Tožena stranka je za opravljanje tožničinega dela zaposlila dva nova delavca in v skladu s 88/3 čl. ZPP ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje drugega dela, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2. ZDSS-1 člen 58, 63, 81.
državna štipendija – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Tožnika, ki v sporu ni uspel, je zastopal odvetnik, dodeljen po brezplačni pravni pomoči. Tožnik je stroške postopka priglasil, toženec pa ne. Stroški postopka zato bremenijo proračun, o višini stroškov pa bo odločala služba za brezplačno pravno pomoč.
Na odločitev o stroških postopka v individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo. V takšnih primerih je bilo za vsako tožbo potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.
Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnice so zato toženi stranki dolžne povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.
Tožnik je vložil nerazumljivo in nepopolno tožbo, zato ga je sodišče pozvalo na njeno dopolnitev. Ker tožnik ni ravnal po sklepu sodišča in tožbe ni dopolnil, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
odškodnina zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti – kršitev prepovedi konkurence – zastaranje
V tretjem odstavku 42. člena ZGD-1 je določeno, da terjatve družbe iz prvega in drugega odstavka zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba zve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. O tem vprašanju (začetku teka zastaralnega roka) je stališče zavzelo že VS RS v odločbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ko pravi, da je tretji odstavek 42. člena ZGD-1 treba razlagati tako, da kršitev ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (npr. udeležba iste osebe v dveh potencialno konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel), dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 začne teči od trenutka, ko družba zve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, objektivni petletni zastaralni rok pa od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo (stališče VS RS povzema tudi odločba sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve).
vrnitev v prejšnje stanje - vročanje - utemeljen razlog
Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljen, ker domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, nepravilna vročitev tožbe v odgovor pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
ZZZDR člen 105. ZPP člen 339, 339/2-3. ZMZPP člen 73.
predodelitev otroka – vnaprejšnja ocena nepotrebnosti dokaza – preizkus po uradni dolžnosti – pristojnost sodišča v sporih o varstvu in vzgoji otrok
Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti toženka, niti mladoletna hčerka ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Tožnikova delovna zmožnost za poklica kuharja in avtomehanika je zmanjšana za več kot 50 % in je zmožen za opravljanje drugega dela z omejitvami, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 67, 67/1, 91, 91/1, 91/1-3, 163, 163/2.
invalidnost
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj je še zmožen opravljati drugo ustrezno delo z dodatnimi razbremenitvami, zato je še nadalje invalid III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopenjsko odločbo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba zoper vložena prezgodaj in se zavrže.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo - vročitev odpovedi - zagovor - preložitev zagovora - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka – prekluzija - pooblastilo za odpoved – odvetnik – obstoj pooblastilnega razmerja
Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.
Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 36, 36/3. ZPIZ-1 člen 177.
Sporazum z Bosno - preračun pokojnin - pokojnina v tretji državi
Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana na podlagi skupne slovenske in bosanske pokojninske dobe. Čeprav tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine, pravna podlaga ni v 177. členu ZPIZ-1, temveč v Sporazumu z Bosno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tožnik pravico do pokojnine pridobil tudi v Avstriji, in ugotoviti, ali gre za stanje iz 3. odstavka 36. člena sporazuma, po katerem se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za tako imenovane „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju, na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.
Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.
Izvedenski mnenji invalidskih komisij, da pri tožniku ni invalidnosti, nista v skladu z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da tožnik ne sme biti izpostavljen negodni mikroklimi (prahu, prepihu, lepilu, dražečim snovem, laku, smukcu), zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku glede na svoj poklic (pomožni delavec, delavec v gozdarstvu) podana invalidnost.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači – bruto – neto – davki - prispevki
V času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila znana natančna vrednost bruto zneska (višina davkov in prispevkov), ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, zato se kot vrednost spornega predmeta upošteva neto vrednost razlike v plači, ki jo je določila tožnica v tožbi.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je postavila opisni zahtevek. OT v tar. št. 15 tč. 1.b za te zahtevke določa vrednost nagrade za odgovor na tožbo in sicer v sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in sporu s področja socialne varnosti, v višini 300 točk. Ker je bila vrednost spora določena, nagrada za opisni zahtevek pa v OT predvidena, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo potrebno določati nove vrednosti spora.
Abstraktno priznavanje poslovnega razmerja z upnikom in hkratno vsebinsko prazno zanikanje obstoja upnikove terjatve ne zadošča za presojo, da ni izpolnjen pogoj po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ.