TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi:

"III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.767,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15- dnevnega izpolnitvenega roka."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.

Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena OZ, da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.

Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).