Ker za obravnavani prekršek velja splošni dvoletni relativni zastaralni rok, od storitve prekrška 31. 1. 2021 pa so še pred predložitvijo zadeve v reševanje pritožbenemu sodišču že potekla 4 leta, je pregon v obravnavani zadevi bil absolutno zastaran z dnem 31. 1. 2024.
Ob pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, da je bil točen kraj storilcu znan ves čas postopka ter da mu je bilo s tem omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu sploh ni nahajal oziroma da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, kot jo zatrjuje prekrškovni organ, pritotožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne zasledi kršitve po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ob zgoraj obrazloženem, ko s spremembo kraja meritve hitrosti ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe, in ob tem, ko sta se tako storilec kot prekrškovni organ strinjala o mestu meritve ter o dejstvu, da je na PN, zapisniku o meritvi hitrosti ter opisu dejanskega stanja zapisani naslov meritve (...) očitna pomota, PN pa je bil v tem delu s I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi spremenjen, ni mogoče zaključiti, da bi se sodba nanašala na dejanje, ki ni predmet konkretizacije prekrška.
Sicer je pritrditi pritožbi, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo vozilo, v katerem je storilec hranil orožje, na dvorišču stanovanjske hiše, pri tem pa je ta hiša v celoti ograjena, vendar pa je hkrati potrditi tudi zaključek izpodbijane sodbe, da ob ugotovljenem, ko je storilec pištolo skupaj s strelivom hranil v toku pod volanom avtomobila, pištola ni bila hranjena skladno s pravili o hrambi orožja, ki jih določa 25. člen ZOro-1.
V zvezi z izpodbijanjem tega zaključka pritožba namreč neutemeljeno izpostavlja določbo petega odstavka 8. člena ZOro-1, ki določa, da se za nošenje orožja se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin na način, da ne vznemirja ljudi, če ni s tem zakonom drugače določeno. Navedena pravna podlaga namreč ureja posest, nošenje in prenašanje orožja,1 storilec pa je z ZSV izpodbijal svojo odgovornost v zvezi s prekrškom zaradi nepravilne hrambe orožja, ki jo ureja 25. člen ZOro-1.
Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška.
Kateri so tisti ukrepi, ki bi jih kršitelj v okviru dolžnega nadzorstva moral izvesti, je pravno vprašanje. Na to jasno kaže sintagma "dolžnega nadzorstva". Ne gre torej za vse objektivno možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo ne nazadnje absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi. Določba govori o ukrepih, ki jih je kršitelj v skladu s pravom dolžan izvrševati, oziroma ukrepih, ki jih določen pravni predpis nalaga kršitelju. Vendar pa citirana določba sama teh dolžnosti ne določa - določba je pomensko preveč odprta, da bi lahko služila za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu v konkretnem primeru, saj ne pove ničesar drugega, kakor to, da se lahko kršitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je pravočasno storil to, kar bi moral storiti. Kaj je tisto, kar bi moral storiti, pa iz te določbe ne izhaja. Norme dolžnega ravnanja se ne smejo vzpostavljati ex post (v obrazložitvah odločb prekrškovnih organov in sodbah sodišč). Takšno naknadno ustvarjanje pravnih pravil namreč za kršitelje ne predstavlja zgolj negotovosti glede tega, kaj morajo v prekrškovnem postopku izkazati, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenili, temveč najprej negotovost glede tega, kako morajo sploh ravnati, da bi se odgovornosti za prekršek izognili.
Vsebino dolžnega nadzorstva, o katerem govori druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1, je torej treba iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem pa mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi. To pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžno nadzorstvo, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani.
Ker je glede prekrškov zoper varnost cestnega prometa ZPrCP specialnejši zakon od Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), so zahteve pritožnika, da bi bilo mogoče identiteto voznika ugotavljati le skladno z pogoji, ki jih določa 41. člen ZNPPol, neutemeljene. V primeru, ko enako dejansko stanje urejata dva zakona, ima namreč skladno z doktrino razlage lex specialis derogat legi generali zakon, ki ureja določeno zadevo (v konkretnem primeru je to ZPrCP), prednost pred zakonom, ki ureja le splošne zadeve (ZNPPol).
Prometni znak o nameščenih stacionarnih napravah za merjenje hitrosti je namenjen zgolj obveščanju voznikov, nikakor pa ne vpliva na pravico prekrškovnega organa izvajati meritve hitrosti. Pritožba se vsled temu neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bila meritev hitrosti v predmetni zadevi nezakonita, ker pred mestom meritve s samodejnim merilnikom hitrosti ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na nameščeno stacionarno merilno napravo.
Pritožnik izpostavlja, da je glede na 16. točko prvega odstavka 2. člena ZCestn elektronska vinjeta na registrsko označbo in državo registracije vozila, katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, ne glede na največjo dovoljeno maso priklopnega vozila, vezana časovno omejena pravica do uporabe cestninske ceste.
Vendar pa s poudarjanjem definicije elektronske vinjete ne prepriča pritožbenega sodišča v napačnost razlage sodišča prve stopnje glede zakonskega znaka "vožnja brez veljavne elektronske vinjete". Določenost v zakonu namreč zahteva, da so abstraktni znaki prekrška konkretizirani do te mere, da ne puščajo negotovosti in da ne dopuščajo arbitrarnosti oziroma samovolje pri presoji, ali je določeno dejanje prekršek. Pojem (ne)veljavnosti vinjete iz določbe prvega odstavka 50.a člena ZCestn je širok in ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v skladu z namenom zakona, ki je v tem, da se za uporabo cestninske ceste plača ustrezno nadomestilo v obliki cestnine. Pritožbeno sodišče ob blanketnosti navedene določbe ZCestn ter neopredelitvi pojma neveljavna elektronska vinjeta v preostalih določbah ZCestn pritrjuje sodišču prve stopnje, da za presojo znakov tega prekrška ne zadošča zgolj jezikovna razlaga norme, temveč je potrebno uporabiti tudi namensko razlago, ki pa vzbuja negotovost, ali se po tej določbi za prekršek kaznuje tudi posameznik, ki za uporabo cestninske ceste plača cestnino z nakupom vinjete, na kateri je prišlo do pomote pri zapisu registrske številke vozila, za katerega je posameznik vinjeto kupil. Izhajajoč iz namena zakona je zato potrditi sklepanje sodišča prve stopnje, da se za prekršek po tej določbi kaznuje tisti posameznik, ki sploh nima vinjete za določen cestninski razred ali mu je veljavnost vinjete potekla, medtem ko za posameznika, ki je uporabljal elektronsko vinjeto z napačnim podatkom o registrski številki vozila in je očitno, da je vinjeta bila kupljena prav za to vozilo, le da je pri delu zapisa registrske številke prišlo do pomote, takšnega jasnega sklepa ni mogoče napraviti, saj nikjer v zakonu ni določeno, da bi se kot neveljavna štela tudi vinjeta z napačno oznako registrske številke.
Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška.
Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo s podatkom, da je storilec državljan Republike Hrvaške (navedeno izhaja že iz obvestila prekrškovnega organa storilcu z dne 17. 4. 2023), tega pravno odločilnega dejstva (ali ima storilec morda tuje vozniško dovoljenje) ni do konca raziskalo.
Storilec je pritožbi priložil kopijo vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške, ki je izdano na ime storilca in ima številko 000 (gre za isto številko, kot je navedena na izpisu iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023). V skladu z načelom materialne resnice je pritožbeno sodišče ta dokaz sprejelo. Gre za dokaz o dejstvu, ki je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev o prekršku po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, ker prekršek storilcu ni dokazan.
Prekršek zoper varnost cestnega prometa je torej v konkretnem primeru bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1.
Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave ter da bi PN moral vsebovati tudi opis dejanja.
Glede na tretji odstavek 57. člena ZP-1, ki določa vsebino PN, se pritožba tudi neutemeljeno zavzema, da bi v zvezi z meritvijo hitrosti moral biti sestavljen uradni zapisnik v skladu s pravili člena 55 ZP-1, ki bil vseboval zaporedno številko in iz katerega bi izhajal pouk storilcu o privilegiju zoper samoobtožbo.