KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066810
KZ-1 člen 34, 213, 213/2, 213/3. ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kaznivo dejanje izsiljevanja - poskus kaznivega dejanja - kazenska oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neutemeljena pritožba - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokončano kaznivo dejanje - resna in individualna grožnja ni izkazana - čast in dobro ime - fiktivnost pogodbe
Poskus je podan, ko storilec z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist začne groziti, v dokončano kaznivo dejanje pa se sprevrže, ko nastane premoženjska škoda. Tako je kaznivo dejanje izsiljevanja dokončano, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja izvrši zahtevano ravnanje.
Grožnja mora biti po vsebini in načinu izraza resna. Intenzivnost teh groženj pa mora biti takšna, da prisili oškodovanca k storitvi ali opustitvi, ki pomeni oškodovanje svojega ali tujega premoženja.
Bistveno je, da grožnja vpliva na oškodovančevo ravnanje (torej, da oškodovanec oceni, da je zanj bolje, da se podredi storilčevi zahtevi, kakor pa tvega nastanek zagrožene posledice).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00067068
KZ-1 člen 62, 62/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 128, 128/1, 340, 340/1, 340/1-1, 372, 372-5. URS člen 29, 29-3, 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - plačilo za prevoz - zakonitost dokazov - preiskava elektronske naprave - soglasje obdolženca - jezik, ki ga obdolženec razume - pravica do komunikacijske zasebnosti - anonimni vir - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - branje prejšnje izpovedbe priče - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - zaslišanje obremenilne priče - pravica do vpogleda v spis - ocena obdolženčevega zagovora - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - izgon tujca iz države - preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - kršitev kazenskega zakona
Glede na novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP je treba v zvezi z varstvom pravice do zaslišanja obremenilnih prič presoditi: najprej, ali so za opustitev zaslišanja obremenilne priče podani opravičljivi razlogi, nadalje ali je izjava priče v luči 6. člena EKČP edini oziroma odločilen dokaz in nenazadnje tudi, ali je sodišče v zadostni meri poskrbelo za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Kot že navedeno, so bili v konkretni zadevi podani opravičljivi razlogi, da sodišče prič A. A. in J. J. ni moglo zaslišati neposredno na glavni obravnavi, pri tem pa izpovedbi obeh prič tudi nista edini oziroma odločilni dokaz, saj se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedbe zaslišanih policistov, listinske dokaze ter vsebino nosilcev elektronskih podatkov, kot to vse jasno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje (zlasti točke 14 in 16-21 razlogov izpodbijane sodbe). Po presoji pritožbenega sodišča pa je bilo tudi dovolj poskrbljeno za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, saj je bil obdolženec o zaslišanju obeh tujcev pravočasno obveščen in se je svoji prisotnosti ob zaslišanju prostovoljno odpovedal, pri čemer je pomembno le, da je obdolženec to možnost imel, ne pa tudi, ali jo je izkoristil.
Oškodovanec je utrpel lahko telesno poškodbo, vendar ker se obtožencu očita poskus uboja, je treba preizkusiti, ali je sredstvo – nož, bilo sposobno zadati smrtonosne posledice in, ali je obtoženčev naklep glede na uporabljeno sredstvo šel v smeri uboja oškodovanca. Ni torej pomembno, kakšno poškodbo je oškodovanec utrpel, pač pa, kakšen je bil namen obtoženca, ko je z nožem dvakrat zamahnil proti oškodovancu. Na podlagi uporabljenega sredstva in vseh okoliščin dogodka pa je sodišče pravilno zaključilo, da je hotel oškodovancu vzeti življenje.
Dejstvo je, da je bil obtoženec že šestkrat obsojen za kazniva dejanja, med katerimi so tudi dejanja z uporabo sile, pa tudi zaradi nedovoljenega posedovanja ali uporabe orožja, kar dejansko kaže, da obtožencu nasilje ni tuje, niti rokovanje z nevarnimi predmeti. Tudi sodišče je na glavni obravnavi samo ugotovilo, da je obtoženec nagle jeze, kar se torej ujema z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, pri čemer je povsem res, kar navaja državna tožilka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz čiste objestnostil. Obtoženčeva nasilna reakcija dejansko presega običajna ravnanja v konfliktnih situacijah in je zato njegovo agresijo treba strožje kaznovati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072170
KZ-1 člen 180, 214. ZKP člen 8, 394, 394/1.
kaznivo dejanje - mazaštvo - dokazna ocena - delno oprostilna sodba - kaznivo dejanje oderuštva - pravica do uporabe svojega jezika - sprememba kazenske sankcije
Pritožnica ima prav, ko se zavzema za izrek zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za izredno zavržno dejanje, saj je obtoženec brezobzirno zlorabil veliko stisko oškodovanke, vendar pa je to dejstvo pri izbiri kazenske sankcije premalo upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00067401
KZ-1 člen 176, 176/3, 176/5.. ZKP člen 83, 148, 148/4, 219.a, 219.a/2, 223.a, 223.a/4, 371, 371/1, 371/1-8, 498, 498/3.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - hišna preiskava - zakonitost pridobitve dokaza - zahteva za izločitev dokazov
Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da v stanovanjski hiši, v kateri biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, vendar le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, ker je stanovanjska hiša skupen prostor, v kateri živijo vsi.
Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.
Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068296
KZ-1 člen 283, 283/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1-11.
kriva ovadba - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - pravno odločilna dejstva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razlogi za oprostilno sodbo
V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja.
Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070034
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 49, 51, 51/1, 51/1-2. ZKP člen 450a, 450a/5.
resna grožnja za javni red ali javno varnost - pogajanja o priznanju krivde - izgon tujca iz države - obteževalne in olajševalne okoliščine
Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobene osebne okoliščine na strani obtožencev, ki bi pomenila resno grožnjo za javni red ali javno varnost.
Peti odstavek 450.a člena ZKP določa, da če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja oziroma zakaj ta pogajanja niso bila uspešna.
KZ člen 111, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6. ZKP člen 184, 184/2.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - procesno dejanje, ki pretrga zastaranje - identiteta storilca in kaznivega dejanja - dopolnitev preiskave - rok instrukcijske narave
Učinek pretrganja zastaranja ima lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067047
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1, 191, 191/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 257, 258. URS člen 22, 29, 29/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do izjave obdolženca - kršitev jamstev izjavljanja v dokaznem postopku - kršitev pravice do obrambe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - dokazni predlog obrambe - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - dokazno vrednotenje izvedenskega mnenja - predlog postavitve novega izvedenca
Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena.
Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066638
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 499, 499/1, 499/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - protipravno pridobljena premoženjska korist - zakonski znaki - priznanje krivde - odločba o kazenski sankciji - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi
V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije.
Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne okoliščine - obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - osebne okoliščine na strani storilca - nasilje v družini
Podatek, da obtoženec "ni v drugem kazenskem postopku", je kot olajševalno okoliščino mogoče upoštevati med "drugimi okoliščinami, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju" (drugi odstavek 49. člena KZ-1), v okviru katerih lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, pa jih ni mogoče uvrstiti v katero od drugih navedenih okoliščin.
Sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni teže kaznivega dejanja ni spregledalo, vendar pa v pritožbi izpostavljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja niti po trajanju niti glede oškodovankine izpostavljenosti grožnjam ter psihičnemu in fizičnemu nasilju obtoženca ne izkazujejo tako dolgotrajnega in izstopajočega nasilja, da bi zaradi svoje teže ali intenzivnosti preseglo (zgolj) konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v tolikšni meri, da bi ga bilo dopustno upoštevati še kot obteževalno okoliščino, kar smiselno zatrjuje državni tožilec.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066601
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11. ZKP člen 129, 129a, 129a/3, 371, 371/2.
delna ugoditev pritožbi - neoprava družbeno koristnega dela - delo v splošno korist - poročilo probacijske enote
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo o izvršitvi zaporne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist se tako izkaže kot pravilna in skladna z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, razen v delu, ko je sodišče prve stopnje prezrlo opravljene štiri ure dela, kar glede na način pretvorbe po osmem odstavku citiranega člena preostalo zaporno kazen zmanjša za dva dni.