Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
Ker je primarni objekt varstva inkriminacije po 196. členu KZ-1 sistem socialnega varstva skupaj z delavčevo socialno (materialno varnostjo), se konkretni zneski, vezani na posamično oškodovanko, posamičen mesec ter vrsto prispevka, kar vse obramba pogreša v opisu očitanega kaznivega dejanja, ne izkazujejo kot obligatorni za določnost opredelitve očitka.
Inkriminacija po drugem odstavku člena 196 KZ-1 temelji na zahtevi po spoštovanju pravice delavca do celotne plače in je kaznivo dejanje v ustrezni meri opisano že z okoliščino, da delavec ni prejel izplačane le dela plače, ki bi jo moral prejeti v celoti.
Dejstvo, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, terja določene materialnopravne zaključke tudi v zvezi s časom, ki se nanaša na začetek teka zastaralnega roka. Navedeno, upoštevaje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko bi storilec moral delati, pomeni, da je začel zastaralni rok teči z dnem 25. 11. 2014, kar ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi epidemije predstavlja podlago ugotovitve, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje (še) ni zastaral.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS.
Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je obtoženemu (in posledično tudi pritožnici) odvzelo razpolagalno pravico na prevoznem sredstvu prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. V tej zvezi pa velja opozoriti na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki določa, da pravica pritožnice od obtoženega kot storilca terjati odškodnino, ni prizadeta z odvzemom predmeta, ki ni v (izključni) lasti obtoženega. Pritožnica ima tako na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati premoženjsko škodo neposredno od njegovega povzročitelja, obtoženega kot storilca kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dejstvo, da obsojenčevega predloga ni zavrglo kot prepoznega, nedovoljenega ali očitno neutemeljenega, odrediti, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog. Na slednje navsezadnje napotuje tudi določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, ki daje vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist in pri tem primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Sodišče prve stopnje bi pred vsebinsko odločitvijo moralo pridobiti tudi druge podatke s strani pristojne probacijske enote, CSD in ZKPK, v katerem obsojeni trenutno prestaja zaporno kazen po drugi sodbi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o vedenju obsojenca v času odločanja (kar izrecno izpostavlja obsojeni v pritožbi), o njegovi sposobnosti za opravljanje primernega dela (ki jo zatrjuje obsojeni v predlogu) ter o njegovih osebnih in družinskih razmerah med predvidenim izvrševanjem kazni (na katere se prav tako sklicuje obsojenec v predlogu).
Po presoji pritožbenega sodišča gojenja šestih rastlin konoplje v vrtu in petih rastlin konoplje v cvetličnih lončkih, ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obtoženkini lastni uporabi, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot proizvodnje droge v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1.