Odškodnino za blago je treba obračunati tako, da se ugotovi vrednost nepoškodovanega blaga, od katere se odšteje preostala vrednost blaga (prvi odstavek 23. člena in prvi odstavek 25. člena CMR). Če je poškodovan le del tovora, se obe prej navedeni določbi uporabljata smiselno. Odškodnina je v vsakem primeru omejena z zneskom, ki ga je treba plačati za delno izgubo, če je poškodovan del pošiljke. Tako določa črka b) drugega odstavka 25. člena CMR. Odškodnina tako lahko tudi v primeru poškodbe znaša največ 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja (tretji odstavek 23. člena CMR).
Stroški popravila, to se pravi stroški odprave poškodbe blaga se po mnenju v literaturi ne štejejo kot del odškodnine (Thume, Kommentar zur CMR, 2. Aufl., 2007, komentar k 25. členu; enako Koller, Transportrecht, 7. Auflage, 2010, komentar k 25. členu CMR). Odločilno je le zmanjšanje vrednosti. Vendar pa ista literatura in obakrat na istem navedenem mestu tudi meni, da so stroški popravila indic za obseg nastalega zmanjšanja vrednosti.
Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe njegovega brata v 11. točki pravilno izpostavilo, da v okoliščinah tega spora njuni trditvi ne moreta izpodbiti dejstev, ugotovljenih v pravnomočnih odločbah FURS, ker sodišče v tem sporu dejstev, ki ne izhajajo iz uradnih evidenc, ne more upoštevati kot pravno relevantnih. ZUPJS v 9. členu določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. Kateri dohodek se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in subvencije vrtca, ureja 12. člen ZUPJS. Po 12. členu ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo zakonsko določene vrste dohodkov, med njimi obdavčljivi dohodki po ZDoh-2. CSD v predsodnem postopku poljubnega denarnega prejemka ne more sam opredeliti in šteti kot neupoštevni dohodek.
Pri priznanju pravic iz sistema socialne varnosti ne gre samo za zasebni interes med dvema zasebnikoma, temveč za javni interes. Upravičenost do socialne pravice se presoja po pravilih iz sistema javnih sredstev. Pravno neupošteven mora ostati ugovor tožnika, da sta se z bratom dogovorila o optimizaciji prenosa premoženja, pridobljenega s prodajo stanovanja, da bi zaobšla odmero davka s strani FURS. Posamezniki, ki sicer lahko civilnopravno razpolagajo s svojim premoženjem, ne morejo enostransko določiti, kako bo država za namen ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev obravnavala njihovo materialno stanje. Kljub temu, da imata davčni organ in CSD različni pristojnosti, zasebni dogovor med posamezniki ne more sam po sebi ustvariti pravice do javnih sredstev, če bi bila oseba po pravilih sistema zaradi svojega dejanskega materialnega položaja do te pravice neupravičena.
Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz organizacijskih razlogov, vendar ni podala zadostne trditvene podlage, kako so bili pri njej ob podaji odpovedi organizirani delovni procesi, kdo od njenih zaposlenih in na katerem delovnem mestu je opravljal posamezna dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi za projektnega menedžerja, kakšne so bile dejanske vsebine dela oziroma nalog zaposlenih delavcev po posameznih delovnih mestih, katero delovno mesto šteje po vsebini za najbolj primerljivo projektnemu menedžerju in ali je bilo zasedeno ob podaji odpovedi, niti kdo pri toženki je opravljal (vse) naloge, ki po vsebini pokrivajo naloge, ki jih je tožnik opravljal (pri delodajalcu prenosniku) po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako ni podala trditev o dejanski spremembi organizacije dela, ki je imela za posledico, da je odpadla potreba po tožnikovem delu ob podaji odpovedi v juniju 2023.
Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.
Ukrep omejitve starševske skrbi je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.
Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.
Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.
ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.
Zgolj na podlagi sklepa kazenskega sodišča (še) ni mogoče ugotoviti obstoja utemeljenega razloga za potrebo po skrbništvu. Postavitev pod skrbništvo pomeni hud poseg v pravice osebe, zato mora biti odločitev o začetku postopka skrbno pretehtana in ustrezno obrazložena, ne pa oprta le na sklicevanje o izreku varnostnega ukrepa. Šele ko sodišče pridobi zadosti informacij in okoliščine poveže v utemeljen razlog, izda sklep o začetku postopka. V obrazložitvi mora pojasniti, na kaj opira svojo oceno.
Po petem odstavku 70. člena SPZ sta glede prevzemne prednosti solastnika pomembna še kriterija dosedanjega načina rabe stvari in potreb posameznega solastnika. Glede slednjega je sodišče pravilno ugotovilo, da je položaj udeležencev izenačen, saj nihče od njiju posameznega dela ne potrebuje nujno za reševanje stanovanjskega vprašanja, čemur je posamezni del v etažni lastnini primarno namenjen. Zato je v zadevi ključno, kakšna je bila dosedanja dejanska raba stvari in s tem povezana potreba solastnikov po ohranitvi lastniškega položaja.
Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bistveno za odločitev v konkretnem primeru razumevanje posledic sklenitve pravnega posla tožnika v trenutku sklenitve predmetne Kreditne pogodbe. Ničnost je namreč posledica pomanjkanja enega ali več konstitutivnih elementov pogodbe, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki zadenejo samo strukturo pogodbe, brez katerih pogodba ne more imeti pravnih učinkov. Gre torej za negacijo pravnega posla od začetka (ab initio), zato so za ugotavljanje ničnosti pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale v trenutku nastanka pravnega posla in ne kasneje.
Sodišče prve stopnje je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo utemeljilo na dejstvu, da zoper tožnika teče izvršba zaradi izterjatve tistega, kar je tožnik prejel na podlagi Kreditne pogodbe od prvo tožene stranke. Tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih drugo tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je bila Kreditna pogodba že v letu 2009 odpovedana s strani prvo tožene stranke, ker tožnik kredita ni vračal.
Plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca. Ker plačilo poslovne uspešnosti že glede na vsebino tega instituta ni neposredno povezano z dejanskim prispevkom delavca k tej uspešnosti (kot je to pri delovni uspešnosti), je neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženka z izplačilom zgolj delavcem, ki so bili na dan odločanja o izpolnjevanju pogojev za izplačilo poslovne uspešnosti v delovnem razmerju pri toženki, tožnika kljub njegovemu individualnemu prispevku k rezultatu izločila in to zgolj na podlagi kriterija statusa zaposlitve na določen datum (tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo že 20. 8. 2024).
Ustaljeno je stališče sodne prakse, da tudi če kršitev, zaradi katere je podana odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Zakon za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne zahteva določene intenzitete kršitev obveznosti delavca oziroma teža storjene kršitve ni pomembna. Zavrniti je treba tožnikovo stališče, da pri ugotovljenih kršitvah, ki se mu očitajo v odpovedi, ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilna je ugotovitev, da sta kršitvi nenošenja obvezne osebne varovalne opreme (zaščitne kape) in nepravočasnega javljanja odsotnosti z dela tako resni, da od toženke ni mogoče zahtevati, da bi nadaljevala delovno razmerje s tožnikom.
Pri določitvi kraja in načina predaje otroka ob izvajanju stikov je odločilno načelo največje koristi otroka. Če zaradi neprimernega ravnanja enega od staršev ob predajah prihaja do konfliktov, ki otroka ogrožajo, je utemeljena takšna ureditev predaje, ki preprečuje neposredne stike med staršema in otroka razbremenjuje njunih konfliktov. Logistične težave in dodatne obremenitve starša zaradi spremenjenega kraja predaje same po sebi ne pretehtajo nad potrebo po zagotovitvi varnega in nemotenega izvajanja stikov.
Začasna prekinitev postopka zaradi čakanja na razlago prava EU s strani SEU tudi ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Počakati na enotno razlago prava EU je nujno za zagotovitev materialnopravno pravilne odločitve ter s tem uresničitev učinkovitega sodnega varstva. Uporaba mehanizma predhodnega vprašanja pred SEU je sestavni del zakonitega in pravičnega postopka, zato so neutemeljeni očitki o kršitvi temeljnih pravic (iz 23. in 25. člena URS v zvezi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah).
Ustaljena sodna praksa zastopa stališče, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Upoštevaje stališče, da kondikcijski zahtevek ne vključuje nadomestila za uporabo denarja, in dejstvo, da plačila presegajo prejeto glavnico, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano dejstvo, da je prva tožnica iz naslova sklenjene kreditne pogodbe toženki že plačala več, kot ji je dolžna. Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico dolžnost prve tožnice plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviševanju njenega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter po vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za prvo tožnico, tako z vidika njenega premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.
V skladu z določbo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, uporablja 102. člen ZIZ. Glede na določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 102. člena ZIZ je dolžnica v postopku osebnega stečaja v primeru dodelitve otroka v skupno varstvo in vzgojo upravičena le do polovičnega zneska merila iz 9. točke prvega odstavka 26. člena ZSVarPre. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom je tako pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka (ki ne živi v enostarševski družini) treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila iz 26. člena ZSVarPre. To velja tako v primeru, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, kot tudi v primeru, ko je otrok sicer dodeljen enemu od staršev, drugi pa je zanj zavezan plačevati preživnino.
Neutemeljeno je prizadevanje upnika za izdajo sklepa, s katerim bi sodišče dolžniku v plačilo naložilo stroške, nastale z delom cenilca v znesku 541,17 EUR, oziroma s katerim bi ugotovilo nastanek teh stroškov. Za izdajo takšnega sklepa po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom niti v določbah ZFPPIPP niti v določbah ZIZ ni podlage. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in zvezi s čimer je sprejeto tudi enotno stališče sodne prakse, se po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom postopek izvršbe prekine ali ustavi, z dnem začetka stečajnega postopka pa, razen v situaciji iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki pa v obravnavani zadevi ni podana (kar pritožbeno ni sporno), v izvršilnem postopku ni več dopustno odločati o nadaljnjih izvršilnih stroških (izjema velja za izvršilne postopke zaradi izterjave prednostnih terjatev, določenih v drugem odstavku 390. člena ZFPPIPP, ko se določba 132. člena ZFPPIPP ne uporablja, kar pa ni primer v obravnavani zadevi). Od začetka stečajnega postopka dalje se namreč terjatve uveljavljajo na način in po pravilih ZFPPIPP, kar pomeni, da je treba terjatve, vključno s terjatvami iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih izvršilno sodišče do začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom dolžniku še ni naložilo v plačilo, prijaviti v stečajnem postopku v skladu s pravili ZFPPIPP.
Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (24. do 36. člen SPZ). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in posestničine dobrovernosti.
Škoda ali korist za stečajnega dolžnika nista merilo, ki bi glede na tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP kakorkoli vplivalo na odločitev o spremembi načrta poteka stečajnega postopka.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).