Ob zaključku, da je tožnik vnaprej plačal dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena, je zahtevek za vrnitev danega tipični kondikcijski zahtevek zaradi odpadle podlage za izpolnitev (condictio od causam finitam), imenovan tudi reparacijski zahtevek. Njegova pravna podlaga je v 190. členu OZ kot splošnem pravilu o neupravičenih pridobitvah, in v 111. členu OZ kot temu specialnejši določbi, ki ureja učinke, ki nastanejo v primeru razveze pogodbe. Ne gre torej za zavestno izpolnitev nedolga brez pridržka pravice zahtevati nazaj ali za katerokoli drugo situacijo iz 191. člena OZ, v kateri se ne more zahtevati vrnitve danega, ampak za plačilo glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
Ob ponujeni trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank je z novo kvalifikacijo spora na podlagi 191. člena OZ in spremembo odločitve po uradni dolžnosti na drugi stopnji prišlo do sodbe presenečenja, saj v dani situaciji ne stranki (ne sodišče prve stopnje) take možnost nista mogli predvideti.
Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni.
Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.
Tožnika sta trdila tudi, da bi drugi tožnik in priče potrdili, da sta predstavnika prve toženke vsem podizvajalcem v pogajanjih zagotovila, da bodo dobili dovolila za izbris hipotek na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo B. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno za nadaljnjo prodajo stanovanj in poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bilo to dejstvo pravno nepomembno, ker dogovori in obljube, če niso sestavljeni v obliki zavezovalnega posla, ne morejo predstavljati podlage za izdajo izbrisnega dovoljenja. Dodalo je še, da pa tudi iz drugih, listinskih dokazov izhaja, da zavezovalni posel ni bil sklenjen. Sodišče druge stopnje je te razloge potrdilo kot pravilne.
Prvi tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je to stališče sodišč materialnopravno zmotno. Tožnika od sodišča zahtevata, naj tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke na nepremičninah (izbrisna pobotnica). Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen SPZ). Ta mora biti izdana v predpisani obliki (33. člen ZZK-1), iz nje pa mora glede na 29. člena ZZK-1 izhajati tudi pravni temelj za prenehanje pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti v enaki obliki sklenjen tudi dogovor o izstavitvi izbrisne pobotnice. Določba 52. člena OZ, ki določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravice na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, se namreč nanaša le na dogovore o pridobivanju stvarnih pravic. Dogovori o razbremenitvi nepremičnine pa so veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Po prvem odstavku 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.
Podpis v konkretni zadevi (čeprav ne gre za izvirni podpis na fizični vlogi) kaže na to, da je višja državna odvetnica revizijo avtorizirala, dodatna zaščita pri vstopu v sam portal e-sodstva pa je možnost zlorabe praktično izničila. Šteti je torej, da je podpis na reviziji ustrezen.
Čeprav ZIZ govori o "pisni izjavi dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti", pri uporabi tega pravila ne smemo samo (mehansko) slediti besedilu zakona, temveč moramo pri razlagi upoštevati tudi pravila obligacijskega prava.
Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
Iz prvega odstavka 626. člena OZ izhaja, da je podjemnik dolžan delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla. Če je dogovor drugačen in je torej specifično izražen končni interes naročnika izvajalcu znan, je z njim izvajalec omejen in je nanj vezan. Navodila naročnika podjemniku tako lahko postanejo opredelilni element vsebine izpolnitve podjemnika in odstopanje od teh pogojev pomeni tudi nepravilnost v izpolnitvi.
Glede na okoliščine obravnavane zadeve zahtevana kvantitativna izpolnitev (dnevna prisotnost 70 oseb) in lastnost izvajalca (izobrazba nadzorne osebe) predstavljata rezultat podjemne pogodbe oziroma odstop od teh zahtev predstavlja napako pri izvršitvi posla. Zato ima toženka (načeloma) pravico do znižanja pogodbene cene.
Ureditev pogodbenih razmerij s direktorjem gospodarske družbe, ki je formalno urejena s pogodbo, ki je poimenovana individualna pogodba o zaposlitvi, še ne pomeni samo po sebi, da sporne pravice/obveznosti zapadejo pod sistem pravil delovnega prava.
V obravnavani zadevi pri spornem pogodbenem določilu ugotovljena dejstva ne dovoljujejo sklepa o obstoju delovnopravne obveznosti tožene stranke o plačilu za poslovno uspešnost, temveč gre za korporacijskopravni institut nagrade za poslovno uspešnost, za katerega so predvidene drugačne pravne posledice.