KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080391
KZ-1 člen 122, 122-1, 324, 324-1, 324-1-1. ZKP člen 379, 379-1, 380.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti.
Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.
Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje - kršitev kazenskega zakona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča.
Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem teku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin.
Opis dejanja ne izpolnjuje zakonskega znaka "nevarnosti za življenje in zdravje", če je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081316
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 391.
lahka telesna poškodba - obsodilna sodba - sklicevanje na sodno prakso - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba zagovora na glavni obravnavi - graja dokazne ocene - odločba o kazenski sankciji - mlajši polnoletnik
Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080203
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/3. ZIKS-1 člen 214, 214/2.
napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij - pravosodni policist - resna grožnja - direktni naklep
Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.
Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080366
KZ-1 člen 86, 86/11.. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/5.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - jasen pravni pouk - predlog za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti - naknadno opravičilo
Obsojenec pa je bil tudi večkrat poučen in opozorjen na določbe 86. člena KZ-1, ki določajo, da če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (list. št. 62, pa tudi ostale). Obsojenec je bil torej poučen, da lahko sodišče v primeru neopravljenega dela v splošno korist odloči, da se kazen izvrši. Vendar obsojeni v vsem tem času, od pravnomočnosti obsodilne sodbe, ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, temveč je, kot je to tudi sam povedal (list. št. 131), za opravljanje dela v splošno korist ni imel časa. Ob navedenem in dejstvu, da je obdolženec med drugim tudi sam povedal (svojo izpovedbo pa je tudi lastnoročno podpisal), da z medicinsko dokumentacijo ne razpolaga, sodišču pa, kot je že obrazloženo, kljub pozivom tudi ni predložil ustrezne dokumentacije, ki bi izkazovala, da je bil upravičeno odsoten z narokov, in ko se v spisu nahaja tudi zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da obsojeni izpolnjuje zdravstvene zahteve za predvideno delovno mesto v Domu starejših občanov A., kjer bi naj opravljal delo v splošno korist (list. št. 134-136), torej zdravstveno stanje ni bil razlog za neopravo dela v splošno korist, kar je sicer obsežno obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu.
kazenska sankcija - višina izrečene kazni - denarna kazen - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - dejansko stanje - vzročna zveza - soprispevek
Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.
izločitev dokazov - sprememba sklepa - obdolženec kot priča v istem postopku - kolizija pravic - pravni pouk obdolžencu - pravni pouk priči
V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva.
Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP.
Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).
Za odmero enotne kazni po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1, za katero se zavzemata pritožnika, pa je za sodišče med drugim odločilno, da je v aktualnem sojenju znan obstoj prejšnje pravnomočne kazni, ki do storitve kaznivega dejanja, za katero sodišče storilcu sodi, ni bila prestana.
CESTE IN CESTNI PROMET - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080499
KZ člen 92, 92/2, 93, 93/1. ZKP člen 385, 387, 483, 483/2, 486, 486/1.
postopek proti mladoletnikom - mlajši mladoletnik - čas storitve kaznivega dejanja - privilegij pridruženja - prepoved spremembe na slabše - kršitev kazenskega zakona - ustavitev postopka
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
krajevna pristojnost - kraj izvršitve kaznivega dejanja - pristojnost po stalnem prebivališču - prepozna vložitev zasebne tožbe - nevednost vložnika - očitna pomota - objava na svetovnem spletu
Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča.
Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto.
Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.
delo v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - preklic pogojne obsodbe
Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00079924
OZ člen 179, 299, 299/2.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - prizadeta čast in osebno dostojanstvo - škodni dogodek - grožnja - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo - vezanost na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja - zamuda dolžnika - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - očitna pisna pomota - popravni sklep
Pritožba opozarja na neujemanje 79. točke obrazložitve izpodbijane sodbe z njenim izrekom. Res je, da je v III. točki izreka zapisano, da sta prvi in tretji toženec tožniku dolžna nerazdelno plačati 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2013 in da v 79. točki obrazložitve piše nekoliko drugače. Enaka ugotovitev velja tudi za prvi del 70. točke obrazložitve. Vendar pa pri tem ne gre za procesno kršitev, ampak očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079703
URS člen 36. KZ-1 člen 192, 192/1. ZKP člen 18, 83.
kaznivo dejanje zanemarjanja otrok - izločitev dokazov - ogled stanovanja - Center za socialno delo (CSD) - pravica do nedotakljivosti stanovanja - dokazna ocena
Zagovornici ni mogoče pritrditi niti, ko poskuša prepričati, da je slaba higiena (rok, glave, ušes) mld. posledica diagnosticiranega avtizma, ker otrok ni dovolil umivanja rok in las, po drugi strani pa je zelo rad božal pse in mačke. Kot izhaja iz izpovedb zgoraj navedenih prič in tudi prič D. D. (ki je bila otrokova vzgojiteljica v vrtcu) ter E. E. (ravnatelja), je v kritičnem času otrok v vrtec prihajal v oblačilih, na katerih je bilo polno živalske dlake, neprijetnih vonjev in umazanih rok, zato so se ga njegovi vrstniki izogibali. Da se to ne bi dogajalo, so otroka ob prihodu v vrtec preobleki v druga, čista oblačila, odrasla oseba pa mu je najprej temeljito umila roke, kar vse so obdolženki tudi povedali. Priča je povedala, da je obdolženki občasno dajala tudi več oblačil za otroka, ki pa so potem, ko jih je odnesla domov in jih otroku oblekla, enako zaudarjala. Glede umivanja rok je otrok najprej to odklanjal, vendar se je z vsakodnevnimi treningi navadil. Otrokova slaba higiena in higiensko zanemarjenost pa je bila opažena tudi na pregledih pri zdravnikih, in sicer pri Dispanzerju za otroke in specialistki pediatrije dr. J. J. Vse navedeno tako ne potrjuje izvajanj pritožbe, da je zdravstveno stanje otroka vzrok za neustrezno osebno higieno, temveč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje, da je obdolženka kot mati otroka hudo kršila svojo starševsko dolžnost do mladoletnega sina in ni ustrezno poskrbela za njegovo osebno higieno. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo tudi mnenju sodne izvedenke, ki je potrdila diagnoze otroka ter ob upoštevanju vseh podatkov spisa, podala mnenje, da je podana stopnja ogroženosti za nadaljnji psihofizični razvoj otroka ter da otrok potrebuje varno okolje, red in urejenost bivališča - doma, veliko pozornosti in ukvarjanja z njim ter vztrajanje pri osnovnih higienskih, prehrambenih in ostalih navadah.
Gola navedba, da domnevni storilec ne vrne predmeta, ki ga ima v posesti na podlagi določenega pravnega posla, čeravno ga (domnevni) lastnik k vrnitvi poziva, ne zadosti zahtevi po konkretizaciji znaka prilastitve stvari. Dejstvo, da storilec stvari ne vrne, še ne pomeni protipravnega prilaščanja, temveč kršitev civilnopravne obveznosti. Da bi tako ravnanje prebilo meje kazenskopravne intervencije, bi morale biti v opisu dejanja navedene tiste okoliščine, iz katerih bi določno izhajalo, da naj bi si osumljenka predmet, ki ga ima v posesti, protipravno prilastila oziroma prisvojila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080577
KZ-1 člen 86.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - dvom o nepristranskosti sodnika
Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.
Osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081959
KZ-1 člen 18, 24, 31, 91, 91/3, 249, 249/3. ZKP člen 358, 358-2. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
davčna zatajitev - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - davčni postopek - privilegij zoper samoobtožbo - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota - izrek oprostilne sodbe
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.
Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.
Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.
Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079822
KZ-1 člen 135, 135/1, 220, 220/1. ZJRM-1 člen 6. ZKP člen 358.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - direktni (obarvan) naklep - prekršek nasilnega in drznega vedenja - razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - konkretizacija zakonskih znakov - pomanjkljivost obtožnega predloga
Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.
Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - slabotna oseba - sprememba pravne opredelitve dejanja na drugi stopnji
Posebna ureditev za slabotne otroke v drugem odstavku 173. člena KZ-1, kaže, da zakonodajalec vseh oseb, mlajših od 15 let, ne šteje za slabotne. Slabotnost otroka v pomenu, kot ga uporablja kazenski zakonik je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem posameznem primeru posebej (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007).
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da oškodovanke v konkretnem primeru niso slabotne osebe. Pravilno je pojasnilo, da so otroci kot osebe, mlajše od 15 let, varovane že z določbami 173. člena KZ-1, ter da za slabotnost osebe kot kvalificirane oblike po tem členu ne zadošča zgolj starost otroka. Vezano na to je utemeljeno izpostavilo, da mora biti slabotnost kot kvalifikatorna okoliščina zelo očitno podana in ne sme iti zgolj za slabotnost, ki je sicer običajna za otroke do 15. leta starosti.