TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Vrhovno sodišče je v nadaljevanju svoje sodbe presojalo, katera obrestna mera izmed več obrestnih mer, ki jih je določal takrat veljavni ZDavP-2, najbolj ustreza kriterijem iz drugega odstavka 241. člena CZ. Presodilo je, da je to obrestna mera, kot sta jo določala 87. in 157. člen ZDavP-2, ki sta pred novelo ZDavP-2J določala EURIBOR za ročnost enega leta.

Izhaja pa, da je Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo obstoj pravne praznine, presojalo, katera obrestna mera izmed več določenih v ZDavP-2 najbolj ustreza kriterijem iz drugega odstavka 241. člen CZ in je odločilo, da je to obrestna mera, kot sta jo pred novelo ZDavP-2J določala 87. in 157. člen ZDavP-2.

Po presoji sodišča gre torej v okoliščinah zadeve iz sodbe I U 1760/2017 in v obravnavani zadevi za vprašanje, ali bi se z uporabo zakona, ki je začel veljati 1. 1. 2017, v okoliščinah, ko sta bila zneska glavnice in obresti pred tem že odmerjena in plačana, poseglo v že zaključeni dejanski stan (t.i. prava retroaktivnost). Prav načelo zakonitosti zahteva, da se o obrestni meri odloči na podlagi zakona, kot je veljal v obdobju obrestovanja, posledično tožbeni očitek o kršitvi tega načela ni utemeljen. Za razlago, da je treba kasnejši zakon uporabiti za že zaključen dejanski stan iz razloga, ker je za davčnega zavezanca ugodnejši, pa sodišče v ZDavP-2 ni našlo pravne podlage.