ZEMLJIŠKA KNJIGA – STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065312
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-2. ZLNDL člen 2. ZPDS člen 6, 7, 7/2. ZPP člen 196, 286, 286/4, 339, 339/2, 339/2–14, 339/2–15.
izbrisna tožba – pogoji za izbrisno tožbo – družbena lastnina – pravica uporabe – delna ničnost odločbe o denacionalizaciji – aktivna legitimacija – enotno sosporništvo – glavna obravnava – potek glavne obravnave – pravočasnost dokazov – absolutna bistvena kršitev postopka - očitek protispisnosti
Na tožnika je lahko prešla pravica uporabe le v obsegu, kot jo je pridobila njegova pravna prednica. Pravice uporabe, ki je bila vezana na nacionaliziran in v letu 1992 denacionaliziran poslovni prostor, njegovi pravni prednici nikoli nista imeli in je zato nanj tudi nista mogli prenesti. Ta pravica je z denacionalizacijo poslovnega prostora v letu 1992 prešla na dediče denacionalizacijske upravičenke. Slednji so zato ob uveljavitvi ZLNDL, v obsegu te pravice, postali tudi (so)lastniki sporne nepremičnine. S spornimi vknjižbami, s katerimi je bila na pokojno denacionalizacijsko upravičenko, nato pa njene dediče in ostale pravne naslednike, vknjižena lastninska pravica ne le na poslovnem prostoru, ampak tudi na „pripadajočem zemljišču parc. št. 64/3“, zato v pravice tožnika ne posega oziroma jih ne krši, saj jih v tem delu sploh (nikoli) ni imel. Za izbrisno tožbo zato ni aktivno (stvarno) legitimiran.
priposestvovanje - stvarna služnost - nepravo priposestvovanje služnosti - nastanek služnosti z zakonom
V obravnavani zadevi gre za nepravo priposestvovanje služnosti. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi morala tožnika služnost izvrševati v dobri veri 20 let. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je ravno v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0068973
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/1, 358, 358-5. OZ člen 3, 4, 5, 8, 9, 287, 287/2, 287/3, 287/4, 288, 342, 344, 346, 371, 372, 375, 378. ZOR člen 10, 11, 12, 15, 15/1, 17, 279, 312, 313, 367, 369, 371, 394, 399, 399/1, 400. ZDP člen 5, 5/2.
pravica do izjave – jamstva v dokaznem postopku – dokaz z izvedencem – obračun višine terjatve – zastaranje – splošni zastaralni rok – zastaranje stranskih terjatev – delno plačilo – vračunavanje izpolnitve – vrstni red vračunavanja – obrestne obresti – terjatev v tuji valuti – valutna klavzula – zamudne obresti – pogodbena obrestna mera – obrestna mera za devizne vloge na vpogled
Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal.
Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo.
Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da tega z dolžnikom ni izrecno dogovoril, bi zato pomenilo, da je sicer dogovorjeni način valorizacije samovoljno, mimo dogovorjenega pogodbenega statuta (s katerim je bila urejena vsebina obveznosti za čas od njenega nastanka do prenehanja), zamenjal za drug (nedogovorjeni) način valorizacije. V času, ko je zakonska obrestna mera vsebovala tudi zelo visok valorizacijski (in penalni) faktor, bi imelo takšno enostransko ravnanje upnika bistveno drugačne posledice za višino pogodbene obveznosti dolžnika.
Za zastaranje kazenskega pregona za predmetno kaznivo dejanje je bil predpisan enak zastaralni rok kot za zastaranje odškodninske terjatve (3 leta), zato pravna dobrota podaljšanja zastaralnega roka ni nastopila.
odmera pravične denarne odškodnine – nepremoženjska škoda – soprispevek oškodovanca – neuporaba varnostnega pasu
Tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanj, da bi bile njegove poškodbe v konkretni nezgodi veliko hujše, če bi bil privezan z varnostnim pasom.
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zloma 12 prsnega vretenca, pretresa možganov, 1 cm velike razpočne rane ob nosu, udarnine prsnice, udarnine in odtrganine levega kolena, raztrganino vezi sklepa med ključnico in lopatico ter popoškodbene psihične motnje.
ZPP člen 3, 3/3, 8, 185, 208, 208/2, 214, 337, 339, 339/2, 33/2-6, 339/2-14. ZD člen 212, 213.
nedovoljeno razpolaganje strank – prekinitev zapuščinskega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka – neupravičena obogatitev zaradi vlaganj v hišo – neprerekana dejstva – sprememba tožbe – stanje ob zaključku glavne obravnave – stroški postopka
Po 212. členu ZD je prekinitev zapuščinskega postopka potrebna le v primeru, da do spora o obsegu zapuščinskega premoženja pride med dediči, ne pa, če do tega pride med dediči in tretjo osebo.
Odsotnost razlogov o dejstvih, ki niso bila prerekana in se zato štejejo za priznana, ne predstavlja procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj v hišo odloča upoštevajoč stanje ob zaključku glavne obravnave. Verjetnost, da bo hiša zaradi zatrjevane črne gradnje porušena, zato ne more vplivati na odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073961
OZ člen 243.
pogodba o leasingu – pozitivni pogodbeni interes – izgubljeni dobiček – odstop od pogodbe
S tem, ko je tožeča stranka (leasingodajelc) zaradi neplačevanja leasing obrokov toženi stranki odvzela vozilo in ga prodala, je konkludentno odstopila od pogodbe.
V skladu z šestim odstavkom 236.a člena ZPP sodišče mora izvesti zaslišanje priče, ki je podala pisno izjavo, če tako zahteva katera od strank. Sodišče prve stopnje je kljub zahtevi tožene stranke, da se priče neposredno zaslišijo, svojo odločitev oprlo na pisne izjave prič, ne da bi jih poprej zaslišalo. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z šestim odstavkom 236.a člena ZPP.
KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 371, 371/, 371/1-11. ZOPOKD člen 4, 4-3, 17, 17/2, 25, 25-9, 26, 26/1, 26/1-2.
poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - povrnitev škode kot poseben pogoj - pritožbena graja nerazumljivosti izreka
Škoda je zaradi ravnanja obdolženega D.B. nastala oškodovancu, zato jo je obdolženec kot storilec kaznivega dejanja dolžan povrniti. Zaradi njegovega ravnanja je družba, ki je odgovorna za kaznivo dejanje po v izreku sodbe navedenih določilih ZOPOKD (obdolženec pa je bil tisti, ki je bil zadolžen za to, da se plačilo računov izvrši), pridobila premoženjsko korist v navedenem znesku, hkrati pa je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovancu v tem znesku povzročil škodo. Izrek napadene sodbe je zato pravilen, ni nerazumljiv in tudi ne s seboj v nasprotju, z njim pa so skladni tudi razlogi napadene sodbe. Ker je storilec kaznivega dejanja obdolženec, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca odločilo, da ga je dolžan izpolniti obdolženec in mu je povrnitev navedenega zneska utemeljeno naložilo tudi kot obveznost v posebnem pogoju. Pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 224, 224/1.
prepozna pritožba – rok za vložitev pritožbe – tek rokov – odsotnost zakonitega zastopnika pravne osebe – sprejem sodnih pošiljk – vročanje
ZIZ in ZPP ne ponujata pravne podlage, da bi lahko odsotnost zakonitega zastopnika vplivala na tek zakonskih rokov. Poleg tega bi moral dolžnik kot gospodarska družba pri svojem poslovanju pokazati večjo skrbnost in poslovanje organizirati tako, da tudi med odsotnostjo zakonitega zastopnika zagotovi nemoteno sprejemanje sodnih pošiljk in odgovarjanje nanje.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – nadomeščanje odsotnega delavca – poskusno delo
Tožena stranka je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedla nadomeščanje delavke za čas porodniškega dopusta, medtem ko je ta delavka nastopila porodniški dopust šele 5 mesecev kasneje, kar kaže na to, da navedeni razlog v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal. Dejanski razlog sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico je bilo dejstvo, da bi pri uporabniku preverili ali je tožnica sposobna samostojno opravljati delo na delovnem mestu „strokovni sodelavec v regulativi“, kar kaže na to, da je tožena stranka s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas v bistvu nadomeščala institut poskusnega dela iz 125. člena ZDR. Ker poskusno delo v 52. členu ZDR ni navedeno med razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tako nadomeščanje dogovora o poskusnem delu s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas nezakonito. Ker na strani tožene stranke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z 52. členom ZDR, zato je v skladu s 54. členom ZDR prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas.
ZFPPIPP člen 34, 34/1, 34/2, 34/2-4, 151, 289, 354, 355. ZDavP-2 člen 113.
dovolitev zavarovanja – stečajni postopek – strošek stečajnega postopka – terjatev iz naslova DDV
Ker je terjatev iz naslova DDV, ki je nastala med postopkom prisilne poravnave in pred uvedbo stečajnega postopka, šteti kot strošek stečajnega postopka, je za takšno terjatev kljub uvedbi stečajnega postopka dovoljeno izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju, saj je podana izjema po 2. točki tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP.
ZFPPIPP člen 228, 308, 308/2, 308/5, 371, 371/1, 371/3, 371/4, 371/4-2. ZIZ člen 71.
razdelitev posebne razdelitvene mase – odlog razdelitve – načelo omejevanja tveganj- smiselna uporaba instituta odloga izvršbe
Pritožnik že razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev neobstoja njegove ločitvene pravice. Pritožbeno sodišče zato ne vidi zakonskih ovir za razdelitev posebne razdelitvene mase tudi pritožniku. Slednji namreč utemeljeno oporeka smiselni uporabi instituta odloga izvršbe iz 71. člena ZIZ, ker za tako uporabo navedene določbe v ZFPPIPP ni podlage, odloga razdelitve posebne stečajne mase pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati niti z določbo 228. člena ZFPPIPP, ki govori o omejevanju tveganj, saj je ta inkorporirana v določbah ZFPPIPP o pogojih, pod katerimi sme insolventni dolžnik nadaljevati poslovanje in v pravilih ZFPPIPP o upravljanju stečajne mase.
Ker tožeča stranka ni izročila bančne garancije in ker garancijski rok še ni potekel, tožena stranka utemeljeno zadržuje znesek v višini zadržane varščine, kar pomeni da terjatev tožeče stranke v navedeni višini še ni zapadla.
Ker tožena stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da si je nemudoma po prevzemu izpolnitve oziroma začetku uporabe objekta (pri čemer niti v pritožbi ne pove, od kdaj je objekt v uporabi), pridržala pravico do pogodbene kazni, navedeno pa ne izhaja niti iz predložene dokumentacije, pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. KPVIZ člen 66, 66/1, 66/1-19, 66/1-20.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – vzgoja in izobraževanje - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - odgovornost delavcev za delovne obveznosti - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Ravnanje, ki je bilo v KPVIZ opredeljeno kot hujša kršitev delovne dolžnosti, ki je lahko razlog za uvedbo disciplinskega postopka, prav gotovo pomeni tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Razlika med obema ureditvama ni v vsebini kršitve, temveč v načinu njenega sankcioniranja.
Tožnica (učiteljica) je poklicala bivšo učenko, da naj se zglasi pri njej v glasbeni šoli, kjer je skupaj še z eno učenko odigrala vajo za nastop, ne da bi zato imela dovoljenje ravnatelja tožene stranke. Opravljanje privatnega dela v delovnem času pomeni kršenje pogodbene obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
ugovor zoper sklep o izvršbi – izvršilni naslov – izvršljiv notarski zapis – obrazloženost ugovora – zavrnitev dokaznega predloga
Dolžniki so po mnenju pritožbenega sodišča dovolj konkretno navedli, kdo se je dogovarjal z upnikom o podaljšanju roka za poplačilo kredita in kakšna je bila vsebina tega dogovora. Kljub temu, da iz besedila izvršljivih notarskih zapisov izhaja, da so spremembe možne le v pisni obliki, in klub zanikanju upnika, da je bil sklenjen takšen dogovor, ni mogoče vnaprej izključiti možnosti,da bi se z zaslišanjem strank lahko izkazale ugovorne navedbe dolžnikov kot resnične, kar pa bi lahko vplivalo na odločitev o njihovem ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Tožnica je uveljavljala svojo pravico do položajnega dodatka po postopku iz 3. a člena ZSPJS, pri čemer položajni dodatek, ki ga vtožuje tožnica, ni določen v pogodbi o zaposlitvi in ne gre za t.i. čisti denarni zahtevek, kar pomeni, da bi morala tožnica uveljavljati svojo pravico v skladu z ZJU. Tožnica je zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja podala pri delodajalcu, tožena stranka pa je podala odgovor na njeno zahtevo. Tožnica v nadaljevanju ni uveljavljala pravnega varstva svojih pravic po prejemu negativnega odgovora tožene stranke, saj ni vložila pritožbe na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, zato ni izpolnjena procesna predpostavka iz 5. odstavka 24. člena ZJU za dopustnost sodnega varstva.
Prvi del tožnikovega tožbenega zahtevka je po vsebini negatorna tožba, ki je obrambno sredstvo lastnika pred posegi od zunaj, ki nimajo narave odvzema posesti. Ker je tožena stranka v letih 1980 zgradila, zatem pa v letih 1993 oz. 1994 rekonstruirala in razširila državno cesto ter ta poteka tudi na delu zemljišča, ki je last tožnika, je pritrditi pritožbi, da tak postopek ni bil zakonit, saj bi tožena stranka predhodno morala izvesti postopek razlastitve (le tega je tedaj urejal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, sedaj pa Zakon o urejanju prostora - v nadaljevanju ZureP-1). Primere, ko je ob uveljavitvi Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, last drugih oseb, je uredil ZJC v 19. členu ZJC-B, potem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 85. člen ZJC. 19. člen ZJC je določil možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali plačilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki se izvede po določbah ZureP-1 s tem, da se šteje, da je javna korist ugotovljena, če po cesti poteka javni promet v skladu s prvim odstavkom drugega člena ZJC. V tem postopku pa tožeča stranka želi odstranitev ceste, s takim zahtevkom pa glede na razloženo ne more uspeti.
ZPP člen 136, 142, 142/2, 142/3, 142/4, 143. ZPPreb člen 8.
vročanje – naslov za vročanje – vročanje v zapor – sprememba naslova – postopek ugotavljanja dejanskega bivališča
Na naslovu je bil pritožnikov poštni predalčnik, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da bi ugotavljalo, ali se je stranka preselila, saj le-tega med postopkom sodišču ni javila.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077777
ZPP člen 195, 196.
sosporniki – navadno sosporništvo –odškodninska odgovornost – zastaranje
Čeprav tožeča stranka uveljavlja odškodnino solidarno od obeh toženih strank, bi bilo teoretično mogoče v primeru, da katera od toženih strank ne bi bila odškodninsko odgovorna, zahtevek zoper njo zavrniti. Ni ovire, da se spor reši na različne načine za posamezne sospornike, če je več oseb iz istega škodnega dogodka odgovornih za isto škodo. Ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljala drugotožena stranka, ne vpliva na meritorno rešitev spora zoper prvotoženo stranko.