Škoda, za katero projektant odgovarja po pravilih o odgovornosti za škodo zaradi zaupanja, so namreč tudi stroški odprave napak. Ob tem pa je bistveno, da se pri pogojih za odgovornost glede škode zaradi zaupanja, uporabljajo enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke.
Revident je prav tako odgovoren za napake solidnosti gradbe, če je napaka nastala zaradi tega, ker je preverjal načrte projektanta, katerega napako bi bil moral zaradi svoje strokovnosti opaziti. S tem je namreč zajet v sfero odgovornosti odgovorne osebe, v tej zadevi torej projektanta. Zatorej tudi za revidenta projekta veljajo določbe o odgovornosti za solidnost gradbe z daljšim jamčevalnim rokom na eni strani (662. člen OZ) in krajšimi roki grajanja in uveljavljanja napak na drugi strani (663. člen OZ).
Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorila ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.
Glede na navedeno zakonsko opredelitev pogodbene kazni je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da sta se tožeča stranka in toženec v pogodbi o zaposlitvi za primer nespoštovanja oziroma neizpolnitve dogovora o konkurenčni klavzuli dogovorila za plačilo pavšalno dogovorjene odškodnine.
Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. To pomeni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, ker nastanek konkretne škode v primeru toženčeve kršitve konkurenčne klavzule ni bil zatrjevan in ugotovljen, saj nastanek in višina škode ni pogoj za veljavnost dogovora o plačilu pogodbene kazni.
Kolikor je toženec pri konkurenčni zavarovalnici res opravljal enako ali podobno delo zavarovalnega zastopnika in to pri trženju enakovrstnih ali podobnih produktov in na teritorialnem območju, kot je to delo opravljal pri tožeči stranki, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke, da stranke praviloma v znatnem deležu sledijo zavarovalnemu zastopniku pri selitvi k drugi zavarovalnici in da se je višina pobranih premij na območju toženčevega zastopa pri tožeči stranki po zaposlitvi toženca pri konkurenčni zavarovalnici znižala. Kolikor bi se že zgolj ta dejstva izkazala za resnična, bi bilo jasno, da se je toženec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici in je taka zaposlitev za tožečo stranko pomenila konkurenco.
Sodišče lahko pogodbeno materialno pravo uporabi šele, ko ugotovi njegovo vsebino; stranka, ki se na uporabo takega prava sklicuje, pa mora njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti. Pri ugotavljanju vsebine avtonomnega prava gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja.
Medtem ko zgolj navedbe številk in naslovov poglavij Splošnih pogojev, ki naj bi vsebovala pogodbene obveznosti tožnice, ne morejo šteti za dovolj določno opredelitev vsebine avtonomno dogovorjenega prava, pa ostalih zgoraj izpostavljenih navedb ni mogoče šteti za pavšalne in nekokretizirane. V tem delu je revizijski očitek utemeljen. Zaradi napačnega stališča sodišča druge stopnje o pavšalnosti toženkinih navedb glede Splošnih pogojev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.