Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.
Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.
Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja.
Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.
Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje s posplošenim in nedoločnim izrekom delno zavrnilo tožbeni zahtevek, se postavlja vprašanje, ali je takšna zavrnitev dovolj jasna in pregledna, da ne ustvarja protislovnosti z izpodbijano delno ugoditvijo zahtevku.
Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.
Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.
Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let. Priča D. D. je izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnostne pravice, temveč uporabo poti na skrivaj oziroma nepošteno, saj sta obdelovalca za prepoved vedela.
OT za priznanje nagrad po tar. št. 43 določa dodatni pogoj, da gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. Pojem samostojnosti pomeni, da gre za storitve, ki po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah oziroma niso odvisne od dogajanja v teh zadevah. Ker je plačilo sodne takse procesna predpostavka za vložitev tožbe (105.a člen ZPP), je neločljivo povezano z opravo tega procesnega dejanja. Posledično to plačilo ne predstavlja samostojne storitve, ki bi bila posebej vrednotena, temveč storitev, ki je zajeta v že priznani nagradi za vložitev tožbe.
Utemeljeno pritožba opozarja na dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo stroškov postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, iz katerega izvira predmetna pravda. Glede na uspeh v postopku tudi ti stroški predstavljajo za pravdo potrebne stroške, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici.
Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.
Glede nove stvari je pravni standard, ki aktivira uporabo določb o gradnji na tujem zemljišču po ZTLR, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov objekt ali njegov del, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Stvarnopravnih upravičenj graditelju v skladu s sodno prakso ne prinašajo vlaganja, ki so namenjena izboljšanju, vzdrževanju ali prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov, pa tudi ne obsežna prenovitvena dela, če objekt ohranja svoj prvotni namen.
Pri delitvi solastnine ni nujno, da se solastniško razmerje v celoti likvidira, ampak je dopustno, da stvar še naprej ostane v solastnini, če to narekuje uporaba pravnih standardov upravičenega interesa ter potreb solastnikov iz 70. člena SPZ, upoštevaje tudi splošna načela in namen nepravdnega postopka.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa.
ZPP v 3. točki prvega odstavka 206. člena določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Z veljavnostjo ZNP-1 je institut odvzema poslovne sposobnosti nadomestil nov (po namenu soroden, a z nekaterimi pomembnimi razlikami) institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Začetek postopka odločanja o predlogu za postavitev pod skrbništvo ima zato enako posledico za odprte postopke, kot jo je imel pred tem začetek postopka odvzema poslovne sposobnosti, tj. prekinitev postopka.
Ker gre za ločene zahtevke desetih tožnikov, vrednosti spornega predmeta ne more predstavljati povprečje njihovih zahtevkov, temveč je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevke seštelo, pravilna.
ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. S temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice.
Od odločitve v zemljiškoknjižni zadevi je odvisno, ali je potrebna in utemeljena izdaja dodatnega sklepa o dedovanju. Če bo v zemljiškoknjižnem postopku sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist B. B. na podlagi izročilne pogodbe postal pravnomočen, bo vknjižba učinkovala od 23. 1. 2026, izpodbijani sklep pa je bil izdan 28. 1. 2026. V primeru vknjižbe lastninske pravice v njeno korist dodatno najdenega premoženja ne bo, saj zapustnica pri spornih nepremičninah ne bo več vknjižena kot lastnica nepremičnin. V nasprotnem primeru, če bo dedinja v zemljiškoknjižnem postopku uspela in bo predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pritožnice zavrnjen, pa bo ne glede na izročilno pogodbo o navedenih nepremičninah treba odločiti kot o naknadno najdenem premoženju v tem postopku.
Priglasiteljica ne samo ni izkazala, da za priglašeno terjatev nima izvršilnega naslova, temveč ni izkazala niti, da je sploh imetnica pravice iz papirja. To pa pomeni, da ni izkazala, da ima sploh pravico biti poplačana iz kupnine za nepremičnino, oz. da je upnica zemljiškega dolga. Vse, kar je izkazala, je, da ima pravico do papirja, do posesti zemljiškega pisma, iz kakršnegakoli razloga že. Kot taka pa procesno in stvarno niti ni oseba, ki ima po citiranih določilih in po prvem odstavku 201. člena ZIZ pravico biti poplačana oziroma takšne pravice sploh ne izkazuje, zato ne gre za osebo, zoper katero bi bila sploh potrebna tožba na izpodbijanje terjatve.
Če je vloga poslana na napačen naslov, s tem rok ni varovan, ampak se šteje, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).