V predmetni zadevi ni dvoma, da je kot lastnica nepremičnin s parc. št. 111, 222 in 333 k.o. ... v zemljiški knjigi vknjižena stranska udeleženka in s tem izkazuje pravico graditi na teh nepremičninah, kot je to po presoji sodišča ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja pravilno ugotovila tožena stranka. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja namreč obsega presojo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo takega dovoljenja določa zakon, medtem ko odločanje o spornih stvarno pravnih razmerjih presega njegove okvire (tako Upravno sodišče v sodbah I U 663/2010 z dne 18. 11. 2010, III U 61/2012 z dne 22. 3. 2013 in I U 1606/2019 z dne 23. 11. 2021). Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja zato ne more vplivati dejstvo, da je tožnica sprožila spor glede lastništva prej navedenih nepremičnin in da je ta spor tudi zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba spora sama po sebi namreč ni dokaz, da je vpis lastništva v zemljiško knjigo napačen, pač pa je njen učinek v tem, da varuje pridobitelja, ki v sporu uspe, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic s tem, da lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknjižno sodišče pa po uradni dolžnosti dovoli izbris vseh vpisov z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. in 81. člen ZZK-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - osebni avtomobil - ugotovitev vrednosti - pravica do izjave
Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer v splošnem pojasnil, katere parametre je upošteval pri oceni vrednosti vozila, ki naj bi bilo po posameznih karakteristikah (glede na vrsto vozila in njegovo opremo ter starost) primerljivo osebnemu vozilu prvega tožnika, ob tem pa ni navedel nobenih podatkov o viru oziroma izvoru podatkov, ki so mu služili kot temelj za izvedbo primerjave (pridobljeno strokovno mnenje, cenitev po sistemu Eurotax, podatki iz spletne strani www.avto.net ipd.), svoje ocene pa tudi ni pojasnil podrobneje, to je po posameznih merilih, ki jih je uporabil. Podatki o načinu ugotovljene vrednosti vozila pa se ne nahajajo niti v upravnem spisu. Glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilnosti ocenjene vrednosti primerljivega vozila ni mogoče preizkusiti in ji tudi ne nasprotovati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vračilo preveč izplačane pokojnine - tujina
Tožnik je za brezplačno pravno pomoč zaprosil v zvezi z zadevo, ki je v teku pred tujim organom (nemško pokojninsko zavarovalnico), zato je organ za BPP ravnal pravilno, ko je vloženo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil, sklicujoč se na določbe ZBPP, v skladu s katerimi je mogoče v Republiki Sloveniji brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve odobriti le za postopke in izvensodne poravnave pred sodišči in drugimi organi v Republiki Sloveniji, za postopke v tujini pa le, če gre za postopke pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami, za kar pa ne gre v postopku vračila izplačane pokojnine, ki je v teku pred nemško pokojninsko zavarovalnico, torej pred tujim nacionalnim organom.
Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.
Izpodbijana odločba je neustrezno in pomanjkljivo obrazložena, saj ne vsebuje javnih in nedvoumnih razlogov za sprejeto odločitev, izostala pa je tudi navedba, kako je toženka uporabila obseg in namen prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta ter koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev in kdaj so bila ta porabljena. Toženka niti ni pojasnila razlogov, na podlagi katerih je zavrgla tožničino vlogo, oziroma svojega miselnega procesa, ki jo je vodil k sprejetju izpodbijane odločitve. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.
ZJU člen 83, 83/5. ZUS-1 člen 3, 36, 36/1, 36/1-4.
javni uslužbenec - načelnik upravne enote - razrešitev - razlogi za razrešitev - nekrivdni razlogi za razrešitev - akt politične diskrecije - procesne predpostavke za upravni spor - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
ZKZ v 23. členu (prvi odstavek) na prvo mesto med predkupnimi upravičenci uvršča solastnika zemljišča, kar sta tako tožnica kot prva stranka z interesom. To pomeni, da po tej zakonski določbi nihče od njiju ne more uveljavljati svoje predkupne pravice pred drugim. V drugem odstavku istega člena ZKZ predpisuje pravila za določitev vrstnega reda med kmeti, ki so v skladu s prvim odstavkom uvrščeni na isto mesto, vendar se ta določba smiselno lahko nanaša le na primere iz 2. in 4. točke prvega odstavka, v katerih status kmeta že sam po sebi pomeni okoliščino za določitev vrstnega reda med predkupnimi upravičenci. Drugačna razlaga bi pripeljala do očitno nesmiselne situacije, ko bi bilo mogoče pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ uporabiti le za nekatere predkupne upravičence na istem mestu (kmete), za druge pa ne. Zakon torej ne daje podlage za neposredno uporabo teh pravil v primerih, kot je obravnavani.
Iz načelnega pravnega mnenje z dne 6. 4. 2012 izhaja, da pristojna upravna enota z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Kadar ima glede na določbo 23. člena ZKZ več sprejemnikov ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, upravna enota pozove ponudnika, naj opravi izbiro. Če ta izbire v postavljenem roku ne opravi, to stori upravna enota, upoštevajoč namen zakonske ureditve predkupne pravice. Iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja izhaja, da gre za analogno rabo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki je z uporabo pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ prepustil izbiro kupca prodajalcu, je torej materialnopravno pravilno.
davčni dolg - poroštvo - povezana oseba - družinski član - prenos premoženja - neodplačno razpolaganje
Zapustnikov sin je s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.