KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
Izvršitveno ravnanje zatajitve je prilastitev, ki mora biti v obdolženčevem naklepu. Za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa (uporaba, zavrženje predelava, nevrnitev stvari …), pri čemer nadaljnje razpolaganje z zatajeno stvarjo ni znak tega kaznivega dejanja. Zapis pogojnega ravnanja storilca, da "naj bi ..." nekaj storil z zatajeno stvarjo, ne zadošča za zanesljivo sklepanje in zaključek, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00072656
ZKP člen 380, 380/1. URS člen 27.
načelo in dubio pro reo - domneva nedolžnosti
Načelo "in dubio pro reo" pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je na nejavni seji podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in priče. Sklenilo je, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z opravljeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje zaključena.
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 50, 50-2, 51, 51/2-2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-1, 394, 394/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - abstraktna nevarnost - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - obstoj kvalifikatornih okoliščin - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - kazenske sankcije - omilitev kazenske sankcije - posebne olajševalne okoliščine
V obravnavani zadevi je obtoženec otroka prevažal v avtu na neprimeren način, torej ne v avtosedežu, in enega celo v delu vozila, ki ni namenjen prevozu ljudi. A ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku, ipd.), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. Ker opisani način prevoza tujcev v obravnavani zadevi ne predstavlja konkretne nevarnosti za njihovo življenje in zdravje, v opisu dejanja ni konkretizirana kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 in je v tem delu v škodo obtoženca kršen kazenski zakon.
Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071964
KZ-1 člen 54, 57, 58, 209. ZKP člen 371, 371/, 371/1-11, 372, 373.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - nadaljevano kaznivo dejanje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - protipravnost ravnanja - protipravna prilastitev
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR.
Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072086
URS člen 22. KZ-1 člen 49, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 371, 371/1-11, 445. OZ člen 131, 131/1, 135, 164, 166, 168, 168/1, 169.
kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravna opredelitev - mala tatvina - vrednost ukradene stvari - namen storilca - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - načelo popolne odškodnine - olajševalne in obteževalne okoliščine - pritožbena seja - javna seja
Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih.
Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071581
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10. URS člen 23, 39. KZ-1 člen 158, 158/1-1, 158/1-2. ZKP člen 41, 41/2, 42, 42/5, 92, 92/1, 92/1-6, 96, 96/2, 98, 303, 303/2, 314, 314/3, 358, 371, 371/1, 373, 383, 383/1, 383/1-2, 391. DZ člen 98, 98/1.
zasebna tožba - svoboda izražanja odvetnika - razžalitev - izločitev sodnika - prenos pristojnosti - pristranskost sodnika - varovanje pravic in koristi
Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.
Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.
V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - postopek proti mladoletnikom - varnostni ukrep odvzema predmetov - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - nevarnost, da bo predmet ponovno uporabljen za kaznivo dejanje
Dokazni postopek je pokazal, da je tedaj mladoletni A. A. uporabil mobilni telefon kot predmet, ki je bil namenjen prenosu in pregledu spornih datotek in v povezavi s spominsko kartico gotovo omogočil izvršitev očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da spisovni podatki nedvomno izkazujejo obstoj nevarnosti, da bo mladoletnik telefon uporabil za ponovno izvršitev kaznivega dejanja. To oceno potrjuje daljše časovno obdobje, v katerem je deloval, večje število spornega gradiva in dejstvo, da je kaznivo dejanje storil z različnima izvršitvenima oblikama. Očitno je mladoletnik vešč pridobivanja spornega gradiva, saj je uporabljal posebno aplikacijo, s pomočjo katere je naložil in posredoval večjemu številu uporabnikov gradivo, ki prikazuje spolno zlorabo otrok.
Mladoletnik je s prenosom spornih posnetkov in fotografij na svojo elektronsko napravo ter posredovanjem drugim uporabnikom vsaj posredno vzpodbudil spolno zlorabo otrok z namenom snemanja in fotografiranja ter njene nadaljnje distribucije. Če ne bi bilo odjemalcev tovrstnih fotografij in videoposnetkov, do spolnih zlorab otrok z namenom prikaza na spletu ne bi prihajalo. Vse navedeno utemeljuje nujnost in sorazmernost izrečenega varnostnega ukrepa iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 ter njegov preventivni namen.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.
KZ-1 člen 31, 257, 257/3. ZSPJS člen 32. KPJS člen 46, 46/1, 46/3. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 90.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - stalna pripravljenost za delo - dodatek za stalno pripravljenost - javni uslužbenci - pravna zmota
Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna.
Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično.
Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno.
Prvostopenjsko sodišče je na več mestih izpodbijane sodbe jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zavestna kršitev relevantne zakonodaje in tudi ne naklep pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi in drugim in ne, kot očita pritožnik, da v konkretnem primeru obstoji opravičljiva pravna zmotna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00070980
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/6, 86/9. ZKP člen 129a, 129a/1. ZIKS člen 12, 12/1, 12/1-1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - vikend zapor - teža kaznivega dejanja - vsebinski pogoj
Pritožba nima prav, da teža in okoliščina izvršenega kaznivega dejanja nista kriterija, ki ju je moč upoštevati pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni zapora. Res pa je, da je ta dejstva treba vrednotiti v luči perspektive obsojenčevega bodočega vedenja in smotrov alternativne izvršitve zaporne kazni.
Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072840
URS člen 22, 29. KZ-1 člen 49, 49/2, 220, 220/1. SPZ člen 8, 54, 266/1. ZKP člen 19, 19/3, 23, 65, 144, 306, 306/3, 354, 354/1, 355, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 372.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - zakonski znak kaznivega dejanja - višina škode - opis kaznivega dejanja - navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - oškodovanec kot tožilec - premoženjska pravica - lastninska pravica - dokazna ocena izpovedbe prič
Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071128
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-3, 293, 293/3, 357, 357-3, 372, 372-3, 402, 402/3, 429. KZ-1 člen 122, 122/1, 158, 158/1. URS člen 31.
razžalitev - lahka telesna poškodba - ustavitev kazenskega postopka - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - res iudicata - procesna ovira za meritorno odločanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - navidezni idealni stek - protispisnost
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - lastnik stvari
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - skrajna sila - odmera kazni
Ker ni bilo nevarnosti, ki bi jo bilo z ravnanjem obdolžene treba tempore criminis odvračati, se sleherno nadaljnje pritožbeno polemiziranje v zatrjevanju upravičljive skrajne sile pokaže kot odvečno in brez teže. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide bistvo instituta skrajne sile, ki vendarle upraviči ravnanje tistega, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno, neposredno pretečo nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z ravnanjem, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, ki pa pomeni manjše zlo, kot bi bilo povzročeno, če storilec ne bi naredil ničesar oziroma ne bi ravnal v nasprotju s pravom. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da mora biti grozeča nevarnost tako neposredna, da lahko v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna. Zgolj okoliščina dolžne pozornosti na otrokovo zdravje namreč avtomatično ne pomeni že tudi obstoja neposredne nevarnosti za njegovo življenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00074969
KZ-1 člen 76, 76/3, 99, 99/9-3, 240, 240/2. OZ člen 186, 336, 337, 347, 353, 369. ZPP člen 14.
krivdna odškodninska odgovornost - povzročitev škode s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pridobitev premoženjske koristi - ugovor zastaranja odškodninske terjatve - zastaranje terjatve - kdaj začne teči zastaranje - pretrganje teka zastaralnega roka - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - obseg vezanosti - trditveno in dokazno breme - solidarnost dolžnika - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja
Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko.
Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi.
Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Zaradi nastale škode tožnica ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti.
V primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.