Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Podlage za valorizacijo plačanega zneska v konkretnem primeru ni. Po določbi drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. To zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti je zato treba že plačan znesek odškodnine valorizirati. V konkretnem primeru pa izguba na dohodku ni bila ugotovljena "po cenah na dan izdaje sodbe", ampak višina prikrajšanja temelji na primerjavi plače, ki jo je tožnik prejemal tik pred škodnim dogodkom in bolniškim nadomestilom v času bolniškega staleža. Gre torej za čisto denarno terjatev.
Če nasprotni udeleženec med pritožbenim postopkom v zvezi s postopkom za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo umre, odločitev o zavrnitvi predloga ne more postati pravnomočna, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 70. člena ZNP-1 in z njim povezanih stroškovnih posledic. O stroških izvedbe dokaza z izvedenko je v takem primeru treba odločiti ob upoštevanju posebne ureditve iz 55. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da o končni razdelitvi teh stroškov odloči po prostem preudarku.
V konkretnem postopku prisilne poravnave iz podatkov spisa izhaja, da je bil upniški odbor konstituiran. Njegova naloga je bila, da zahtevo sodišča za podajo soglasja po četrtem odstavku 182. člena ZFPPIPP obravnava ter da v primeru, če se z zahtevo ne strinja, to pravočasno sporoči sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi upniški odbor zavrnil izdajo soglasja, ampak le, da ni bila dosežena sklepčnost, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno štelo, da upniški odbor ni soglašal s podaljšanjem roka in zato roka za vložitev zahteve za dovolitev spremembe NFP ni bilo mogoče podaljšati. Pravilna posledica ugotovljene nesklepčnosti upniškega odbora je, da upniški odbor odločitve o soglasju ni sprejel, v tem primeru pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 88. člena ZFPPIPP.
Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.
Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela.
Vsi podatki kažejo, da nasprotni udeleženec lahko razpolaga le z zneskom nadomestila za invalidnost, ki je namensko izvzet iz izvršbe, kar pomeni, da bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo njegovo socialno stanje in posledično tudi njegovo preživetje.
Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel.
Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže tudi njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge.
Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla.
Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.
Pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist.
Četudi je obdolženec krivdo priznal, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, vključno z njegovim kesanjem za storjeno kaznivo dejanje ob ugotovljeni njegovi dosedanji nekaznovanosti, je teža očitanega kaznivega dejanja, ki je ob krivdi obdolženca tehtna okoliščina, ki vpliva na odmero kazni, tolikšna, da ne utemeljuje znižanja že tako omiljene zaporne kazni.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Za odločitev ni bistven položaj in prejemki komandirjev na drugih policijskih postajah, odločilno je, ali je tožnik z delom na PP F. v obdobju od 1. 9. 2018 do 31. 12. 2022 izpolnjeval pogoj preseganja pričakovanih rezultatov dela, kar je pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Da bi z zahtevkom uspel, bi tožnik moral zatrjevati in dokazati, kakšni so bili pričakovani rezultati dela na njegovem delovnem mestu komandirja PP F. ter v čem konkretno jih je presegal. Ne zadostuje, da je dokazal, da je poleg nalog svojega delovnega mesta komandirja opravljal tudi nekatere operativne naloge, ki sicer sodijo v opis del in nalog pomočnika komandirja, da je opravljal nadurno delo (ki mu ga je toženka ustrezno plačala) ter da je bilo njegovo delo ocenjeno kot odlično opravljeno.
Pritožbeno sodišče soglaša z vrnitvijo zadeve v ponovno upravno odločanje že zato, ker iz izpodbijanih odločb ne izhaja, ali je dopusten poseg v pravnomočne odločbe, s katerimi je bila drugo tožniku priznana pravica do družinskega pomočnika oziroma ni razvidno, ali so izpolnjeni formalni pogoji za njihovo izdajo. Za sprejem pravilne odločitve bo moral upravni organ jasno navesti razloge za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev, presoditi, ali so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, ter pri tem upoštevati vsebino odločbe, ki je predmet posega.
V tej zadevi je bila tožba očitno vložena pravočasno in je bil k tožbi priložen izpodbijani posamični upravni akt. S tem je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje. Ugotavljanje pravne koristi oziroma pravnega interesa za tožbo v tem primeru ni dopustno. Iz ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva zoper posamično upravne akte iz 157. člena Ustave RS izhaja, da se pravni interes za vložitev tožbe zoper dokončne upravne odločbe domneva. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika, kar pomeni, da je bila zanj izdana negativna odločba in je posledično tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Upoštevaje navedeno sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, ker tožnik naj ne bi izkazoval pravovarstvene potrebe oziroma pravnega interesa. S takim postopanjem je sodišče tožniku odvzelo pravico do pravnega varstva.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 30. 12. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ-2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Utemeljeno toženec opozarja, da izvedenski organ ni pojasnil koliko strani je dejansko obsegal zdravstveni karton. Sodišče z zdravstvenim kartonom ni razpolagalo, saj ga je pridobil izvedenski organ. Le-ta je zgolj pavšalno navedel, da naj bi zdravstveni karton obsegal od 201 do 300 strani. Ker glede obsega zdravstvenega kartona ni podatka niti v podanem izvedenskem mnenju, razen tega izvedenski organ tudi ni odgovoril na vloženo pritožbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj obrazložitev sodišča, da verjame izvedenskemu organu, ne zadostuje za priznanje spornih stroškov.
Utemeljena je pritožbena graja, da bi glede na povzeto vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP moralo razpisati narok. Odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko sprejelo šele na podlagi ustrezne vsebinske presoje teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov.
Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, tj. da je v aprilu 2024 samovoljno nadaljeval z izvajanjem vaj pri predmetu R., čeprav je bila za njihovo izvedbo od 15. 4. 2024 dalje zadolžena sodelavka H.H., je bila storjena manj kot 6 mesecev od dneva izreka pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil za izrek odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 - tožnik je v šestih mesecih od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si zmotno razlaga navedeno določbo, saj izraz "ponovna kršitev" ne pomeni, da gre za ponovitev po vsebini enake kršitve, temveč, da ne gre za prvo kršitev. Tožniku se je storitev dveh kršitev očitala v pisnem opozorilu, nato pa je v roku šestih mesecev svoje obveznosti spet kršil, zato mu je toženka pogodbo o zaposlitvi lahko redno odpovedala iz krivdnega razloga.
Pisno opozorilo pred redno odpovedjo je enako kot redno odpoved iz krivdnega razloga mogoče podati zaradi kakršnekoli kršitve obveznosti delavca. Ker je tožnik z navedeno opustitvijo kršil obveznosti iz prvega odstavka 36. in prvega odstavka 34. člena ZDR-1, je tudi glede te kršitve pisno opozorilo utemeljeno. Tudi sicer za izpolnitev pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje, da je utemeljen en očitek iz opozorila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo utemeljenost obeh in je pravilno štelo, da je pogoj izpolnjen.