Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon učencu oziroma staršem varoval niti se jim z oceno ne nalaga nobene obveznosti. Upravni spor glede ocene ni mogoč.
Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe.
Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi.
Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes.
Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško dejavnost na njenem območju.
Izpodbijana odločba nima razlogov za to, da tožnici niso priznani točke za uveljavljene zdravstvenih razmer pod točko 7.2. Javnega razpisa. Župan pa je z odločitvijo, da s strani tožnice priložen Zapisnik ni verodostojen dokaz o vlagi, kot je mogoče povzeti Odločbo Župana, kršil načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP- odločbe se v tem delu ne da preizkusiti).
Zapisnik je z Javnim razpisom določen kot dokazno sredstvo vlage za kriterij 7.2. točke, zato bi, če je toženka ocenila, da ni verodostojen, na podlagi 146. člena ZUP morala tožnici dati možnost, da se o tej dokazni oceni Zapisnika izjavi, česar pa ni storila in zato kršila 146. člen ZUP.
V postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, dejansko stanje pa je bilo zmotno ugotovljeno, ker so bili zmotno presojeni dokazi, zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.
V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.