TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.

Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.