Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopenjsko odločbo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba zoper vložena prezgodaj in se zavrže.
predhodna odredba – nevarnost za uveljavitev terjatve – čisti dobiček – struktura kapitala – izdaja več predhodnih odredb
Upoštevajoč neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je leta 2011 tožena stranka ustvarila za 337.221,00 EUR čistega dobička, kar je šestkrat več kot znaša sporna terjatev, tožeča stranka ni za verjetno izkazala nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe terjatev onemogočena ali precej otežena ne glede na strukturo kapitala.
Tožeča stranka s povzemanjem zakonskega teksta in abstraktnimi navedbami o pričakovani nemožnosti poplačila iz premoženja tožene stranke, če bo v pravdi uspela, ni konkretizirala potrebnosti izdaje ostalih predlaganih predhodnih odredb.
vrnitev v prejšnje stanje - vročanje - utemeljen razlog
Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljen, ker domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, nepravilna vročitev tožbe v odgovor pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
ZPIZ-1 člen 60, 67, 67/1, 91, 91/1, 91/1-3, 163, 163/2.
invalidnost
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj je še zmožen opravljati drugo ustrezno delo z dodatnimi razbremenitvami, zato je še nadalje invalid III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.
Tožnikova delovna zmožnost za poklica kuharja in avtomehanika je zmanjšana za več kot 50 % in je zmožen za opravljanje drugega dela z omejitvami, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je postavila opisni zahtevek. OT v tar. št. 15 tč. 1.b za te zahtevke določa vrednost nagrade za odgovor na tožbo in sicer v sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in sporu s področja socialne varnosti, v višini 300 točk. Ker je bila vrednost spora določena, nagrada za opisni zahtevek pa v OT predvidena, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo potrebno določati nove vrednosti spora.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 36, 36/3. ZPIZ-1 člen 177.
Sporazum z Bosno - preračun pokojnin - pokojnina v tretji državi
Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana na podlagi skupne slovenske in bosanske pokojninske dobe. Čeprav tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine, pravna podlaga ni v 177. členu ZPIZ-1, temveč v Sporazumu z Bosno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik pravico do pokojnine pridobil tudi v Avstriji, in ugotoviti, ali gre za stanje iz 3. odstavka 36. člena sporazuma, po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju, na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastala, ker je bil zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ki je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež, prisiljen delati. Zato je potrebno ugotoviti, ali je ravnanje toženca, ki je tožnika pred odločitvijo tudi osebno pregledal in odločil na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno ter kot takšno protipravno.
lastnost zavarovanca – samozaposleni – izvzem iz zavarovanja
Tožnica je vpisana v register samostojnih podjetnikov. Ker dobiček iz dejavnosti v zadnjih treh letih ni dosegel letnega zneska minimalne plače, izpolnjuje pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.
odvzem poslovne sposobnosti – vrnitev poslovne sposobnosti – rok za vložitev ponovnega predloga – zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tekel postopek za vrnitev poslovne sposobnosti pod opr. št. N 39/2011. V tem postopku je sodišče s sklepom z dne 21. februarja 2012 zavrnilo predlog predlagateljice in istočasno odločilo, da pred potekom enega leta od pravnomočnosti tega sklepa ni dovoljeno ponovno predlagati vrnitve poslovne sposobnosti. Glede na takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 55. člena ZNP, ki določa, da predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je vložen pred pretekom roka, določenega na podlagi prvega odstavka tega člena, sodišče zavrže.
Na odločitev o stroških postopka v individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo. V takšnih primerih je bilo za vsako tožbo potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – pravočasnost – rok za podajo odpovedi
Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta vodja nabavnega trženja, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto vodja nabavnega trženja je bilo ukinjeno s pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji tožene stranke, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke. Predhodno soglasje k temu pravilniku je podala tudi Vlada RS, njeno soglasje pa je pogoj za sprejem tega Pravilnika v javnem zavodu. Šele po pridobitvi tega soglasja je lahko tožena stranka pristopila k uresničevanju nameravane reorganizacije, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta tožnice, zato je 6-mesečni rok iz čl. 88/6 ZDR za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začel teči po začetku veljavnosti navedenega pravilnika.
Tožničino delo je bilo (zaradi ukinitve njenega delovnega mesta) razporejeno med njene sodelavce. Prišlo je do organizacijskih sprememb pri toženi stranki (služba za nabavno trženje se je združila s splošno službo), zato je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato uspela dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo - vročitev odpovedi - zagovor - preložitev zagovora - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka – prekluzija - pooblastilo za odpoved – odvetnik – obstoj pooblastilnega razmerja
Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.
Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
URS člen 33, 67. SPZ člen 66, 66/3, 72, 72/5. ZIZ člen 43, 43/2, 189, 193. ZZZDR člen 51, 51/2.
izvršba na nepremičnine - poplačilo upnika pred dražbo - domik - pričakovalna pravica kupca - prednost dolžnikove lastninske pravice pred kupčevo pričakovalno pravico - umik predloga za izvršbo
Upnikova terjatev je bila namreč po zatrjevanjih dolžnice poplačana (že) 1. 2. 2013, to je pred opravo dražbe dne 7. 2. 2013, na kateri je kupec (šele) pridobil pričakovalno pravico na nepremičnini. Okoliščina, ki kupcu preprečuje pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, tako ni nastala naknadno po pridobitvi pričakovalne pravice, temveč je obstajala že pred tem.
Tožena stranka je za opravljanje tožničinega dela zaposlila dva nova delavca in v skladu s 88/3 čl. ZPP ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje drugega dela, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.
ZOR člen 10, 108. OZ člen 91. ZPP člen 154, 158, 158/1.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – načelo uspeha – ničnost – odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke.
Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno. Sicer pa tožnica v tem sporu ni postavila niti odškodninskega zahtevka in tudi ne opredeljene zahteve za povrnitev stroškov postopka.
uporaba ZST-1 – ustavna presoja določb ZST-1 - revizija
Revizija v obravnavani zadevi je bila vložena 21. 9. 2011, torej po 1. 10. 2008, ko je pričel veljati ZST-1. Po prehodnem določilu 39. člena ZST-1 se po dotedanjih predpisih in tarifi plačujejo takse le v že začetih postopkih – ki so začeli teči pred ZST-1, in sicer do njihovega pravnomočnega zaključka. Smiselno enako velja za tiste postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. To pa pomeni, da se za postopke (tudi z izrednimi pravnimi sredstvi), ki so se začeli kasneje, uporabljajo pravila spremenjenega zakona – ZST-1. Za ta postopek gre tudi v obravnavani zadevi.