TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 315,00 EUR.

V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo dreveza, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari.

Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Na vprašanje, kdaj je zasebnosti potrebno zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti.

Za pritožnika pa je v zvezi s posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave posnetkov in izdelave izvedenskega mnenja glede prepoznave osebe na posnetkih od direktorja sodišča pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, na katerih je viden prihod obdolženega na sodišče zaradi udeležbe na glavni obravnavi v predmetni zadevi. Kar se tiče posega v obdolženčevo zasebnost v smislu koncepta pričakovane zasebnosti tudi za te posnetke velja, da je bilo izvajanje videonadzora skladno z določbami 73. člena Zakona o sodiščih in 74. ter 75. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov. Z ravnanjem sodišča, ki je te posnetke pridobilo, tudi ni bilo poseženo v obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da se prepreči prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper sebe, v predmetni zadevi pa je ravnanje sodišča potrebno presojati zlasti v luči določbe prvega odstavka 226. člena ZKP, ki ureja telesni pregled obdolženca, ki se lahko opravi tudi brez njegove privolitve.