Iz povzetih dokazov izhaja, da je tožena stranka po pooblaščenki poslala sodišču prve stopnje dve različni vlogi za dva različna spisa, pri čemer je priporočeno poslala samo podpisan zapisnik sodne poravnave v drugi zadevi medtem, ko je v obravnavani zadevi poslala vlogo s priglasitvijo stroškov z navadno pošto. Ker v tem primeru tožena stranka ni poslala vloge priporočeno, se šteje, kdaj jo je sodišče prve stopnje prejelo. To je bilo po izteku roka.
V izpodbijani sodbi je (kot bistveno) pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi neustrezni deli gasilskih cevi povzročili delovno nesrečo, in da je bil delavec seznanjen z varnim načinom dela ter posledično usposobljen.
Tožnica s kopičenjem številnih očitanih kršitev, ki niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo (glej teoretična izhodišča iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbenem postopku ne more uspeti.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.
Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice.
38.a člen ZGD-1 je sledil načelu transparentnosti oziroma preglednosti poslovanja družb in sklepanja poslov z drugimi družbami, kadar bi lahko prišlo do nasprotja interesov. Prav tako morajo člani poslovodstva pri sklepanju pogodb ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja. V okvir tega načela sodi tudi obveznost pojasnjevanja in seznanjanja organov nadzora o sklepanju poslov, ki bi lahko bili v nasprotju interesov. Nesporno ugotovljena zavržna ravnanja tožene stranke oziroma A. A. so bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. To je pomenilo v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vsa ugotovljena ravnanja tožeče stranke oziroma A. A. kot zavržna, nepoštena, v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, temeljnimi pravili ZGD-1.
Vse odločitve glede razkritja in varstva poslovne skrivnosti v določenem pravdnem postopku skupaj predstavljajo celoto in so v funkciji izvedbe pravdnega postopka ter izdaje končne odločbe.
Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna razkriti podatke, ki so poslovna skrivnost, in vsem osebam, ki so se seznanile ali se bodo seznanile s poslovno skrivnostjo tožene stranke zaradi udeležbe v tem postopku ali imajo dostop do dokumentov tožene stranke, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepovedalo uporabo ali razkritje poslovne skrivnosti tožeči stranki ali tretjim osebam, po svoji pravni naravi ustreza sklepu procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe in se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.