TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VII izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da morajo toženke v 15 dneh tožeči stranki solidarno plačati 42.500,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 5. 2015 naprej do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se glede točke IV b (kolikor se nanaša na uničenje na stroške tožene stranke) zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožba toženk zoper točke III. a), IV. a), V. a) VI. in VIII. izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VIII izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da morajo toženke tožeči stranki solidarno povrniti še 1.056,25 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

V. Toženke morajo tožeči stranki solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.270,26 EUR v15 dneh od vročitve te sodbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti od izteka roka do plačila.

Sodba mora sicer navesti dokaze, ZPP pa glede načina navedbe dokazov ne določa ničesar. Prvostopenjska sodba je izvedene dokaze navajala sproti, ko je ugotavljala posamezna dejstva, s tem pa ni kršila določb procesnega prava. Celo če je nemara izpustila navedbo kakšnega dokaza, čeprav ga je izvedla, je to sama po sebi nebistvena kršitev postopka. Bistvena bi postala šele, če bi bilo kakšno dejstvo zaradi tega neugotovljeno ali ugotovljeno napačno.

Ali je bila znamka kršena, je značilno materialnopravno vprašanje in zato je tudi odločanje o podobnosti znamke in znaka materialnopravno vprašanje. Isto velja za vse ostalo, kolikor se nanaša na izkoriščanje ugleda. Ali je ta predpostavka podana, je v celoti materialnopravno vprašanje. O tem odloča sodišče in ne izvedenec. Opustitev postavitve izvedenca torej ni imela učinka na pravilnost prvostopenjske odločitve.

Pritožbeno sodišče je pritožbo v delu glede stroškov uničenja športnih copatov zavrnilo zato, ker glede na 121. člen ZIL-1 imetnik znamke takšnega zahtevka nima. To sicer ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve stroškov izvršitve pravnomočne sodbe. Če se bo sodba izvršila v izvršilnem postopku, se bo o povrnitvi izvršilnih stroškov odločalo v tem postopku. V okviru tega postopka mora končno stroške nositi dolžnik, če tako zahteva upnik (peti odstavek 38. člena ZIZ). Vendar pa to ni nekaj, kar bi lahko tožeča stranka zahtevala že v pravdnem postopku.

Odškodninski zahtevek po drugem odstavku 121.a člena ZIL-1 lahko zahteva imetnik znamke tudi v primerih, ki kot takšni niso bili predvideni po Direktivi 2004/48/ES.

Vsebino direktive je morala Republika Slovenija prenesti v notranji slovenski pravni red. Direktiva sama ni določila, da bi država članica ne smela določiti predpostavk za odgovornost kršitelja širše, kot direktiva sama. Povedano drugače, direktiva sama ni določila, da država članica ne sme opredeliti predpostavk za odgovornost tako, da kršitelj odgovarja strožje, kot je to predvidela direktiva sama. To ne izhaja iz uvodnega dela direktive (št. 26), kolikor se ta izrecno nanaša na takšen zahtevek. Sicer pa pomeni postrožitev odgovornosti morebitnega kršitelja (v primerjavi s predlogo iz navedene direktive) zgolj tisto, za kar se sicer zavzema direktiva sama (gl. npr. št. 3 uvodnega dela). Pomeni namreč nastanek še bolj učinkovitega sredstva za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine kot je tisti, ki ga predvideva direktiva sama. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče meni, da besedilo 121.a člena ZIL-1 ne nasprotuje direktivi, ne glede na to, da gre za odstopanje od tega, kar predvideva.