR člen 34, 83, 88, 88/1, 88/1-3. ZJU člen 14, 93.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - delovni čas
Tožnica je v določenih dnevih prišla v službo po 9. uri brez odobritve delodajalca oziroma ga ni obvestila o razlogih za zamudo, v navedenem obdobju pa je v konkretno navedenih dnevih ostala na delovnem mestu brez odobritve delodajalca tudi po izteku delovnega časa. S tem je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnica bi se morala držati prihoda oziroma odhoda z dela v premakljivem delovnem času. Če je bila zdravstveno nezmožna za delo, bi lahko šla v bolniški stalež. Tožnica je bila sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu brez omejitev, zato bi morala spoštovati izvajanje delovnih obveznosti pri svojem delodajalcu v predpisanem časovnem okviru oziroma v primeru nastalih težav pristojne delavce pravočasno obvestiti o zamudi oziroma o izostajanju z dela. Ker kljub opozorilom nadrejene delavke ter pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni tako ravnala, ji je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZPP člen 104, 104/1, 104/2, 108, 108/5, 111, 111/4.
starostna pokojnina - zavrženje tožbe - jezik - nerazumljive vloge
Po določbi 1. odstavka 104. člena ZPP morajo stranke v postopku pred sodiščem vlagati tožbe v slovenskem jeziku. Če pa stranka vloži vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, mora sodišče ravnati po določbah 108. člena tega zakona, ki veljajo za nerazumljive vloge, kot to določa zakon v 2. odstavku 104. člena. Sporna vloga ni napisana v slovenskem jeziku. Zato jo je sodišče prve stopnje vrnilo vložniku, da jo dopolni tako, da jo dostavi sodišču v roku 30 dni, prevedeno v slovenski jezik ter ga podučilo, kako mora postopati v primeru, da se bo zastopal sam ali v primeru, da ga bo zastopal pooblaščenec. Hkrati ga je opozorilo na posledice, če ne bo ravnal po sklepu sodišča. Ker vložnik sodišču ni dostavil vloge, prevedene v slovenski jezik, jo je bilo potrebno skladno z določbo 5. odstavka 108. člena ZPP (po kateri sodišče vlogo zavrže, če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo) zavreči.
Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.
ZPP člen 140, 141, 142, 142/7, 355. ZDR člen 87, 87/2, 87/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je tožena stranka tista, ki mora dokazati pravilno osebno vročitev odpovedi tožniku.
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, in sicer le priporočeno po pošti, kar ni v skladu s pravili o osebnem vročanju (140, 141 in 142. čl. ZPP).
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer mogoče veljavno vročiti pooblaščencu glede na to, da 87. člen ZDR nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka, po sedmem odstavku 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu.
KZ-1 člen 86, 86/7. ZIKS-1 člen 13, 18. ZUP člen 135, 135/4.
izvršitev kazni - ustavitev postopka - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist
Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).
ZPP člen 95, 95/1, 282, 282/3, 286a. ZOdv člen 16, 16/2.
ponovno vročanje – tek roka ob dvakkratni vročitvi - substitut – preložitev naroka – obveščanje o preložitvi naroka po faksu
S ponovnim vročanjem pisanja, ki je bilo stranki že pravilno vročeno, rok za odgovor na tožbo ne začne teči znova oziroma na tak način ni mogoče podaljšati roka, ki ga skladno z 286.a členom ZPP določi sodišče za vložitev vloge.
Možnost prenosa pooblastila za posamezna pravdna dejanja na drugega odvetnika (substitut) izhaja iz samega pooblastila za pravdo, ki ga da stranka pooblaščencu, razen če to možnost v pooblastilu izrecno izključi.
Sodišče strank o zavrnitvi predloga za preložitev naroka sploh ni dolžno obveščati.
plačilo razlike plače - razporeditev na formacijsko dolžnost - plačilo za dejansko opravljeno delo
Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno sicer razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti, ne glede na to, da je ta dolžnost sicer formalno že zasedena. Tožnik je določeno obdobje, kljub formalni razporeditvi na formacijsko dolžnost “nižji vojaški uslužbenec - skrbnik strelišča, vadbišča in športnih objektov” in kasneje na formacijsko dolžnost “nižji javni uslužbenec - administrator”, opravljal dela, ki sodijo v delokrog podčastniške dolžnosti “podčastnik za šport - vodja skupine”, na katero je bil kasneje formalno razporejen njegov nadrejeni. Zato je tožnik upravičen do razlike v plači med plačo, za zahtevnejše delo, ki ga je dejansko opravljal in plačo, ki jo je v spornem obdobju prejel za delovno mesto, na katerega je bil formalno razporejen.
Tožeča stranka je v tem delovnem sporu izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je s toženo stranko po vložitvi tožbe sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero jo je delodajalecobdržal v delovnem razmerju, je tožbo umaknila. Tožena stranka ni nasprotovala umiku tožbe, ampak je vanj privolila, s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko pa odpravila posledice, ki bi nastale na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške. Tožeča stranka namreč ni umaknila tožbe zato, ker bi ugotovila, da ta ni dopustna ali pa da ni utemeljena, ampak zato, ker za vodenje spora ni imela več interesa, saj je z novo zaposlitvijo dosegla, kar je zahtevala s tožbo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 261, 261/2. ZPIZ-1 člen 5, 12, 12/1, 249. URS člen 14, 158.
starostna pokojnina - nova odmera pokojnine - pravnomočna odločba - zavrženje zahteve za novo odmero – novo dejstvo
Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici.
Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera, le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.
Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj ob odmeri pokojnine očitno ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 15, 15/1, 15/1-6. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 6.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - zavarovane osebe
Glede na to, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan iz drugega naslova, je bil že po samem zakonu zavarovan kot oseba, ki je lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Zakon torej določa obveznost zavarovanja (6. točka prvega odstavka 15. člena ZZVZZ).
Sklicevanje tožnika, da mu zasebna družba, katere družbenik in direktor je bil, ni mogla zagotoviti toliko denarnih sredstev, da bi lahko bil vključen v obvezno zavarovanje, na samo obveznost zavarovanja nima nikakršnega vpliva. Po 6. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja oseba pridobi lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev.
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-4, 49/1-9, 49/1-13, 49/1-18, 59, 59/2. ZKP člen 145. Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja člen 28. ZZ člen 38, 38/2, 38/2-3, 38/2-4, 38/3.
ravnatelj - razrešitev - plačilo razlike plače - javni zavod
Tožnik (ravnatelj osnovne šole) bi moral potem, ko je bil s strani sodelavk obveščen o neprimernem obnašanju učitelja do učenke, podati prijavo pristojnim organom kazenskega pregona v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca - učitelja. Takšna dolžnost izrecno izhaja iz določbe 28. člena Pravilnika o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki v 1. odstavku določa, da so ravnatelj oziroma pooblaščeni delavci, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost učenca, dolžni v skladu z zakonom o socialnem varstvu o tem obvestiti center za socialno delo na svojem področju. Drugi odstavek tega člena pa določa, da je šola dolžna zaščititi učenčeve koristi in v ta namen pristojne organe kazenskega pregona (policija oziroma državno tožilstvo) obveščati o primerih, ko strokovni delavci zvedo za primere telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja, izkoriščanja ali spolnih zlorab. Splošna dolžnost za naznanitev kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, za državne organe in organizacije z javnimi pooblastili pa izhaja tudi iz določbe 145. člena ZKP. Tožnikovo nezakonito ravnanje v zvezi z opustitvijo prijave kazenskega pregona pristojnim organom v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja delavca predstavlja razrešitveni razlog v smislu 3. in 4. alinee 2. odstavka 38. člena ZZ.
Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom.
Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde.
Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka.
Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opraviti.
Davčni organ je z odločbo ugotovil, da je tožeča stranka (delodajalec) toženi stranki (delavcu) zagotavljala varstvo privatne hiše kot predsedniku upravnega odbora, pri čemer navedena ugodnost ni bila upoštevana pri obračunu plač kot boniteta, zato je izdalo odločbo, da se zavezancu - tožeči stranki odmeri za navedene mesece plačilo prispevkov, ki jih plača delojemalec. Plačilo obveznosti bremeni delojemalca in ne delodajalca. Po določilih ZDoh-2 je zavezanec za plačilo delojemalec in se dohodnina plača iz njegovega dohodka, pri čemer je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino kot plačnik davka, tako da je bila odločba izdana v breme tožene stranke. Navedeno pa seveda ne pomeni, da je delodajalec dolžan plačati davek. Enako velja za prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo iz plače, po določilih ZPSV, pri čemer 3. člen ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami. Zato je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke iz naslova stroškov varovanja njene zasebne hiše, davčni organ pa je terjatev terjal od tožeče stranke.