ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2. KZ-1 člen 160, 160/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - višina denarnega povračila - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - resničnost trditev
Ker je bila izredna odpoved podana po preteku objektivnega šestmesečnega roka, ki ga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa prvi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica z izjavama izpolnila znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila izredna odpoved pravočasna ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Toženki ni uspelo dokazati ne natančne vsebine govoric niti tega, da bi govorice sproducirala tožnica ter da bi jih posredovala širšemu krogu oseb. Očitek o širjenju žaljivih informacij glede nakupa stanovanj je nedokazan. Tožnica z izjavo ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1), niti znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve tožnica ni izpolnila že zato, ker je imela upravičene razloge verjeti v resničnost povedanega. Četrti odstavek 160. člena KZ-1 namreč določa, da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za izvršitev obveznosti - rok za opravo dela v splošno korist - objektivne ovire - novo kaznivo dejanje - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred iztekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi, od tega pa je potrebno razlikovati položaj, ko obsojenec v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist, stori novo kaznivo dejanje in s tem po svoji krivdi onemogoči tak način izvršitve kazni, kar kaže na njegov negativni subjektivni odnos do opravljanja dela v splošno korist. V slednjem primeru okoliščine zaradi katerih obsojenec v dveletnem zakonskem roku ni opravil dela v splošno korist nastanejo na strani obsojenca.
Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00088124
KZ-1 člen 73, 73/1, 116, 186. ZKP člen 498, 498/1, 498/3.
varnostni ukrep - odvzem predmetov - poseben postopek
Predpogoj za odvzem predmetov v posebnem postopku po 498. členu ZKP je, da gre za predmete iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, torej za predmete, ki so vsebinsko povezani s kaznivim dejanjem, obravnavanim v tem kazenskem postopku.
zastaranje kazenskega pregona - novo kaznivo dejanje - pretrganje teka zastaralnega roka - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - učinek ex nunc
Namen rehabilitacije je namreč v prenehanju posledic obsodbe (79. do 81. člen KZ-1), ne pa razveljavitev obsodbe in odprava vseh njenih že nastalih učinkov. Tudi iz pravne literature izhaja, da kazenski zakon z določbami o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence uveljavlja fikcijo neobsojenosti z učinkovanjem ex nunc in erga omnes. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Velenju I K 58171/2019 z dne 6. 3. 2021, četudi že izbrisana iz kazenske evidence, upošteva pri presoji pretrganja teka zastaralnega roka v predmetni zadevi in dejstvo pretrganja zastaranja, ki je nastopilo pred njenim izbrisom, ohrani svojo pravno veljavnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088432
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/3, 296, 296/1. ZKP člen 354, 371, 371/1, 371/1-11, 392.
kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kvalificirana oblika lahke telesne poškodbe - sprememba pravne kvalifikacije - sprememba opisa kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - izvedensko mnenje - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da ne velja absolutna vezanost sodbe na obtožbo, a je ta odmik dopusten le pri obsodilnih sodbah. Pri oprostilni in zavrnilni sodbi po drugi strani takšen odmik ni niti zakonsko dopusten, niti ga ne dopušča sodna praksa. Obdolženi je lahko oproščen le obtožbe za kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca, tudi obtožbo je mogoče zavrniti le glede kaznivega dejanja kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca. Sodišče namreč ne more "zavrniti obtožbe", ki sploh ni bila vložena oziroma obdolženca "oprostiti obtožbe", ki ni bila vložena in jo je sestavilo oziroma oblikovalo samo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088261
ZPP člen 8, 165, 165/3, 236a, 236a/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 354, 354/1, 356. ZOPNI člen 2, 5, 5/2, 6, 27, 27/3. URS člen 23, 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
odvzem premoženja nezakonitega izvora - lastnina države - namen zakona - dokazno breme - izpodbijanje zakonske domneve - stopnja prepričanja - finančna preiskava - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - nejasnost izreka sodbe - neobrazloženost sodbe - očitek protispisnosti - nasprotje med vsebino listine in obrazložitvijo sodbe - pisna izjava priče - neodpravljiva postopkovna napaka - pravica do pravnega sredstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolna dokazna ocena - izpovedbe prič - sodna praksa - novo sojenje pred drugim sodnikom
Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Država kot tožeča stranka je lahko v pravdnem postopku popolnoma pasivna, če se v finančni preiskavi ugotovi očitno nesorazmerje med premoženjem in neto prihodki tožene stranke. Zadošča zgolj njeno sklicevanje na domnevo iz 5. člena ZOPNI, izid pravde pa je v tem primeru odvisen od aktivnosti tožene stranke.
kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - izvršitveno dejanje - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
V tenorju obtožnega akta je tako v potrebni meri konkretizirano obdolženčevo izvršitveno ravnanje kot prikazovanje oškodovancu, da bo posojeno vrnil, čeprav tega v resnici ni nameraval, kar pomeni lažnivo prikazovanje za posojilno razmerje ključne dejanske okoliščine nameravane vrnitve danega posojila; skupaj z navedbo njunega preteklega poslovnega sodelovanja in vzpostavljenega zaupanja tako opisano aktivno izvršitveno ravnanje obdolženca, usmerjeno v oškodovanca, in navedba izročitve denarnih zneskov obdolžencu s strani oškodovanca v posledici obljub in vzpostavljenega zaupanja pomeni konkretizacijo vzročne zveze med izvršitvenim ravnanjem obdolženca in ravnanjem oškodovanca v lastno škodo kot prepovedano posledico, vse skupaj pa, ko se v tenorju zatrjuje tudi dejanska nevrnitev posojenih zneskov oškodovancu, v zadostni meri konkretizira še goljufivi namen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00093107
KZ-1 člen 123, 123/1, 135, 135/1, 135/2, 191, 191/1. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4, 371, 371/2, 386.
nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - izvedensko mnenje - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - neizvedba predlaganega dokaza - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - grožnja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - odločba o kazenski sankciji - primernost kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bila posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, ki je pojasnil, da obtoženec deluje kulturološko specifičen in je do oškodovanke paranoidno nastrojen in neustavljiv v opisovanju njenih slabih lastnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089924
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5.
predlog oškodovanca za pregon - dokazna ocena
Zakon ne predvideva, da bi bilo treba oškodovanca pozivati, ali vztraja pri pregonu. Zato okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer način vročitve poziva, neodzivnost oškodovane družbe na poziv ter dejstvo, da sodišče predstavnika oškodovane družbe v tej zvezi ni povabilo na glavno obravnavo, ne pomenijo, da je oškodovana družba predlog za pregon umaknila. Ker v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, ko je oškodovanec kot priča vabljen na glavno obravnavo, pa se je neopravičeno ne udeleži, za kar zakon predpisuje fikcijo umika predloga za pregon, je pritožbeni očitek o neobstoju predloga za pregon neutemeljen.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - izvršitvene oblike dejanja - pravica do nepristranskega sojenja - domneva nedolžnosti - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi, pridobljeni v tujini - izjave privilegirane priče med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov - pravica do zaslišanja obremenilne priče - kršitev pravice do obrambe - neprimeren poskus - izgon tujca iz države - pravica do družinskega življenja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - rok za izdelavo pisnega odpravka sodbe - zaseg predmetov - privilegij zoper samoobtožbo - pregled osebe - zaščita priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva
To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče.
Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če bi se zakonito pridobljeni dokazi izničili le zaradi spremembe procesnega položaja katere od preiskovanih oseb.
Postopka po določbi 235.a člena ZKP namreč ni mogoče razumeti kot dolžnost sodišča, da ga izvede vselej, ko se priča sklicuje na dolžnost varovanja tajnih podatkov. Odločitev o tem je odvisna od vsebine varovanega tajnega podatka oziroma od pravne relevantnosti predlaganega dokaza, česar pa obramba tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnila.
Drži, da je obtoženec oče dveh otrok in da se je med prestajanjem kazni poročil, vendar na drugi strani ne gre prezreti, da njegova družinska skupnost dejansko nikoli ni zaživela, saj, kot je že zgoraj povedano, se obtoženec ves čas nahaja v zaporu. Družinska skupnost se torej navaja zgolj formalno, ne obstaja pa tudi dejansko, zaradi česar mu že iz tega razloga ne more biti kršena ustavna pravica do družinskega življenja, kot to meni zagovornik.
Načeloma je sicer res, da ima odločitev o zahtevi za izločitev dokazov prednost pred odločitvijo o priznanju krivde, vendar le, če se očitki nezakonitosti dokazov nanašajo na kaznivo dejanje obtoženca, ki krivdo priznava.
Dejstvo, da se je senat seznanil z obsodilno sodbo, čeprav je bila ta že izbrisana v smislu prvega odstavka 82. člena KZ-1, ne predstavlja izločitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodbe, ki je bila kasneje izbrisana, namreč ni mogoče oceniti kot nedovoljen dokaz, pač pa akt sodišča, ki je zaradi poteka časa in ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev, izgubil svojo veljavnost z vsemi pravnimi posledicami sodbe.
Naročniški podatki glede telefonske številke A. je policija zakonito pridobila na podlagi prvega odstavka 149.č člena ZKP (ZKP-N), pri tem pa je podlago imela v določbi tretjega odstavka 149.b člena ZKP, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, ki so navedeni v obeh določbah. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 (tretji del), sicer razveljavilo člene 149.b, 149.c petega odstavka 156. člena in deloma šesti odstavek 156. člena ZKP, je pa dalje odločilo, da 149.č člen ZKP ni v neskladju z Ustavo. Pa tudi sicer, kolikor se upošteva razloge za razveljavitev 149.b člena ZKP glede pridobivanja prometnih podatkov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da odredba sodišča Pp 4/18 z dne 29. 5. 2020 za razširitev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na telefonsko številko A., ustreza standardom, kot jih zahteva odločba Ustavnega sodišča. Isto velja tudi za ostale odredbe o nadzoru telefonskih komunikacij, glede katerih pritožba zgolj posplošeno trdi, da so nezakonite oziroma nezadostno obrazložene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088071
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 315, 315/2, 369, 369/4, 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - pravica do obrambe - ustavno načelo domneve nedolžnosti - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - podrejen položaj - materialni dokaz - novi dokazi - pritožbena novota
Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00088349
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 137.
zavrženje obtožnega predloga - kaznivo dejanje neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje - utemeljen sum - oškodovanec kot tožilec
Tehnično zmožnost snemanja zvoka imajo številne elektronske naprave (mobilni telefoni, prenosniki, pametni zvočniki itd., kot tudi pametne ure), vendar zgolj tehnična možnost, ki jo dopusti izvedenec, nikakor ne potrjuje storitve kaznivega dejanja neupravičenega poslušanja in snemanja zvoka s strani obdolženke, kot to zmotno navaja pritožnica in tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklep, da je verjetnost, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje večja od verjetnost, da ga ni.
Povsem neutemeljeno je pritožnikovo polemiziranje o njegovi neenakopravni obravnavi v primerjavi z ostalimi oškodovanci (kot tožilci) in državnim tožilcem. Ne drži, da je bil kakorkoli neenakopravno obravnavan, saj bi moral oškodovanec kot tožilec (kot nenazadnje tudi državni tožilec, v kolikor bi bil le-ta v vlogi tožilca v tem postopku) s predloženimi dokazi izkazati utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, kar mu ni uspelo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00088918
KZ-1 člen 72, 324, 324/1.
sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - nevarna vožnja v cestnem prometu - varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja - izbira kazenske sankcije - višina izrečene kazni - nevaren voznik
Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/6.
nadomestna izvršitev kazni zapora - neizpolnjevanje nalog - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - dejansko stanje
Obsojeni za zatrjevano nesrečo na delovnem mestu, ki jo sicer uveljavlja kot primarni razlog za ugotovljeno pasivnost, ni predložil nobenega dokazila, tudi ne v okviru pritožbenega postopka. Zato pritožbeno sodišče ne prepozna prav nobenih subjektivnih in objektivnih ovir, ki bi na pravne posledice neupoštevanja izreka dne 19. 10. 2023 obsojenemu izrečene pravnomočne obsodilne sodbe preprečevale (vsaj začetno oziroma delno) izvedbo dne 8. 5. 2024 sklenjenega tripartitnega dogovora o opravljanju dela v splošno korist pri izvajalcu sankcije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088140
KZ-1 člen 58, 58/2, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-4, 383, 383/1, 383/1-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - priznanje krivde - pogoji za izrek pogojne obsodbe - kaznovalni predlog državnega tožilca - predobravnavni narok
V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen, ključno merilo za vnaprej določljiv katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je vprašanje (ne)upravičenosti pozitivnega prognoziranja sploh mogoče postaviti.
Čeprav zagovornik v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, pa iz vsebine pritožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko II. izreka, torej oprostilni del sodbe. Ker niti zagovornik niti obtoženi pritožbe zoper oprostilni del sodbe nista napovedala, se šteje, da sta se v tem delu odpovedala pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Pritožba zoper oprostilni del sodbe ni dopustna, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 388. člena ZKP).
Čeprav je zagovornik v uvodu navedel, da se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pa tega pritožbenega razloga ni utemeljil. V skladu z določilom 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče je zato izrečeno kazensko sankcijo preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo - zaporno kazen, znotraj katere je določilo primerno visoki zaporni kazni za posamezni kaznivi dejanji in nato izreklo tudi primerno visoko enotno zaporno kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00087603
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/8, 86/9, 86/11. ZKP člen 15, 129a, 129a/1.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - vsebinski kriterij - zloraba procesnih pravic - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Potem ko je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen zapora izvršila, ker obsojenec po lastni krivdi ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je vložitev novega predloga za nadomestitev kazni (praviloma) neutemeljena, glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko meji tudi na zlorabo procesnih pravic.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00091865
KZ-1 člen 49, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dokazna ocena - priznanje krivde - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do uporabe svojega jezika - odmera kazni - pobuda za oceno ustavnosti
Sodišče prve stopnje je natančno in logično obrazložilo, zakaj ne gre slediti pritožbenim navedbam o tem, da je obtoženec prebežnike prevažal zato, da naredi uslugo osebi, s katero se je dogovarjal o gradbenih delih, v upanju, da bo tako pridobil gradbena dela, in da za prevoz ni pričakoval nobenega plačila ter da ni vedel, kakšni so pogoji za vstop turških državljanov v države EU.
Zaslišanje tujcev ni bilo mogoče, ker so odšli iz azilnih domov in ni znano, kje se nahajajo. Tudi sicer pa pritožbene navedbe, da je v posledici neizvedbe predlaganih dokazov dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, niso utemeljene.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve pravice obtoženca do uporabe svojega jezika. Pritožnik smiselno navaja, da obtoženec govori in razume le bolgarski jezik, do naroka za glavno obravnavo pa mu je bilo tolmačeno v turški jezik. V bolgarski jezik mu tudi niso bile prevajane listine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec že ob privedbi k preiskovalni sodnici dne 27. 10. 2023 po podanem pravnem pouku o pravici do uporabe svojega jezika izjavil, da je turške narodnosti in da razume tako bolgarsko kot turško ter da se strinja, da se mu prevaja v turški jezik glede na to, da je po narodnosti Turk. Enako je ponovil tudi na predobravnavnem naroku.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje, ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30. 4. 2004. Glede na to, da je tudi Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi U-I-475/22, Up 1729/22 z dne 3. 5. 2023 že presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisane kazni ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, pritožbeno sodišče tudi ni sledilo izraženi zahtevi pritožnika, da vloži pobudo za oceno ustavnosti navedene določbe kazenskega zakonika.