Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.
Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.
Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena.
Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana pomočnika izvršitelja in da je bil nameravan fizični odvzem osebnega vozila vezan na sklep sodnika o izvršbi, tekom katere je bilo vozilo že zarubljeno, torej se je zavedal lastnosti obeh pokojnih, čeprav obtoženec ni bil stranka v izvršilnem postopku. Tako po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnih pomislekov v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obtožencu dokazana kvalifikatorna okoliščina, da je dejanje storil zaradi izvršilnega postopka in sodnikove odločitve v tem postopku, po 2. točki 116. člena KZ-1.
V posledici obtoženčevega nestrinjanja z izvršilnim postopkom in odločitvijo sodnika v tem postopku, pa je obtoženec nasprotoval fizičnemu odvzemu vozila, ki sta ga pomočnika izvršitelja poskušala opraviti v okviru uradnega postopka zaradi sklepa o izvršbi. Njuno vztrajanje, da vozilo odvzameta, pa je obtoženec preprečil tako, da je oba ustrelil, kar naj bi po opisu kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe predstavljalo drugo kvalifikatorno okoliščino, to je nizkotni nagib. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja tesno povezanost med konkretizacijo obeh kvalifikatornih okoliščin v opisu kaznivih dejanj in jih je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine, to je, da je obtoženec dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika v predmetnem izvršilnem postopku. Šele opis obtoženčevega ravnanja v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe, opredeljenega sicer kot ravnanje iz nizkotnih nagibov, namreč vsebinsko pojasnjuje kaj je pravzaprav obtoženec storil zaradi postopka in odločitve sodnika v izvršilnem postopku, kar je bilo tudi v njegovem naklepu.