Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.
Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.
Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.
Nasprotnima udeležencema z izpodbijano začasno odredbo ni bila priznana nikakršna pravica in ker se v izjavi, s katero sta nasprotovala umiku predloga, nista sklicevala na kršitev njunih pravic, ki bi izvirale iz izdane začasne odredbe, sodišče ni imelo podlage, da o vloženem ugovoru odloča vsebinsko, ampak bi moralo umik predloga vzeti na znanje in začasno odredbo skladno z določilom drugega odstavka 25. člena ZNP-1 razveljaviti.
Pritožba ima prav, ko poudarja, da se vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na del zahtevka, in sicer na denarni zahtevek. Zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb). Odločitev, da se postopek prekine v celoti, je zato glede nedenarnega zahtevka pravno zmotna.