Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.
Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.
Določbo „elektronska registracija v skladu s predpisi“ je zato treba v situaciji, ko naprava ne deluje pravilno ali na njej ni dobroimetja, razumeti tako, da mora cestninski zavezanec ob vstopu na cestninsko cesto (oziroma ko prevozi prvo cestninsko točko) preveriti, ali naprava deluje pravilno in se, če ugotovi, da ne, ustaviti na prvi informacijski cestninski točki in napako odpraviti. Šele če tega ne stori, stori prekršek po peti alineji petega odstavka 50. člena ZCestn. V opisu dejanja v predmetnem plačilnem nalogu je sicer prekrškovni organ navedel, da storilec ni izvedel elektronske registracije in da je bil opozorjen, da mikrovalovna komunikacija ni stekla, manjka pa konkretizacija zakonskega znaka, to je, da se ni ustavil na prvi uporabniški točki in napake ni odpravil.
Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov.
Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.
Predmet pogodbe o opravljanju storitev glavne pisarne, ki sta jo sklenili pravna oseba kot naročnik in A. d.o.o. kot izvajalec, je upravljanje z dokumentarnim gradivom ter urejanje dokumentarnega in arhivskega gradiva, bistvo pogodbe pa ni v številu delavcev, ki bi te storitve opravljali, temveč v vsebini njihovega dela.
Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da pri sklenjeni pogodbi ni šlo zgolj za posredovanje dela delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč je ta družba kot izvajalka preko svojih zaposlenih organizirala in vodila delo glavne pisarne pri storilki pravni osebi. Zato po presoji višjega sodišča ne gre za pogodbo o posredovanju delavcev po 62. členu ZDR-1, pri kateri je bistvo pogodbene obveznosti delodajalca v tem, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev, temveč gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in je bistvo pogodbene obveznosti v tem, da je dogovorjeni posel opravljen. Tako se pritožbene navedbe, da gre za klasično podjemno storitveno pogodbo, ki jo izvajalec opravlja z naročnikovim orodjem, izkažejo za utemeljene, saj gre dejansko za opravo storitve, pri kateri je bila izvajalcu omogočena uporaba sredstev storilke pravne osebe.
Dejstvo, da je storilec po izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa sicer predložil potrdilo o prijavi na rehabilitacijski program z dne 1.10.2024 in potrdilo o opravljenem rehabilitacijskem programu z dne 23.10.2024, št. 60422-2998/2024/4, prav tako nima vpliva na pravilnost in zakonitost pritožbeno izpodbijanega sklepa. Ne glede na morebitno opravljeno nalogo je namreč pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storil prekršek, za katerega so mu bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. To pa je samo po sebi, ne glede na morebitno opravljeno nalogo, razlog, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.
Drži, kar navaja pritožnik, in sicer, da se KT v cestnem prometu izbrišejo iz evidence po preteku dveh let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bile izrečene, če v tem času storilec ne doseže števila kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije oziroma če v roku iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona ni bila izdana odločba. Vendar je bila odločba o prekršku Oddelka za upravljanje s prometom, številka 5550095974748/2022 z dne 9. 9. 2022, za prekršek storjen dne 16. 6. 2022, pravnomočna dne 13. 10. 2022. Zadnji upošteven prekršek pa je bil storjen dne 8.5.2024, odločba o prekršku PPP Koper z dne 4.9.2024 pa je postala pravnomočna 24.9.2024. To pomeni, da rok dveh let ni potekel. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prekrška, storjenega dne 16.6.2022, ne bi smelo upoštevati.