Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmožen za drugo delo z omejitvami v polnem delovnem času, se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine neutemeljen.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE – MEDIJSKO PRAVO
VSL0059966
URS člen 1, 15, 15/3, 34, 35, 39, 40, 59. ZMed člen 6, 26, 42. OZ člen 177, 179. ZPNačrt člen 11, 11/2, 14, 14/5.
svoboda novinarskega izražanja – čast in dobro ime – načelo demokracije – osebnostne pravice – absolutno javna oseba – javni interes – jezikovne figure – resničnost dejstev – odstop od sodne prakse – precedenčni učinek
Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije.
V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična.
Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je omejen na škodoželjno poročanje in na izrazito malomarno novinarsko ravnanje.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1. ZPP člen 319, 319/2.
oprostitev plačila sodnih taks – obročno plačilo sodnih taks – pravnomočna odločitev o predlogu – nov predlog – identiteta predloga
Pravnomočen sklep preprečuje vnovično odločanje o istem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje mora zato ob vložitvi novega predloga presoditi, ali je ta identičen prejšnjemu predlogu, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno.
Glede na to, da dolžnik v kasnejšem predlogu ni ponovno predlagal oprostitve plačila sodnih taks, ampak je vložil predlog za obročno plačilo sodne takse, njegovega predloga ni mogoče šteti za identičnega predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.
Stanovanjska pravica se na podlagi stanovanjskega zakona ni sama po sebi spremenila v najemno razmerje. Da je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju pridobil status najemnika, sta morala lastnik stanovanja in imetnik stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo.
Ker najemna pogodba ni bila sklenjena niti v ustni obliki, oziroma ker med vsakokratnim lastnikom spornega stanovanja in tožnico ni bilo v zavesti, da imata sklenjeno najemno pogodbo, ta ni mogla postati veljavna na podlagi konvalidacije.
ZFPPIPP člen 214, 214/1, 215, 215/1. ZPP člen 343, 343/4.
pravni interes za pritožbo – terjatev, ugotovljena v postopku prisilne poravnave
Ker je bila terjatev tožeče stranke, o kateri je odločeno v izpodbijani sodbi, v postopku prisilne poravnave v celoti ugotovljena, in ker je izpodbijana sodba že po samem zakonu izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem je prenehala upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo, tožena stranka nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo.
V obravnavanem primeru je bila terjatev, na katero učinkuje prisilna poravnava, v postopku prisilne poravnave že ugotovljena, zato njena utemeljenost ne more biti več predmet preizkusa na podlagi pritožbe, ki jo je vložila tožena stranka zoper sodbo pred začetkom postopka prisilne poravnave.
pravdni stroški – stečajni postopek – nastanek terjatve iz naslova pravdnih stroškov
Terjatev iz naslova pravdnih stroškov je nastala šele z izdajo sodbe, začetek stečajnega postopka pa učinkuje le na tiste terjatve upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka.
plačilo za opravljeno delo – vojak – plača – dejansko delo – dodatek k plači
Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.
Skladno z določbo 3. odst. 16. čl. ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. čl. ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Tožnikova zmožnost za delo je zmanjšana za več kot 50 %, tako da za opravljanje dejavnosti elektroinštalaterstva in zaključna gradbena dela s.p. ni več zmožen, zmožen pa je za drugo ustrezno delo z omejitvami, za katerega bi se lahko poklicno prekvalificiral. Razvrsti se ga v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije, ker še ni dopolnil 50 let starosti.
poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - razdelitveni narok - zastavni upnik - vrstni red terjatev
Izvršilno sodišče je dolžno povabiti na razdelitveni narok poleg strank tudi tiste, ki imajo po stanju spisa in po podatkih iz zemljiške knjige pravico do poplačila iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnega premoženja (drugi odstavek 207. člena ZIZ). V vabilu mora sodišče te osebe tudi opozoriti, da lahko samo na razdelitvenem naroku izpodbijajo obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red (tretji odstavek 207. člena v zvezi s tretjim odstavkom 201. člena ZIZ).
ustavitev postopka – umik tožbe – stroški postopka - pogodba o pripoznavi in obročnem odplačevanju dolga
Glede na dogovor pravdnih strank, s katerim je tožena stranka pripoznala sporno terjatev ter se obvezala tožeči stranki povrniti že nastale pravdne stroške in dejstvo, da je tožeča stranka tožbo umaknila še preden je tožena stranka navedeno terjatev poplačala, tožena stranka ni upravičena do povračila pravdnih stroškov oziroma sama nosi svoje stroške postopka v obravnavanem primeru.
ZDR člen 83, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118, 118/2, 166. Direktiva 2003/88/ES člen 7, 7/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nadaljevanje delovnega razmerja – zagovor - odškodnina za neizrabljen letni dopust – regres za letni dopust
Tožena stranka ni spoštovala določbe 83. čl. ZDR, ki se nanaša na omogočanje zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Delavcu je pravica do zagovora zagotovljena, če se po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan ter ob pogoju, da se je kljub nespoštovanju tega roka lahko ustrezno zagovarjal. Ti pogoji v konkretnem primeru niso podani. Tožnik je imel za pripravo zagovora zgolj dva in ne tri delovne dni časa. Že na zagovoru je navajal, da je imel premalo časa za zagovor, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti dodatni dan za pripravo zagovora, saj je bila utemeljena njegova navedba, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - cesija terjatve - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja
Z izdajo izvršilnega sklepa o prenosu terjatve v izterjavo ni bilo pretrgano zastaranje terjatev, ki so bile prenesene, saj takšna posledica ne izhaja ne iz določbe 367. člena OZ, ne iz katerekoli druge določbe 4. odseka 4. oddelka IV. poglavja OZ. Pri tem je pravno pomembno, da na začetek teka zastaranja sam prenos terjatve (na novega upnika) ne vpliva, in da je odločilen datum dospelosti cedirane oz. s sklepom prenesene terjatve.
določitev odškodnine – odškodnina za prenos pravice uporabe na poslovnem prostoru – pravno nasledstvo – aktivna legitimacija – zastaranje
Odločba o prenosu pravice uporabe z dne 21. 1. 1987 je bila izdana na podlagi tedaj veljavne določbe 37. člena ZPSPP, ki je določala pravico do odškodnine, zato jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina, uporabiti tako, kot se je glasila.
Predlagatelj v tej zadevi zahteva odškodnino za z odločbo državnega organa prenešeno pravico uporabe, torej kot nadomestilo zaradi odvzema pravice uporabe. Takšna pravica do odškodnine pa ne zastara, temveč lahko zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali s poravnavo že določene odškodnine.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
ZTPDR člen 15. SKPgd člen 15. ZDR člen 109, 109/2.
odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
Za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete in s tem povezanega upoštevanja delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu je po ustaljenem stališču sodne prakse bistveno, ali je delavec po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi. Tožnik je od 1. 7. 1991 opravljal delo v istih prostorih in na istem delu (brizganje plastike). Med delodajalci je podano pravno nasledstvo kot kontinuiteta v delovnopravnem smislu v zaposlitvi od 1. 7. 1991 dalje, zato je potrebno tožniku do odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Tožena stranka je zato v skladu z določbo tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR dolžna tožniku izplačati vtoževano razliko v odpravnini.
Z Dogovorom je bilo določeno znižanje izhodiščnih plač, kakor so v količnikih določene v tarifni prilogi k panožni KP. Kadar se v kolektivni pogodbi (v konkretnem primeru v Dogovoru, ki ima značaj kolektivne pogodbe) spremenijo količniki za določitev izhodiščne plače, ki so bili povzeti v pogodbah o zaposlitvi, zaradi takšne spremembe ni potrebno spreminjati pogodb o zaposlitvi, temveč se pri obračunu plače neposredno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe o znižanju izhodiščne plače.
Okoliščina, da predlagatelj (sindikat) ni sodeloval pri sklepanju Dogovora, ne vpliva na njegovo veljavnost. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da v skladu z 11. členom ZKolP kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. ZKolP v primerih, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ne predvideva posebnega kvoruma za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Izpodbijani Dogovor je zato veljaven in zavezuje vse zaposlene v družbah, ki so podpisnice Dogovora, saj je bil ta sklenjen ne le z enim, temveč devetimi reprezentativnimi sindikati.
ZJU člen 6, 17,147, 147/1, 147/2, 149, 149/1. ZSPJS člen 28.
dodatek za dvojezičnost - premestitev
Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.