Načelo "in dubio pro reo" pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je na nejavni seji podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in priče. Sklenilo je, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z opravljeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje zaključena.
Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.