Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 19. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 3, 23. ZMZPP člen 4. ZSDP-1 člen 73, 73/1, 73/2. KZ-1 člen 190, 190/1. ZUPJS člen 2. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 1, 1-2a.
Ker sta bila mld. otroka z odločbo švicarskega organa (ki sta jo potrdili sodišči) dodeljena materi, tožnik kot oče ni upravičen do otroškega dodatka (drugi odstavek 73. člena ZSDP-1).
Tožnik, ki je kriv storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, tudi zato ne more uspešno uveljaviti priznanja pravice do otroškega dodatka za mld. otroka, ki ju je nezakonito odvzel materi.
Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno odločbo pritožbenega sodišča, izdano v kazenskem postopku, utemeljeno izpostavilo, da niso podane okoliščine, ki bi potrjevale, da bi bila otroka pri materi ogrožena, in da vrnitev otrok materi ne bi bila v največjo korist otrok. Da morebiti temu ni tako, bi moral tožnik uveljavljati v družinskem sporu in ne v socialnem sporu, kjer uveljavlja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev.
Ker je tožnik kriv, da mld. otroka v nasprotju s sklepom sodišča ni vrnil v Švico njuni materi, da njej in pristojnim organom v postopku izvršbe prikriva njun kraj bivanja, pogoj dejanskega bivanja otrok v Republiki Sloveniji ni izkazan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obiskovanje vrtca oziroma osnovne šole obeh mld. otrok ne izhaja, da bi otroka dejansko bivala v Sloveniji. Ker ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev za priznanje pravice do otroškega dodatka, določen v prvem odstavku 73. člena ZSDP-1, tožnik tudi zato do njega ni upravičen.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1. ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - uveljavitev in začetek uporabe zakona
Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1. ZDR-1 člen 814, 81/3, 118.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - pravnomočna sodba - nezakonitost odpovedi
Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem nikakor ni opravičljiv razlog, ki ga navaja tožnica in sicer, da je soglasje podala, ker bi odpoved iz poslovnega razloga za njo pomenila dodatne težave in dodatne stroške ter tudi zdravstvene težave. Primarno je, da delavec ohrani delovno razmerje, ne pa da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da potem uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZUTD.
razlika v plači - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - prehodna določba - napredovanja - prenos plačnih razredov napredovanj
Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.
Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074153
ZDR-1 člen 162, 164.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež
Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.
Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074126
ZDR-1 člen 7, 7/4.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - zavrnitev dokaznih predlogov - pravilno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj tožene stranke oziroma tožnikovih nadrejenih ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Odnosi med tožnikom ter njunima nadrejenima očitno res niso bili najboljši, kljub temu pa ravnanja, ki jih je tožnik izpostavil, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Skrhani odnosi sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesoglasij ali napetosti, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, tudi ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenih subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
plačilo za delo - odmera letnega dopusta - pogodba o zaposlitvi - vsebina pogodbe - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. S pogodbo o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), glede letnega dopusta pa, poleg zakona in PKP, še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba norme zato nima vpliva, dokler se inkorporirana norma s soglasjem volj pogodbenih strank ne spremeni, do česar pa v tem primeru ni prišlo.
ZPP člen 279b, 279b/5. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - dimnikar - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
ZSPJS člen 22d, 22e. ZJU člen 24. ZDR-1 člen 202. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/1.
dodatek za povečan obseg dela - notranje varstvo pri delodajalcu - zastaranje - policist - obseg dela - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje
Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica zoper sklep z dne 23. 3. 2020 ni vložila pritožbe in ni izkoristila notranje poti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med zneskom izplačila po sklepu z dne 23. 3. 2020 in s tožbo vtoževanim 10 % mesečnim izplačilom, zavreči, saj za ta zahtevek ni sodnega varstva.
Ker je tožnica tožbo vložila 2. 3. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njen zahtevek za vtoževano obdobje vključno z januarjem 2015 zastaral, saj skladno z določbo 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let, pri čemer se je oprlo na dan vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, saj je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 10. 10. 2019, zato se zastaranje pretrga s tem dnem, tako da je zastaral njen zahtevek v obdobju pred 10. 10. 2014.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica poleg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delo Administrator V in da se je v letu 2009 obseg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar zmanjšal. Tožnica je vse delo opravila v rednem delovnem času 8 ur, vendar njeno delo ni presegalo pričakovanih rezultatov dela. Opravljanje del drugega delokroga pa samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.
odločitev o pravdnih stroških - potrebnost stroškov
Pripravljalne vloge, v katerih stranka le ponavlja, kar je že predhodno navedla, za postopek niso potrebne. Ponavljanje že podanih navedb namreč ne pripomore k razrešitvi spora. Prav nasprotno. Tako ravnanje sodišče le po nepotrebnem obremenjuje s prebiranjem vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami.
Izjava stranke, da izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, ima enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073968
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Ob poudarjenem kolektivnem usposabljanju in posnemanju izrednih ali vojnih razmer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij ni primeren (2. alineja); ta ni primeren, ker sicer cilj usposabljanja ne bi bil dosežen, in ne ker bi šlo za takšne osebe, ki bi zasedale visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da bi šlo tudi za drugo izjemo (1. alineja), in sicer operativno urjenje, čemur v pritožbi niti ne oporeka.
V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo tudi, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straža spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana. Množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek, varovanje meje pa se je lahko izvajalo s sistemom rotacij.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074154
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 214/2, 285.
stalna pripravljenost - razlika v plači - varovanje državne meje - dokazno breme - sodba presenečenja - neposredna uporaba direktive - usposabljanje vojakov
Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna.
Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.
Tožnik je o tem, kakšno delo naj bi opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V prvi pripravljalni vlogi je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru varovanja državne meje in straže, opisal pa je tudi, kako je potekalo njegovo delo. Ker je toženka zatrjevala, da sta ti dejavnosti izvzeti iz uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.
odmera invalidske pokojnine - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - nova invalidnost - valorizacijski količnik
Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sporni kriterij samostojnega opravljanja življenjskih potreb je bil pravilno ugotavljan s pomočjo sodnega izvedenca, saj gre za strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče je izvedenčeve strokovne ugotovitve ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice na priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo.
ZDR-1 člen 137, 137/1, 137/3, 137/7, 137/8. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 29, 31, 31/1, 31/3, 31/4, 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 137/1, 137/2, 139, 229, 229/2, 229/5, 229/5-3, 232, 232/1, 234, 234/1, 236, 239. ZDSS-1 člen 7. ZUP člen 218. ZPP člen 125a, 125a/4.
razlika v nadomestilu - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - poškodba pri delu - vzrok začasne nezmožnosti za delo - vezanost na upravno odločbo - razveljavitev prvostopenjske sodbe - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina
Glede na materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka.
Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter za isto časovno obdobje ugotavljati drugačnega razloga za začasno nezmožnost za delo, kot pa je naveden v slednjih.
ZPP člen 270, 270/3, 298, 298/3, 298/4, 329, 329/4, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZZPri člen 19, 22. ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270.
sklep o razdružitvi postopka - dopustnost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost delovnega sodišča - poslovodna oseba - odpoklic s funkcije - odškodnina - nagrada za uspešno poslovanje
Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.
Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s funkcije direktorja med tožnikom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, in gospodarsko družbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za spor pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih postopka, ki velja v gospodarskih sporih.