KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074055
KZ-1 člen 53, 53/2, 57, 57/1, 57/2, 58, 194, 194/1. ZKP člen 194, 194/3.
neplačevanje preživnine - pogojna obsodba - dolžnost plačevanja preživnine - preizkusna doba - pritožba državnega tožilca
Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.
Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074470
ZKP člen 358, 358-3, 370, 370/1, 370/1-3, 373, 373/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 122, 122/1.
lahka telesna poškodba - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec medicinske stroke - telesne poškodbe - izpovedba oškodovanca - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe je sicer res pridržana razpravljajočemu sodniku, vendar je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe ter o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov
Že sam zakonodajalec je smatral oziroma ocenil, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen novega, osmega odstavka 308. člena KZ-1 , ki je bil vnešen z novelo KZ-1I, je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico. Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu (legitimno) odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja.
Pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge v tem postopku ugotovljena in tudi s strani pritožnice problematizirana okoliščina, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženec), uporabljeno osebno vozilo, ki ni v izključni lasti obtoženca, ampak predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene. To z drugimi besedami pomeni "zgolj" to, da gre za prevozno sredstvo, ki je v (so)lasti obtoženca in njegove žene brez razdeljenih deležev, kar pa po oceni pritožbenega sodišča, tudi z vidika obtoženčevih razpolagalnih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri izrek varnostnega ukrepa (glede na zakonsko dikcijo "storilčeva last") ne bi bil mogoč. Drugačna razlaga bi bila po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju s ciljem oziroma smotrom, ki ga varnostni ukrep zasleduje; torej z odvzemom prevoznega sredstva, na katerem storilec (vsled legitimnega posega države) nima več razpolagalne pravice, preprečiti nevarnost ponavljanja (istovrstnih) kaznivih dejanj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00074565
KZ-1 člen 211, 228. ZKP člen 105, 105/2. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 227/2, 383, 383/1, 383/2, 383/2-1.
goljufija - poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - osebni stečaj - načelo koncentracije - napotitev na pravdo
Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje premoženjskopravne zahtevke (deloma ali v celoti) priznalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073664
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - zdravstvene težave - preuranjen sklep - razveljavitev sklepa
Glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in navedbe, da se obsojenec trenutno nahaja v UKC, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča preuranjen. Prvostopno sodišče glede na podatke, ki izhajajo iz spisa in glede na navedbe v pritožbi namreč ni raziskalo, kaj konkretno je razlog za neopravo družbeno koristnega dela naloženega obsojencu. Glede na medicinsko dokumentacijo priloženo pritožbi pa bi bilo mogoče sklepati, da obsojenec dela v splošno korist dejansko ni opravil iz objektivnih razlogov, ker zaradi bolezni ni mogel delati. Navedeno bo prvostopno sodišče pred ponovnim odločanjem vsekakor moralo raziskati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074804
ZKP člen 83, 218, 234, 234/1, 248, 252, 252/1. KZ-1 člen 116, 116-4. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - doktrina neizogibnega odkritja - pravica do obrambe - dokaz z izvedencem - strokovno mnenje - izvedena priča - strokovni pomočnik - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - prištevnost - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - odmera kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.
S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.
Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.
Ker se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit.
Izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.
Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.
Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.
Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B., ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle.
Povsem logično in življenjsko izkustveno je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Pritožba prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076170
KZ-1 člen 135, 135/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZKP člen 373.
kaznivo dejanje grožnje - resnost grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - celovita dokazna ocena
Grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074433
ZKP člen 148. ZNPPol člen 33, 33/1, 112, 112/1, 115, 115/1, 123, 123/2. ZPPreb-1 člen 34, 34/1, 42, 42/1, 43, 43/1, 43/2. ZVOPOKD člen 1, 1/1, 6, 6/1, 8, 8/1, 9.
izločitev dokazov - osebni podatki - evidence policije - evidenca gostov - namen evidence - odkrivanje in prepoznavanje storilca kaznivega dejanja - osredotočeno policijsko preiskovanje - osredotočenost suma - fishing expedition
Kljub temu, da je policija vpogledala v evidenco gostov zaradi drugega namena, kot ga določa 43. člen ZPPreb-1, zahteva za izločitev listin, ni utemeljena, saj je policija te podatke zbirala za potrebe odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v zvezi s predkazenskim postopkom, ki je bil tedaj že v teku. Niso namreč relevantne le določbe ZPPreb-1 in ZNPPol (ter 148. člen ZKP), temveč še ZVOPOKD, in sicer 1., 6. in 8. člena.
Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074686
ZKP člen 120, 129a, 129a/1, 129a/5, 371, 371/2. KZ-1 člen 86, 86/11. URS člen 29.
pravica do zagovornika - vabilo zagovorniku - izvršitev izrečene zaporne kazni - delo v splošno korist
Kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v zadevi sicer razpisalo več narokov, na nobenega od teh pa zagovornika ni vabilo. Soglašati je zato potrebno z zagovornikom, ko v pritožbi navaja, da je bila obdolžencu s tem odvzeta pravica do zagovornika v kazenskem postopku. Če se je prvostopno sodišče odločilo, da v zadevi opravi narok, bi namreč moralo (120. člen ZKP) poleg obsojenca na narok vabiti tudi njegovega zagovornika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074845
KZ-1 člen 174, 174/2.
trener - zloraba položaja - spolno občevanje - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - dve kaznivi dejanji - zadovoljevanje spolnih potreb - sprememba kazenske sankcije
Trener karateja je ob učitelju, vzgojitelju, skrbniku, posvojitelju in roditelju druga oseba oziroma ena od drugih oseb, ki jo predvideva zakon kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obdolženec dejanje storil kot trener, je torej odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, druga oseba zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo hkrati, torej da morajo biti ti zakonski znaki v vsakem primeru izpolnjeni kumulativno. Veznik "in" ne pomeni, da mora biti druga oseba storilcu zaupana v vse naštete dejavnosti, temveč zadostuje ena od njih, v obravnavanem primeru pa je v opisu kaznivega dejanja iz dejanskih ugotovitev pravilno povzeto, da je bila oškodovanka obdolžencu, trenerju karateja, kot učenka karateja v času individualnega treninga navedenega športa zaupana v učenje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato pritožbi uveljavljata neutemeljeno. Obdolženec v obravnavani zadevi na škodo oškodovanke ni ravnal v dalj časa trajajočem obdobju in v njem izkoristil okoliščino, da je z oškodovanko trajneje povezan, temveč je zlorabil svoj položaj, ko mu je bila podrejena kot učenka karateja v prostorih, namenjenih za športno vadbo, to pa je storil dvakrat, in sicer prvič 19. 7. 2022, drugič pa 22. 7. 2022. Njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma enotno dejanje, kot trdita pritožbi, temveč gre za dve samostojni kaznivi dejanji, med katerima ni časovne povezanosti. Res je bilo drugo storjeno le tri dni po prvem, a zgolj zaradi kratkega časovnega obdobja med njima obdolženčevo ravnanje ne predstavlja enega kaznivega dejanja. Obdolženec je za zadovoljitev svojih spolnih potreb izkoristil iste okoliščine v dveh samostojnih primerih, med katerima ni časovne povezanosti, kot je sicer podana v primerih, kadar storilec na škodo oškodovanca iste okoliščine zlorablja večkrat v dalj časa trajajočem obdobju.
S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082728
KZ-1 člen 170, 170/3. ZKP člen 241, 241/1, 331, 331/1, 364, 364/7.
posilstvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - prisiljenje - omogočanje uživanja prepovedanih drog - tatvina - dokazni postopek - zaslišanje oškodovanca kot priče - branje prejšnje izpovedbe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - neizvedba dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov
Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074493
KZ-1 člen 209, 209/1, 235, 235/1.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - odločba o stroških kazenskega postopka - pritožba oškodovanca kot tožilca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073427
KZ-1 člen 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4. ZS člen 83a. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (13.11.2020) člen 1. Odredba o spremembi in dopolnitvi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2021) točka 2.
preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - procesni rok - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - pravnomočnost kazenske sodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe.
Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek procesnega roka v konkretnem primeru in ga podaljšuje za 77 dni ter je do njega prišlo znotraj roka za preklic pogojne obsodbe.
Sodba o preklicu pogojne obsodbe mora postati tudi pravnomočna v roku za preklic pogojne obsodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074442
KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 57, 57/2, 447, 450, 450/3. OZ člen 261, 261/1.
sklep o sodnem opominu - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - samovoljnost - pridržna pravica - subjektivna zavest storilca - umik zasebne tožbe
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081583
KZ-1 člen 70, 70/2, 308, 308/3. ZKP člen 7, 7/1, 285c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravica do uporabe svojega jezika - prevod listin v tujem jeziku - olajševalne okoliščine - varnostni ukrep odvzema predmetov
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi, minimalno preseglo stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, da je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo.