Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica. V zvezi s tem je zmotno sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja.
Določba (prvega odstavka 87. člena OZ) ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
ZIZ v 269. členu določa, da začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Pogoji za izdajo predhodne odredbe so določeni v 257. členu ZIZ. Ta določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker je bil glede preživnine že izdan sklep, ki določa preživnino za celotno obdobje, ki ga pokriva tudi predlagana začasna odredba in ki v trenutku odločanja o predlogu za začasno odredbo sicer še ni bil pravnomočen, bi lahko predlagateljica predlagala zavarovanje s predhodno odredbo.
Sama okoliščina napačne oziroma preuranjene potrditve pravnomočnosti še ne omogoča sklepa, da so zaradi nje brez pravnega učinka vsi pozneje izdani akti v izvršilnem postopku.
Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ob prej pojasnjeni diametralno nasprotni trditveni podlagi strank glede dogodka z dne 14. 9. 2025 večino dokazov tožencev prezrlo in ni presodilo, ali in kateri njuni dokazni predlogi se nanašajo na pravno pomembna dejstva in teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa jih ni niti obrazloženo zavrnilo, je kršilo njuno pravico do sodelovanja v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnici z opravljanjem dela lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Ponavljajoče sinkope oziroma omedlevice neopredeljenega vzroka predstavljajo povečano tveganje za nastanek poškodbe, bodisi zaradi padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu, bodisi v primeru izgube zavesti med vožnjo. Ker tožnica delo opravlja pretežno terensko in se zato vozi z avtomobilom, to predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ne samo tožnice, temveč tudi tretjih oseb, udeleženih v prometu.
Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026.
Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, a novejša teorija tako prakso kritizira.
Izrek ukrepa vključitve v program DNK predpostavlja vsaj minimalno pripravljenost in motivacijo udeleženca za sodelovanje, saj je učinkovitost programa odvisna zlasti od tega.
S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Te bodo zagotovljene le, če bodo stiki izvajani v zadostnem obsegu, da ne bo prišlo do odtujitve med otrokoma in očetom. Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.
Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.
Tožnica ni dokazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, saj te ni mogoče dokazovati z dejstvi, nastalimi po koncu glavne obravnave. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.
Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Člen 279.a ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je pojem dejanskega tveganja po prvem odstavku 7. člena Uredbe. Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. in nasl. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited).
Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.
Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Iz priloženih izvidov ne izhaja, da je pri tožniku potrebna časovna razbremenitev, potrebne pa so stvarne razbremenitve pri delu, ki glede na pritožbene navedbe niso sporne.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
Denarna terjatev, zavarovana s to začasno odredbo, je s strani dolžnic v celoti poplačana in zato začasna odredba, izdana zaradi zavarovanja poplačila te terjatve, ni več potrebna.
V skladu z 200. členom ZD lahko zapuščinsko sodišče vsak čas odredi ukrepe za zavarovanje zapuščine, med katerimi so tudi začasne odredbe.