Vrhovno sodišče je v nadaljevanju svoje sodbe presojalo, katera obrestna mera izmed več obrestnih mer, ki jih je določal takrat veljavni ZDavP-2, najbolj ustreza kriterijem iz drugega odstavka 241. člena CZ. Presodilo je, da je to obrestna mera, kot sta jo določala 87. in 157. člen ZDavP-2, ki sta pred novelo ZDavP-2J določala EURIBOR za ročnost enega leta.
Izhaja pa, da je Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo obstoj pravne praznine, presojalo, katera obrestna mera izmed več določenih v ZDavP-2 najbolj ustreza kriterijem iz drugega odstavka 241. člen CZ in je odločilo, da je to obrestna mera, kot sta jo pred novelo ZDavP-2J določala 87. in 157. člen ZDavP-2.
Po presoji sodišča gre torej v okoliščinah zadeve iz sodbe I U 1760/2017 in v obravnavani zadevi za vprašanje, ali bi se z uporabo zakona, ki je začel veljati 1. 1. 2017, v okoliščinah, ko sta bila zneska glavnice in obresti pred tem že odmerjena in plačana, poseglo v že zaključeni dejanski stan (t.i. prava retroaktivnost). Prav načelo zakonitosti zahteva, da se o obrestni meri odloči na podlagi zakona, kot je veljal v obdobju obrestovanja, posledično tožbeni očitek o kršitvi tega načela ni utemeljen. Za razlago, da je treba kasnejši zakon uporabiti za že zaključen dejanski stan iz razloga, ker je za davčnega zavezanca ugodnejši, pa sodišče v ZDavP-2 ni našlo pravne podlage.
Organi držav članic v konkretni zadevi morajo, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve po presoji sodišča ne izhaja.
Izvedbena uredba v členu 110 ne določa enovitega desetmesečnega roka, temveč določa dva roka: najprej šestmesečnega, ki teče od zahteve po naknadnem preverjanju, nato pa še dodatnega štirimesečnega, ki teče od drugega obvestila, pri čemer drugo obvestilo ni nujno odposlano nemudoma z iztekom šestmesečnega roka, temveč je vmes razumljiv razkorak, tj. potek dodatnega časa (nekaj dni ali mogoče tednov, lahko celo mesecev, odvisno od ažurnosti).
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Davčni organ je glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, nakladalnik ... in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Z izdelavo strokovnega mnenja carinskega laboratorija je opredeljena trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti carinski zavezanec, da utemeljeno nasprotuje ugotovitvam glede lastnosti blaga, ki vplivajo na uvrstitev v določeno tarifno oznako KNCT. Carinski zavezanec mora podati jasne, utemeljene navedbe, ki so strokovno dovolj kvalitetne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v pravilnost ugotovljenih lastnosti blaga, kot izhajajo iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija. Predlog za postavitev izvedenca mora torej temeljiti na tako konkretnih navedbah, da te vzbudijo pri carinskem organu dvom v pravilnost ugotovitev strokovnega mnenja carinskega laboratorija (npr. tudi s predložitvijo strokovnega mnenja) in s tem dvom v pravilnost uvrstitve blaga v tarifno oznako KN. V primeru, če je za odpravo tega dvoma, torej za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, potrebno strokovno znanje, s katerim carinski organ sam ne razpolaga, pa mora za dokončno ugotovitev resničnega dejanskega stanja ter s tem za razrešitev vseh dvomov postaviti izvedenca.
Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 286/2012 z dne 4. 4. 2013 predložitev izvida in mnenja drugega laboratorija o istem blagu v smislu dokazovanja nasprotnih trditev navedlo primeroma kot enega od možnih dokazov in ne kot edini možni merodajni dokaz, zaradi česar po oceni sodišča ni utemeljeno stališče toženke, da zgolj predložitev mnenja drugega laboratorija lahko pomeni enak rang mnenj, temveč sodišče meni, da kot dokaz zadošča (tudi) obrazloženo mnenje strokovnjaka.
Informacija, da so se v preteklosti preverjana dokazila o poreklu filipinskega blaga izkazala za neupravičeno izdana, sama po sebi še ne vzpostavlja upravičenega dvoma v tej zadevi izdan obrazec A. Tovrstni dvom mora biti konkretiziran z okoliščinami obravnavane zadeve. Tako izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe, v delu, kjer določa, da se v podporo zahtevi za preverjanje pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne.
Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.