Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
OZ člen 619, 648. ZPP člen 25, 25/2, 32, 180, 180/3.
plačilo plače - stroški prehrane in prevoza - pogodba o poslovodenju - ustalitev pristojnosti
V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo.
V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi. Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.
ZPIZ-2 člen 42. ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 191, 191/1, 192, 192/1. URS člen 158.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje - zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost - obdobje zavarovanja
Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076977
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97e. URS člen 22. ZDR-1 člen 4. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - razlika v plači
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.
ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077182
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1. ZPP člen 18, 274, 339, 339/2, 339/2-1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. ZDR-1 člen 6.
Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.
Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
ZSVarPre člen 8, 26, 30. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8. URS člen 2, 50, 50/1, 53, 53/3, 54, 54/1, 56. ZSV člen 27.
denarna socialna pomoč - višina pomoči - merila za določanje višine - ustavna odločba - presoja skladnosti z Ustavo RS
Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.
zavrnjena začasna odredba - odložitev izvršitve upravnega akta - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - delazmožnost - omejitve pri delu - nevarnost težko nadomestljive škode
Tožnica v predlogu ni navedla konkretnih okoliščin in dejstev, ki bi izkazovale verjeten obstoj terjatve ter posledično nepravilnost in nezakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca. Nasprotnega ni mogoče zaključiti niti na podlagi pritožbenih trditev, da je na podlagi lastnih navedb sposobna opravljati svoje dosedanje delo, brez razbremenitev. Iz predloženih mnenj IK, ki so podlaga izpodbijanih odločb, so jasno razvidne tožničine zdravstvene težave, obremenitve na delovnem mestu in ob izostanku drugih dokazov ni verjetno, da bi bila tožnica na opisano zdravstveno stanje zmožna za delo brez omejitev.
Enako pa ni izkazano, da bi prišlo z izvršitvijo dokončne izpodbijane odločbe toženca pri tožnici do težko nadomestljive škode. Tožnica ni izkazala, da zaposlitve s polnim delovnim časom z razbremenitvami ne bi ohranila, temveč celo nasprotno. Z odložitvijo dokončne odločbe bi lahko prišlo do ireverzibilnega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja. Morebitna nezmožnost tožničinega delodajalca zagotoviti ji ustrezno delo, pa ne predstavlja nenadomestljive škode.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075605
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. ZObr člen 97č.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - straža - varovanje državne meje
Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
Pravilna je presoja, da o izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka.
Tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ugotavljanje invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - zdravstveno stanje stranke v postopku
Res je pri tožniku zaradi težav s kolenom predviden operativni poseg, kar pa še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je treba v vsakem primeru posebej razčistiti. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti treba upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oz. četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja (ali pa tudi poslabšanja zdravstvenega stanja) v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b, 19b/2. OZ člen 378. ZPP člen 1, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZOFVI člen 124. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katero se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravili o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotek sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da uveljavljanega dodatka ne normira na ure rednega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2023 navedla, da soglaša s sklepno ugotovitvijo izvedenskega mnenja.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-4. ZST-1 tarifna številka 2311.
taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog - vročitev sodne odločbe
Dne 12. 1. 2022 je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1D), ki je ureditev sodne takse v postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje v Zakona o sodnih taksah (ZST-1) spremenil na način, da sodno takso plača tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka. Skladno z navedeno določbo je sodišče prve stopnje ravnalo; ker toženec v postopku (v pretežni meri po sodbi sodišča prve stopnje, v celoti po delni spremembi sodbe v pritožbenem postopku) ni uspel, ga je ob smiselni uporabi določbe 154. člena ZPP določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse.
Taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje po spremembi ZST-1 (4. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1) nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Glede na navedeno jasno določbo je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje toženca, da bi ta nastala šele po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Toženec prošnje za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje ni podal.
zdravnik - napredovanje delavcev v plačilni razred
Sodišče prve stopnje je pri presoji ustrezno upoštevalo spremembo pravne ureditve, ki je stopila v veljavo 1. 4. 2023 z novelo ZSPJS‑AA. Ta je odpravila najvišji plačni razred za javne uslužbence v plačnih podskupinah od C1 do J3 iz drugega odstavka 7. člena ZSPJS, novelirani ureditvi pa je sledila sprememba Posebnega tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji zaradi realizacije Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS; št. 165/22) oziroma Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS; št. 165/22), ki je za tožnikovo delovno mesto določila izhodiščni 57. in končni 66. plačni razred.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/3. ZPP člen 7, 7/1, 287, 287/2. URS člen 22, 23, 25.
priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - trajna nezmožnost za delo - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - nepristranskost izvedenca
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so izvedenci in sodišče povsem zanemarili podatke iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko s področja MDPŠ ter tudi izvedenski organ, v okviru katerega so mnenje podali sodni izvedenci specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist infektolog. Proučili so medicinsko dokumentacijo ter delovno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, nadalje zdravstveno dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Poleg pisno podanih izvedenskih mnenj je sodišče sodne izvedence tudi zaslišalo. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na podana izvedenska mnenja.
Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila upoštevana tudi dokumentacija iz leta 2010, ki se nanaša na vprašanje hude motnje pozornosti in koncentracije. Tedanja ocena, da bo potrebna invalidska upokojitev, pa nikakor ne pomeni, da je lečeči specialist podal mnenje o delazmožnosti, ki bi bilo zavezujoče. V pristojnosti lečečega specialista ni ugotavljanje invalidnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - nadurno delo - neupravičena odsotnost z dela
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je tožnik toženko obvestil o svoji odsotnosti (potem, ko bil že obveščen o razporeditvi v termin nadurnega dela v soboto od 14.00 do 22.00 ure), še ne pomeni, da tožniku ni bilo treba priti in opraviti nadurnega dela. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je tudi nadurno delo delo, opravljanje dela in ravnanje po navodilih delodajalca pa je delavčeva temeljna pogodbena obveznost (33. in 34. člen ZDR-1). Tako skopo in neargumentirano sporočilo delavca zagotovo ne bi zadoščalo za opravičilo izostanka iz rednega dela, smiselno enako pa mora veljati tudi za zakonito odrejeno nadurno delo.