ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZDR člen 184.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
ZIL-1 člen 121a, 121a/2, 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c, 123/3.
zavarovanje nedenarne terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved uporabe znamke - izdaja začasne odredbe brez poprejšnega obvestila nasprotni stranki - povrnitev škode - licenčnina - ireverzibilna škoda - test reverzibilnosti - postopek ex parte
Zmotno je prepričanje pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje začasno odredbo v obravnavanem primeru izdati v najkrajšem možnem času brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke. Po tretjem odstavku 123. člena ZIL-1 so za primer, ko predlagatelj zahteva izdajo začasne odredbe brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja nasprotne stranke, predpisani dodatni pogoji. Predlagatelj mora izkazati za verjetno, da bi kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo imetniku nastanek težko nadomestljive škode.
Z ne izpodbijano, že pravnomočno I. točko izreka sodbe sta odpravljeni nezakoniti zavrnilni upravni odločbi tožene stranke o lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri družbi v spornem obdobju. Sodišče je pravilno postopalo po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 in po odpravi nezakonitih odločb tožene stranke, samo meritorno odločilo o lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za celotno, v predsodnem postopku zavrnjeno obdobje.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - pooblaščenec - odvetnik - prenehanje dejavnosti
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po načelu uspeha v sporu iz 154. člena ZPP tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Vendar je tožničinega pooblaščenca tudi še po prenehanju opravljanja odvetniške dejavnosti zmotno obravnavalo kot odvetnika in mu kot odvetniku v celoti tudi odmerilo nagrado za opravljena pravdna dejanja. Za kaj takega pa po materialnem pravu in sodni praksi od prenehanja odvetniške dejavnosti dalje, ni podlage.
OZ člen 6, 6/1, 16, 46, 46/1, 49, 49/1, 95, 95/1, 1012, 1065.
poroštvena pogodba - nesporazum - nesporazum o predmetu obveznosti - zmota - zmota in nesporazum - tožba na izpodbijanje pogodbe - uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom - skrbnost dobrega poslovodje
Odločilna trditev tožene stranke je, da je imela zmotno prepričanje o vsebini pogodbe poroštvene pogodbe POR-6, ko je izjavila svojo voljo. Njena zmota ni ostala omejena na miselno sfero, temveč je pripeljala do napačne predstave o sami vsebini njene izjave. To pa je značilno prav za zmoto, ne za nesporazum. Zmota je nezavedna razlika med tistim, kar je izjavitelj izjavil, in njegovo pravo poslovno voljo. Nesporazum med strankama tako ostaja omejen predvsem na primere, v katerih so izjave strank nejasne ali dvoumne.
Poslovodja gospodarske družbe mora ravnati s skrbnostjo dobrega poslovodja. Dober poslovodja mora razumeti pravno razmeroma nezahtevna besedila, kar sta obe poroštveni pogodbi bili; če tega ne zmore, si mora priskrbeti pravno uko pomoč. Osnutek pogodbe mora pred sklenitvijo prebrati. To velja neodvisno od tega, ali jo je sposoben razumeti, in od tega, ali se mu mudi, ali ne. Vendar bi postalo vprašanje skrbnosti pri ravnanju pomembno šele, če bi tožena stranka izpodbijala pogodbo zaradi bistvene zmote, česar pa ni storila.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je v primeru, ko je tožbeni zahtevek samo delno izpolnjen, tožnik pa se s tem zadovolji in umakne tožbo, treba odločiti o stroških postopka skladno s prvim odstavkom 158. in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Navedeni določbi se ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Tožnik lahko v takšnem primeru zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - javni uslužbenec
Tožnik je ustvaril zastrašujoče in sovražno delovno okolje ter s tem ravnal v nasprotju s 7. členom ZDR-1 in s 15.a členom ZJU. Ugotovljeno neprimerno obnašanje tožnika v profesionalnem okolju (udarjanje po mizi, vpitje oziroma govor s povišanim tonom, zaradi katerega so ga nekateri sodelavci mirili, sestanek pa je bil zaradi nevzdržnosti predčasno končan, pri čemer so se sodelavci počutili nelagodno, prestrašeno, ogroženo in šokirano) je hujša kršitev, ki že sama zase upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Zgolj dejstvo, da se tožena stranka za prejšnje podobne kršitve ni odločila tožniku izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je nezakonita izredna odpoved za kasnejšo istovrstno kršitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00013761
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - pogodba o poslovnem sodelovanju - naročnik del - varni delovni pogoji
Pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju ali kakršna koli druga pogodba, ki jo skleneta delodajalec in naročnik, in v kateri se stranki dogovorita, katera bo odgovorna za morebitno škodo oziroma za izvajanje varnostnih ukrepov, lahko velja le v njunem medsebojnem razmerju, ne pa v razmerju do oškodovanca - delavca. To pomeni, da ima delodajalec, četudi s pogodbo "prenese" svojo odgovornost na drugega, v razmerju do delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 47, 47/4, 51, 51/1.
izvedenina - zelo zahtevno izvedensko mnenje
V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je naloga izvedenca tako zahtevna, da terja dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, posvetovanje z drugimi strokovnjaki itd. Že večkrat je bilo poudarjeno, da je glede na 4. odst. 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih zahtevnost mnenja odvisna tudi od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, kompleksnosti zadeve ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na zahtevnost izvida in mnenja.
Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
URS člen 51. ZZVZZ člen 23, 23/1, 65, 78, 78/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 2, 254. ZPacP člen 9.
povračilo stroškov zdravljenja - porod na domu - zasebnik - babiška dejavnost - samoplačniška storitev - pravica do zdravstvenega varstva
Tožnica je spornega dne rodila doma, s tem da je porod vodila dipl. babica, ki ima registrirano zasebno babiško dejavnost. Tožnica je nato pri toženi stranki vložila zahtevo za povračilo stroškov samoplačniške storitve, ki zajema paket babiških pregledov med nosečnostjo, vodenje poroda na domu in poporodne obiske. V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do povrnitve stroškov prej navedene zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri izvajalki, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost. Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče opredelilo že v več zadevah. Zavzeto je bilo stališče, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja, in sicer, da v primeru, če se pacient odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. Ne obstaja namreč pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma v samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00013492
OZ člen 131.. ZDR-1 člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Glede na mnenje izvedenca, ki je izključil možnost, da bi do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik prišlo na način kot je to opisal tožnik in izpoved priče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ne more odgovarjati za škodo, ki jo delavec utrpi na delu, če ni podana njegova objektivna oziroma krivdna odgovornost.
URS člen 51.. ZZVZZ člen 12, 12/1, 23, 23/1, 65, 78, 78/1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 2, 254.. ZPacP člen 9.. Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu člen 1.
povrnitev stroškov zdravljenja - zasebnik - zasebna zdravstvena dejavnost
V primeru, če se zavarovanec odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve sam plača. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oz. v samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe. Tudi Direktiva 2011/24/EU ne daje pravne podlage za povračilo stroškov zdravljenja v RS.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - povečan obseg dela - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevani začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas, utemeljevala z dejstvom, da naročila njenih kupcev variirajo, in da ne gre za stalna naročila, saj so odvisna od cene na svetovnem trgu in od kvalitete dobavljenega blaga (če predhodnih naročil tožena stranka ne izpolni dobro, nova ne sledijo). V ustaljeni sodni praksi je sprejeto stališče, da poslovnega rizika (negotovosti naročil strank oziroma možnosti zmanjšanja obsega poslov) delodajalec ne more v obliki sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas prevaliti na delavce.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013058
ZPP člen 274, 274/1, 343. OZ člen 3, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 86/1, 112, 112/1, 112/2, 372. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/2. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - causa credendi - prosto urejanje pogodbenih razmerij - potrošnik - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo šibkejše stranke - merilo povprečnega potrošnika - kreditna sposobnost - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - transparentnost pogodbenih pogojev - sklenitvena faza pogodbe - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - enaka vrednost vzajemnih dajatev - devizni tečaj - skrbnost dobrega strokovnjaka - spremenjene okoliščine - razveza pogodbe - dokazna ocena - rebus sic stantibus - pacta sunt servanda
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku.
Merila transparentnosti se presojajo po kriteriju povprečno obveščenega potrošnika, ki postopa z dolžno skrbnostjo in razumnostjo. Skladno s tem se šteje pogodbeni pogoj za transparenten, če pripelje potrošnika v položaj, da lahko na podlagi točnih in razumljivih kriterijev oceni ekonomske posledice pogodbenega pogoja. Pri tem so relevantne informacije, ki jih je potrošnik dobil pred sklenitvijo pogodbe in v trenutku sklepanja pogodbe, vključno z oglasi in obvestili, dostopnimi med pogajanji. Zahtevi transparentnosti bi bilo tako lahko zadovoljeno, če bi v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe po tem, ko je bil nedvoumno opozorjen, da sklenitev pogodbe o kreditu v tuji valuti prinaša specifične rizike, ki pa ne obstoje, ko se pogodba sklepa v domači valuti. Pomembno bi bilo tudi opozorilo na okoliščino, da rizik spremembe tečaja različno vpliva na obveznosti pri kratkoročnih in dolgoročnih kreditih, ker je od trajanja pogodbe odvisna izpostavljenost riziku spremembe tečaja tuje valute in tudi možnosti predvidenja razlogov za spremembe tečaja.
Banka Slovenije ni mogla predvideti ne časa ne obsega ukrepov tuje nacionalne banke. Tudi od toženke zato ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka je v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU. Pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba kredit vrniti v isti tuji valuti je, glede na informacije, ki jih je toženka v času sklepanja pogodbe posredovala tožnikoma in glede na okoliščino, da ne gre za povprečna potrošnika (zakonca), ampak za potrošnika s poznavanjem ekonomskih zakonitosti, tako da ni dvoma, da sta bila seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute (posebej ob dejstvu dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju - kredita sta bila najeta z odplačilno dobo 25 let), v kateri je bilo sklenjeno posojilo in bila zmožna oceniti ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti, jasen in razumljiv. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče „sta tožnika, glede na nižjo anuiteto pri kreditu v CHF (za 100 EUR) ocenila, da je takšen kredit ugodnejši v danem trenutku (ugodnejši je bil nato še kar nekaj let) in zavestno sprejela tveganje, ki ga prinaša valutna klavzula“.
Tožeča stranka bi morala že ob sklenitvi pogodb upoštevati možnost spremembe tečaja, zato se na spremenjene okoliščine ne more sklicevati. Enako velja tudi pri uveljavljanju ekonomske krize kot spremenjene okoliščine. Uveljavljanje te bi morala podpreti in konkretizirati z dejstvi, s katerimi bi obrazložila: 1. spremembo dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine nepričakovane, 3. vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo, 4. kako je ocenjevala tveganja, 5. kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti, in 6. kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sunt servanda.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - skupni del stavbe - skupni deli stavbe v etažni lastnini - skupna kotlovnica več objektov - litispendenca
Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje načeloma ni ovire, da bi se v istem postopku odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine na dveh stavbah, vendar ne v okoliščinah konkretnega primera, ko že teče postopek vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL za drugo stavbo (v kateri se nahaja skupna kotlovnica), ki pa (v času odločanja) še ni (bil) končan.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/1. OZ člen 41, 41/1, 86.
pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja - izbrisna tožba - poslovno nesposobna oseba - nerazsodnost - alkoholizem - ničnost pogodbe - dokazovanje - dokaz z izvedencem - pomanjkljivo izvedensko mnenje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Zaključek sodbe, da je bilo mnenje jasno, natančno in prepričljivo, ni le neutemeljen, ampak tudi neobrazložen. Zaradi tega je podana kršitev tretjega odstavka 254. člena ZPP. Ker mnenje zato ne daje zanesljive podlage za sklep o nedokazanosti tožbene trditve, da pokojni ob sklenitvi obravnavanih pogodb ni bil razsoden, se pravi, da ni bil sposoben razumeti pomena izjave poslovne volje in njenih pravnih posledic, je zaradi navedene kršitve podan dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovljena kršitev postopka je torej bistvena v pomenu prvega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013178
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. OZ člen 3, 86, 86/1, 119.
nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - zakonska pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - izvedeni finančni instrumenti - zmotna uporaba materialnega prava - kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - oderuška pogodba - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - kavza pogodbe - causa credendi - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage - nejasni pogodbeni pogoji
Za zaključek, da je tožena banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba, ne zadostuje ugotovitev, da sta tožnika s podpisom pogodbe potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica spremembe gibanja tečaja CHF, in še manj opredelitev temeljne pogodbene obveznosti tožnikov. Iz teh določb ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali sta tožnika dejansko vedela, kako negotov je obseg njune obveznosti, prevzete s pogodbo. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne zadostuje dejstvo, da toženka ni posebej poudarjala prednosti kredita z valutno klavzulo in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Toženka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti. Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti. Toženka kot finančni strokovnjak je ravnala vestno in pošteno, če je v pogajanjih za sklenitev pogodbe nastopala odprto in je tožnikoma kot potrošnikoma posredovala informacije, ki sta jih potrebovala, da sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev, se pravi, da sta imela dejansko možnost primerjati ponujene kreditne opcije med seboj ob upoštevanju celotnega obdobja odplačevanja kredita in ne le glede na trenutno stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00016825
OZ člen 10, 131, 131/1, 154, 154/1, 154/2, 288, 943, 943/1. ZPP člen 216, 216/2. ZBPP člen 46, 46/3.
odškodnina - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - temelj odškodninske odgovornosti - višina odškodnine - prometna nesreča - nesreča premikajočih se motornih vozil - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - soprispevek oškodovanca - izvedenec cestnoprometne stroke - izvedensko mnenje - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - tuja pomoč - določanje višine odškodnine po prostem preudarku - izguba na dohodku - vračunanje obresti in stroškov - zakonske zamudne obresti - zaključek zdravljenja - stroški postopka - predpravdni stroški
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ob ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik udeležen kot motorist, ki je peljal naravnost po desnem prometnem pasu desnega smernega vozišča po prednostni štiripasovni cesti, zavarovanec toženke pa kot voznik osebnega vozila, ki je zavijal levo na neprednostno cesto, pripisati 90 % odgovornost vozniku osebnega vozila, ki je pri zavijanju očitno spregledal tožnika oziroma mu izsilil prednost, in 10 % odgovornost tožniku, ki je brez vozniškega izpita vozil neregistrirano vozilo. Kot ključno pri določanju tožnikovega soprispevka je izvedenec izpostavil, sodišče pa je temu sledilo, da tožnik v nevarni situaciji, v kateri je voznik osebnega vozila nepričakovano začel zavijati levo, ni pravočasno in ustrezno reagiral, saj je zmanjševal hitrost s prestavljanjem, pravilno pa bi moral intenzivno zavirati, da bi se nevarni situaciji izognil. Po oceni izvedenca bi se povprečen motorist z opravljenim vozniškim izpitom zelo verjetno na obravnavano situacijo odzval pravočasno in bi z ustreznim in intenzivnim zaviranjem trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil, ker bi se v času šolanja pred opravljanjem izpita naučil tudi ravnanja v primeru nevarnosti, načinov zaviranja in umikanja.
Zdravljenje v ožjem smislu se je zaključilo konec avgusta 2010, ko je bilo zaključeno zdravljenje pri travmatologu. Kasnejši pregledi in zdravljenje pa so bili potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic, pri čemer ta del zdravljenja spada k trajnim posledicam obravnavanih poškodb.
Spremenjena osebnost je logična posledica vseh sprememb v tožnikovem življenju, ki jih je pustila obravnavana nezgoda, zato je ta okoliščina že sama po sebi zajeta v prisojeni odškodnini in je sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej raziskovati. Kakšnih ekscesnih sprememb na tem področju, ki bi odstopale od navedenih in bi zahtevale angažiranje izvedenca ustrezne stroke, pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi s tožnikovimi trditvami o opustitvi misli na družino pa gre pojasniti, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga zmanjšanje življenjskih aktivnosti oviralo pri ustvarjanju in skrbi za družino, zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina, če drži, posledica tožnikove subjektivne odločitve, ki ni tudi objektivno pogojena, zato na prisojeno odškodnino ne more vplivati.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na dohodku za obdobje po tem, ko je tožniku prenehala zaposlitev pri podjetju K., d. o. o. (t. j. od aprila 2009 dalje), saj tožnik ni podal ustreznih trditev, ki bi predstavljale podlago za sklepanje, kakšne dohodke bi lahko prejemal po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu K., d. o. o. Dejstvo, ali je bil tožnik od leta 1999 do nesreče vseskozi zaposlen (kar glede na podatke delovne knjižice niti ne drži) in dejstvo, da je po nezgodi iskal zaposlitev, na napisano ne vplivata, saj ne spreminjata dejstva, da tožnik ni izkazal višine dohodkov, ki bi jih prejemal.
Glede škode, ki je bila znana že ob vložitvi tožbe, je treba, tako kot pri ostalih vtoževanih postavkah, slediti stališču izvedenca, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno 31. 8. 2010, in tožniku priznati zamudne obresti le od tega dne dalje do plačila. Na to ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, zato njegovo zavzemanje, da se tek zamudnih obresti določi od poteka 15-dnevnega roka, ki je bil toženki dan za izpolnitev obveznosti v prvem odškodninskem zahtevku (vloženem že 29. 1. 2009, t. j. pred zaključkom zdravljenja), ni utemeljeno.
ObrZ člen 33, 34, 36, 37, 38. URS člen 2. ZDru-1 člen 14.
izključitev iz članstva - procesna jamstva - kriterij obrazloženosti - kršitev pravice do izjave - članstvo v zbornici
V postopku odločanja o izključitvi iz članstva morajo biti zagotovljena minimalna procesna jamstva, ki so sestavni del vsakega pravno urejenega postopka.
Med minimalne procesne standarde spada tudi pravica prizadete osebe (obdolženca) do izjave oziroma obrambe, ki se v konkretnem primeru povezuje s pravico do pravnega sredstva oziroma ugovora. Sestavni del te pravice je nedvomno obveznost pristojnih organov združenja, da odločitev o izključitvi iz članstva kot najtežji ukrep, ki ga je mogoče izreči le v primeru, ko član grobo krši dobre poslovne običaje ali poslovno moralo, oziroma s svojimi ravnanji škodi ugledu zbornice ali ne izpolnjuje svojih obveznosti in odgovornosti, ustrezno obrazložijo oziroma natančno, konkretno opišejo kršitev, ki jo članu očitajo. Šele v tem primeru je namreč članu dejansko omogočeno, da se izjavi o očitkih oziroma se pred njimi brani.
Toženka oziroma njeni organi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnici v postopku odločanja o njeni izključitvi iz članstva niso zagotovili minimalnih procesnih standardov.