ZIL-1 člen 34, 34/1, 36, 36/1, 111, 113, 113-1, 120.
model – tožba na ugotovitev ničnosti modela – zainteresirana oseba – sklepčnost tožbe – zaznamba – ocenjevanje kriterijev koristnosti in individualne narave
Pravni standard zainteresirane osebe v zvezi s tožbo na ugotovitev ničnosti pravic industrijske lastnine iz 111. člena ZIL-1 je treba razlagati enako kot pri (oblikovalni) tožbi za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po 120. členu ZIL-1. Predpostavka na strani tožnika, da je zainteresirana oseba, je zato posebna predpostavka, ki se razlikuje od pravnega interesa, ki se pri oblikovalni tožbi običajno domneva, pri ugotovitveni tožbi pa ga je treba posebej izkazati. Zainteresiranost je potemtakem več kot le golo zanimanje oziroma nagnjenje - v tem primeru bi šlo za popularno tožbo, in manj kot stvarna legitimacija - imetništvo pravic in obveznosti iz materialno pravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL0075295
PDEU člen 26, 26/1. Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) člen 129, 129/3. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 6, 6/3, 6/3-q, 23, 23/2, 29, 29/1. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine člen 13, 13/1, 13/1-b. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-c, 47/2, 47/2-c, 121, 121/1, 121a, 121a/1, 131, 131/4. ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 179, 324, 324/4. OZ člen 186, 186/1, 186/2, 186/4, 299, 299/2, 378. Tarifa o pravnih storitvah člen 3. ZOdvT tarifna številka 6007.
znamka - ugledna znamka - pravice iz znamke - pravice iz blagovne znamke Skupnosti - odškodninski zahtevek zaradi kršenja znamke - tožba zaradi kršitve pravic - povrnitev škode - zamudne obresti - carinski nadzor - licenčna analogija - športni copati - uničenje blaga - stroški uničenja - izvršilni stroški - solidarna odgovornost - navedba izvedenih dokazov - izvedenec - povrnitev stroškov postopka - zastopnik - t arifa o pravnih storitvah pooblaščenca - tarifa o odvetniških storitvah - povrnitev DDV od stroškov za storitev pooblaščencev
Sodba mora sicer navesti dokaze, ZPP pa glede načina navedbe dokazov ne določa ničesar. Prvostopenjska sodba je izvedene dokaze navajala sproti, ko je ugotavljala posamezna dejstva, s tem pa ni kršila določb procesnega prava. Celo če je nemara izpustila navedbo kakšnega dokaza, čeprav ga je izvedla, je to sama po sebi nebistvena kršitev postopka. Bistvena bi postala šele, če bi bilo kakšno dejstvo zaradi tega neugotovljeno ali ugotovljeno napačno.
Ali je bila znamka kršena, je značilno materialnopravno vprašanje in zato je tudi odločanje o podobnosti znamke in znaka materialnopravno vprašanje. Isto velja za vse ostalo, kolikor se nanaša na izkoriščanje ugleda. Ali je ta predpostavka podana, je v celoti materialnopravno vprašanje. O tem odloča sodišče in ne izvedenec. Opustitev postavitve izvedenca torej ni imela učinka na pravilnost prvostopenjske odločitve.
Pritožbeno sodišče je pritožbo v delu glede stroškov uničenja športnih copatov zavrnilo zato, ker glede na 121. člen ZIL-1 imetnik znamke takšnega zahtevka nima. To sicer ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve stroškov izvršitve pravnomočne sodbe. Če se bo sodba izvršila v izvršilnem postopku, se bo o povrnitvi izvršilnih stroškov odločalo v tem postopku. V okviru tega postopka mora končno stroške nositi dolžnik, če tako zahteva upnik (peti odstavek 38. člena ZIZ). Vendar pa to ni nekaj, kar bi lahko tožeča stranka zahtevala že v pravdnem postopku.
Odškodninski zahtevek po drugem odstavku 121.a člena ZIL-1 lahko zahteva imetnik znamke tudi v primerih, ki kot takšni niso bili predvideni po Direktivi 2004/48/ES.
Vsebino direktive je morala Republika Slovenija prenesti v notranji slovenski pravni red. Direktiva sama ni določila, da bi država članica ne smela določiti predpostavk za odgovornost kršitelja širše, kot direktiva sama. Povedano drugače, direktiva sama ni določila, da država članica ne sme opredeliti predpostavk za odgovornost tako, da kršitelj odgovarja strožje, kot je to predvidela direktiva sama. To ne izhaja iz uvodnega dela direktive (št. 26), kolikor se ta izrecno nanaša na takšen zahtevek. Sicer pa pomeni postrožitev odgovornosti morebitnega kršitelja (v primerjavi s predlogo iz navedene direktive) zgolj tisto, za kar se sicer zavzema direktiva sama (gl. npr. št. 3 uvodnega dela). Pomeni namreč nastanek še bolj učinkovitega sredstva za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine kot je tisti, ki ga predvideva direktiva sama. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče meni, da besedilo 121.a člena ZIL-1 ne nasprotuje direktivi, ne glede na to, da gre za odstopanje od tega, kar predvideva.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084373
ZASP člen 80, 81, 168, 168/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
fotografije – objava fotografij – materialne avtorske pravice – pogodba o odplačnem prenosu materialnih avtorskih pravic – načelo pisnosti – in dubio pro auctore – dovoljenje avtorja – avtorski honorar – avtorsko nadomestilo – civilna kazen – nepremoženjska škoda – porušeno psihično stanje – začetek teka zastaralnega roka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V skladu z 81. členom ZASP se v primeru, če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. Uporabljajo se objektivna merila, ki ustrezajo tržnim razmeram, opravijo se lahko tudi poizvedbe o podobnih plačilih na trgu. Ne gre torej za ugotavljanje običajne cene za uporabo fotografij tožnika v času, ko so bile objavljene, ampak za vprašanje, kakšno je bilo običajno plačilo za objavo primerljivih fotografij v primerljivih časopisnih medijih (tiskanih in spletnih) v primerljivem obdobju.
avtorsko delo – umetniško ustvarjanje – računalniški program – računalniška glasba – nove tehnologije pri ustvarjanju glasbe – ustvarjalni vložek – materialna avtorska pravica – odpoved materialni avtorski pravici – obvezno kolektivno upravljanje
Prvostopenjsko sodišče je dalo premajhen pomen dejstvu, da je toženkin zakoniti zastopnik pri ustvarjanju računalniško proizvedene glasbe vendarle pokazal neko stopnjo individualnega ustvarjanja. Res je pri tem uporabil računalniški program, kar je bilo nesporno ugotovljeno, a z odločilnim vložkom lastne ustvarjalne energije, in sicer z izbiro glasbil, tonov, itd. (glede na skope, a neprerekane navedbe toženke). Nekdo drug bi z istim programom torej izbral („ustvaril“) drugačno glasbo (melodijo), torej je program sam ni proizvedel povsem naključno, algoritmsko.
Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic po ZASP pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, če to avtor in /ali uporabnik želita ali ne, vendar če do upravljanja sploh pride. Pomeni (le), če se jih upravlja, se jih mora kolektivno, pri nas prek tožnika, sicer pa ne.
merila avtorskega dela – narodno zabavna oddaja – avtorsko delo – duhovna stvaritev – stvaritev – individualnost – ideja – izraz ideje
Po stališču pravne teorije se glede elementa individualnosti pri avtorskem delu ne ugotavlja objektivna novost, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja. Ta pa lahko črpa iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, skratka iz splošne kulturne dediščine človeštva. Če pa avtor ustvari delo z individualnimi potezami, ne da bi zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno, iz drugega dela, je ta njegova stvaritev avtorsko pravno varovana. Z njegovega vidika gre za avtorsko delo in za subjektivno novost. Zato ne drži pritožbeni očitek, da tudi če je tožeča stranka črpala iz splošne kulturne dediščine, ni mogoče avtorsko pravno priznati avtorstva izvirni kombinaciji posameznih elementov avtorsko pravnega dela, kot je bilo že doslej obrazloženo.
Koncept oddaje tožeče stranke se je od drugih razlikoval v tem, da so ljudje v drugih oddajah sedeli, v oddaji tožeče stranke pa je bilo prešerno vzdušje, vse je potekalo v živo tako nastopajoči kot tudi glasba, v drugih oddajah so bili določeni deli posneti in so se posnetki predvajali v oddaji.
Sodišče vidi dodano vrednost v kombinaciji video razglednice in predstavitve kraja s strani župana ali druge znane osebnosti. Vključevanje gledalcev iz posameznih regij in predstavljanje zanimivih posebnežev, kar je treba razlikovati od glasbenih tekmovanj, še ni bilo videno v tipu narodno zabavnih oddaj. Zato je tudi temu elementu sodišče priznalo pomembno stopnjo individualnosti.
kršenje avtorske pravice - varovana dela - plakatni pano - dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja - kriterij individualnosti - individualnost - stopnja unikatnosti in kreativnosti avtorjevega dela - postavitev izvedenca
Kvantitativni obseg dela ter umetniška, estetska ali druga kakovost dela imata vseeno določen vpliv na vprašanje individualnosti stvaritve, in sicer prvi v tem smislu, da se z manjšanjem obsega dela objektivno manjša tudi manevrski prostor možne ustvarjalnosti, dokler ne pade na ničlo, in drugi kolikor ponazarja ustvarjalnost dela.
Dejstvo, da naj bi tožeča stranka prva izdelala tovrstne plakatne panoje in posledično tudi registrirala blagovno znamko, kar naj bi kazalo na obstoj določenih elementov individualnosti, glede na množico že obstoječih plakatnih panojev še ne pomeni, da ima tožnikova kombinacija zakrivljenosti plakatne površine, postavitve robov in kombiniranja dveh ali treh panojev, toliko izvirnih potez, da bi jih lahko uvrstili med avtorska dela.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079996
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
sorodne pravice – javna priobčitev fonogramov – dokazna ocena – dokazi o pravno neodločilnih dejstvih
Če tožeča stranka trdi, da je tožena javno predvajala fonograme na svojih prireditvah, potem mora v postopku te svoje trditve tudi dokazati. Izpoved kontrolorja, ki je odgovarjal na splošno, na konkretna ravnanja sodišča pa ni podal prepričljivih odgovorov, ter s strani te priče enostransko sestavljen zapisnik, za uspeh v dokaznem postopku (ob prepričljivih izpovedbah prič v korist tožene stranke) pač niso zadoščali.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084381
ZASP člen 46, 57, 130. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 19.
preizkus delovanja ozvočenja na prireditvi – predvajanje fonogramov – fonogrami – preizkušanje zvočnikov – povrnitev potnih stroškov – zakoniti zastopnik – potni stroški – kilometrina – stroški za poštne storitve
Nastavitev ozvočenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni javna priobčitev fonogramov v smislu določila 130. člena ZASP. To smiselno sledi tudi iz 57. člena ZASP, ki izrecno navaja, da je preizkus delovanja naprav izločen iz javnega priobčevanja, čeprav citirano določilo ureja le preizkus naprav v korist proizvajalcev video in avdiokaset ter drugih nosilcev avtorskih del ter radijskih ali TV aparatov.
Izkazani pa so tudi stroški za poštne storitve, saj iz dohodnih žigov sledi, da je tožena stranka pripravljalne vloge kot tudi ugovor pošiljala po pošti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082216
URS člen 22. ZPreZP-1 člen 3, 6, 6/1. ZASP člen 146, 146/1, 146/1-5, 153, 153/1, 157, 157/7, 168. URS člen 125. ZDDV-1 člen 3, 33, 33/6, 40, 81. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena člen 7. ZPP člen 214.
gospodarski subjekt – stroški odkrivanja kršiteljev – stroški terenskega preverjanja – stroški kolektivne organizacije – vezanost sodišča na ustavo in zakon – višina primernega nadomestila – skupni sporazum o višini nadomestila – pravna narava skupnega sporazuma – obračun DDV – obdavčljivi dogodek – stopnja DDV – enako varstvo pravic
Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska obveznost. Nadzor bi moral opravljati, četudi bi bilo kršilcev zelo malo ali pa nobenega.
Ker ima tožnik pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu (vendar za račun proizvajalcev fonogramov), je dolžan obračunati in plačati tudi DDV.
Ker je obveznost obračuna davka vezana na obdavčljivi dogodek, ni bistveno, ali je bila v zvezi s storitvijo – predvajanjem fonograma – sklenjena pogodba ali ne. Ker je tožnik dolžan plačati davek na dodano vrednost, ga je upravičen zaračunati tožencu.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063295
ZASP člen 5, 5/1, 22, 22/2, 168, 168/1. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 243, 229, 229/2.
nastanek obveznosti - povzročitev škode - kršitev avtorske pravice - avtorsko delo - individualna in intelektualna stvaritev - varstvo avtorske pravice - logotip - opis - oblikovna zasnova internetne strani - razdelitev internetne strani - barvne kombinacije - grafični elementi internetne strani - barvni natisi internetne strani - celoten videz stvaritve - postavitev izvedenca - spori iz avtorske pravice - odločitev po splošnem vtisu - uporaba materialnega prava
Glede na prvi odstavek 131. člena OZ mora nadomestiti škodo tisti, ki povzroči škodo. Povzroči jo lahko s kršitvijo katerekoli absolutne pravice, torej tudi avtorske pravice.
Stvaritev postane avtorsko delo, če je individualna in intelektualna. Individualna postane šele, če je izvirna in osebna. Dosegati mora tudi vsaj določeno raven ustvarjalnosti.
Če mora sodišče pri odločanju presoditi, ali je neka stvaritev avtorsko delo (ali ne), mora uporabiti materialno pravo. Postavitev izvedenca za odločanje o pravilni uporabi materialnega prava ne pride v poštev že zaradi tega, ker se z izvedencem dokazujejo trditve.
Izvedenec se v sporih iz avtorske pravice včasih postavi. Z izvedencem se lahko ugotavljajo zgolj dejstva, ki se nanašajo na posamezne znake dejanskega stanu, na primer ali gre za individualno stvaritev. Izvedenec pa se postavi le, če sodišče za to nima potrebnega strokovnega znanja. Pri razmeroma preprostih stvaritvah, kot je stvaritev tožeče stranke, postavitev izvedenca ni potrebna in je odločitev po splošnem vtisu dopustna in mogoča.
Z avtorsko pravico se varuje stvaritev kot celota. Stvaritev je lahko sestavljena iz več (drugih) stvaritev. Ti so njeni sestavni deli, „elementi“.
Oblikovna zasnova internetne strani se kaže v razdelitvi internetne ali kakšne druge strani, in s tem v nastanku posameznih manjših površin („polj“), ter v oblikovanju teh površin. Polja so v različnih barvah. Barvne kombinacije se torej uporabljajo le v povezavi s posameznim grafičnim elementom internetne strani.
ZASP člen 146, 146/1, 146/1-5, 146/1-6, 157, 157/6. ZPreZP-1 člen 14. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 4.
sorodne pravice – pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov – javna priobčitev fonogramov – nadomestilo za uporabo fonogramov – skupni sporazum o višini nadomestil – tarifa – plačilo DDV
Nepravilno je stališče, da bi DDV tožeča stranka lahko zahtevala le v primeru sklenitve pogodbe med pravdnima strankama. Stranka je v primeru storitve, ki je obdavčena z DDV, do DDV upravičena tudi v primeru neupravičene obogatitve in ne le pri pogodbenem razmerju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0075289
ZPP člen 286, 339, 339/2, 339/2-10, 444, 454. ZASP člen 22, 31.
obligatornost glavne obravnave - spori iz avtorske pravice - materialne avtorske pravice - pravica radiodifuzne retransmisije - spor majhne vrednosti
ZPP v 444. členu med drugim določa, da se za spore majhne vrednosti ne štejejo spori iz avtorske pravice. Obravnavani spor, kjer tožeča stranka vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo, je spor iz avtorske pravice.
Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo po pravilih o sporih majhne vrednosti, vključno s tem, da je izdalo odločbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo (454. člen ZPP). Z izdajo odločbe brez razpisanega naroka za glavno obravnavo, kjer bi smeli pravdni stranki pod pogoji iz 286. člena ZPP tudi navajati nova dejstva in predlagati dokaze, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti. S tem je kršilo določbo 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - načelo obligatornosti glavne obravnave.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081563
URS člen 125. Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) člen 4, 4/3, 4/4, 5, 5/2. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-c, 47, 47/1, 119, 119/1, 119/1-b. ZPP člen 13, 13/1.
tožba za izbris znamke iz registra - enakost ali podobnost - enakost ali podobnost blaga ali storitev - razredi po nicejski klasifikaciji - verjetnost zmede v javnosti - verjetnost zamenjave - verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko - izkoriščanje oziroma oškodovanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnje znamke - besedna podobnost - slikovna podobnost - zvočna podobnost - povprečni porabnik - splošna javnost - strokovna javnost - vezanost sodišč na odločbe upravnih organov - odločba urada za harmonizacijo na notranjem trgu evropske unije
Verjetnost zmede v javnosti obstaja, če obstaja nevarnost zamenjave znamk.
Nevarnost zmede je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Pri presoji je treba upoštevati vzajemno učinkovanje med stopnjo podobnosti znamk, stopnjo podobnosti blaga in storitev in razlikovalnim učinkom starejše znamke. To na primer pomeni, da večji ko je na primer razlikovalni učinek starejše znamke, bolj se mora nova znamka razlikovati od stare. Pri presoji podobnosti znamk je odločilen celotni vtis na povprečnega porabnika. Tega je potrebno določiti glede na vrsto blaga ali storitev.
Nevarnost zamenjave se presoja pri vseh znamkah enako, in sicer predvsem, ali obstaja nevarnost zamenjave pri porabniku, ki ne ve, da obstajata dve različni znamki. Porabnik, ki ve, da obstajata dve različni znamki, namreč ni toliko izpostavljen nevarnosti, da bo eno znamko zamenjal za drugo. Prav medmrežje ponuja tehnične možnosti, da se lahko porabnik, ki ne ve za obstoj dveh znamk, lažje izogne nevarnosti zamenjave.
Uglednost znamke se lahko dokazuje z raziskavami javnega mnenja ali podatki o tržnem deležu.
Za odločanje o podelitvi znamke po slovenskem nacionalnem pravu sta pristojna izključno slovenska uprava in v primeru spora še slovensko sodstvo. Urad za harmonizacijo na notranjem trgu je upravni organ EU. Odloča o registraciji znamke po pravu EU. Njegove odločitve za slovensko sodišče, ko odloča o znamki po slovenskem nacionalnem pravu, nimajo nikakršnega pomena. Nanje torej katerokoli slovensko sodišče ni vezano. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ker v procesnem smislu nepomembnega dejstva, to je odločbe Urada za harmonizacijo na notranjem trgu, ni navedlo v svoji obrazložitvi.
pravnomočno ugotovljen obstoj kršitve avtorske pravice – povrnitev škode – nadomestilo za zakonito uporabo avtorskega dela – dogovorjen ali običajni honorar – civilna kazen – odmerna stopnja – okoliščine primera – krivda – namernost
Merila za prisojo civilne kazni v četrtem odstavku 168. člena so odprta in niso taksativno našteta, ker mora sodišča prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in njeni odmeri upoštevati zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri merilih za prisojo civilne kazni upošteva vse navedeno in še številna druga. Ravno zato je civilna kazen določena v razponu, da omogoča sodišču, da lahko v vsakem posamičnem primeru presodi vpliv vseh konkretnih okoliščin, ki jih upošteva pri odmeri višine civilne kazni.
Določitev zgornje meje civilne kazni je namenjeno skrajnemu kršenju avtorskih pravic. Namerno ravnanje tožene stranke samo po sebi še ne pomeni, da je treba določiti najvišjo zakonsko dopustno civilno kazen.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – radiodifuzija – nadomestilo za uporabo avtorskih del – izkoriščanje malih avtorskih pravic – avtorski honorar – exceptio illegalis – tarifa SAZAS – enostransko določanje višine avtorskih honorarjev – aktivna legitimacija – pasivna legitimacija
Toženka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, se plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na notranje razmerje med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena, in na morebitne (ne)predložitve računov avtorjem s strani kolektivne organizacije. Razmerje toženke s kolektivno organizacijo se odraža v plačevanju avtorskega honorarja, kar predvideva zakon.
sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - nadomestilo za zakonito uporabo - skupni sporazum o višini nadomestil - stroški poslovanja kolektivne organizacije - civilna kazen po ZASP - krivda - kontrahirna dolžnost - exceptio illegalis - davek na dodano vrednost (DDV)
Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Pri presoji, ali je podana podlaga za vrnitev preveč plačanega, je bistveno, ali je dolžnik zmotno menil, da dolg obstaja, ne pa tudi, ali je bila ta zmota opravičljiva.
Pravilen je zaključek sodbe, da je bila veljavna tarifa v relevantnem obdobju vsebovana v pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998, in ne v pravilniku, ki ga je toženec sprejel v letu 2006.
Dolžnost kolektivne organizacije, da sklene pogodbo o prenosu avtorskih pravic z nadomestilom v višini veljavne tarife, in pravica uporabnika avtorskega dela, da kljub nesklenitvi pogodbe s položitvijo zneska v višini veljavne tarife pridobi pravico uporabe avtorskega dela, sta določeni zaradi preprečevanja negativnih učinkov monopolnega položaja kolektivnih organizacij, to pa ne preprečuje, da v konkretnih primerih kolektivna organizacija in uporabnik skleneta pogodbo o višjem plačilu.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0072497
ZASP člen 130, 130/1, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 131, 131/1, 190.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - radijsko predvajanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - začasni dogovor - skupni sporazum o višini nadomestila
Ko skupni sporazum za priobčevanje fonogramov na komercialni radijski postaji ne velja več, se za odločitev višine nadomestila praviloma vseeno uporabijo njegove določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00019753
ZASP člen 130, 130/1, 146, 146/1, 156, 156/4, 157a, 157a/1, 176, 176/1, 176/2. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (2006) točka IX, IX/1. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena (2012) točka 6. ZPP člen 13, 13/1. OZ člen 131, 131/1, 165, 190, 190/1, 299, 299/2. ZDDV-1 člen 3, 3/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
sorodne pravice - fonogram - pravice proizvajalcev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivna organizacija - procesna legitimacija - razmerja s tujimi elementi - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina nadomestila - tarifa Zavoda IPF - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov - določitev začasne tarife - vezanost na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja - sodno varstvo - povrnitev škode in civilna kazen - primerno nadomestilo - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - trditveno in dokazno breme - kdaj zapade odškodninska obveznost - kdaj pride dolžnik v zamudo - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - davek na dodano vrednost (DDV)
Ko skupni sporazum za priobčevanje fonogramov na komercialni radijski postaji ne velja več, se za določitev višine nadomestila praviloma vseeno uporabijo njegove določbe.