V izpodbijani sodbi je (kot bistveno) pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi neustrezni deli gasilskih cevi povzročili delovno nesrečo, in da je bil delavec seznanjen z varnim načinom dela ter posledično usposobljen.
Tožnica s kopičenjem številnih očitanih kršitev, ki niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo (glej teoretična izhodišča iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbenem postopku ne more uspeti.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.
Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice.