Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Če dolžnik med postopkom prejme prejemek, ki sicer sodi v stečajno maso (ne gre za prejemek iz 101. člena ZIZ), vendar seštevek njegovih mesečnih prejemkov ne doseže 76 odstotkov minimalne plače, je potrebno upoštevati omejitve, določene v 102. členu ZIZ.
Tožba v obravnavnem primeru temelji na splošnem predpisu civilnega prava, v samem bistvu zasleduje varstvo lastninske pravice na nepremičnini in ne izhaja neposredno iz stečajnega postopka. Ker se zadevna nepremičnina nahaja v Sloveniji, izbrisna tožba pa je hkrati način sanacije materialnopravno neveljavne vknjižbe v zemljiški knjigi, to predstavlja najmočnejši navezni okoliščini, ki prevladata nad dejstvom, da se nad prvim tožencem vodi stečajni postopek v tujini.
Tožnik je razpolagal zgolj z zavezovalnim pravnim poslom v obliki neoverjene pisne prodajne pogodbe brez zemljiškoknjižnega dovolila. Na tej podlagi ni imel lastninske pravice v pričakovanju.
Varstvo kupca v stečajnem postopku pred kasnejšimi zahtevki tretjih se ne razteza na primere, ko bi to predstavljalo varstvo zlorabe stečajnega postopka. Za spregled določb o varstvu kupca v stečaju mora biti podana kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh - stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca. Podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja imetnika pravice na premoženju stečajnega dolžnika.
Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati s pravnimi posledicami stečajnega postopka za tožnikovo nedenarno terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in razčistiti, ali in kakšne so bile posledica dejstva, da tožnik v stečaju nad prvim tožencem ni prijavil nobene terjatve ali izločitvene pravice. Navedena vprašanja so bistvena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokler ni razjasnjeno, ali je tožnikova terjatev po začetku stečaja še obstajala, v kakšni vsebini je obstajala in ali jo je bilo še mogoče izpolniti z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, tudi ni mogoče presoditi, ali je bila s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku kršena njegova obstoječa pravica.
Ponovno priznanje nagrade za študij spisa (sedaj že tretjič), pri čemer je bila izvedenki istočasno priznana tudi nagrada za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja, kot pravilno opozarja pritožba, ni utemeljeno. Večkratno ukvarjanje izvedenca z določeno zadevo v okviru pisne izdelave izvedenskega mnenja, njegove pisne dopolnitve in ustnega podajanja na naroku za glavno obravnavo samo po sebi ne daje podlage za večkratno odmero nagrade za študij spisa. Izvedenka pa v svojem zahtevku za plačilo posebej tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bila do tega sedaj ponovno upravičena.
Namen ustnega zaslišanja ni, da bi izvedenec neposredno na zaslišanju opravljal konkretne analize in sestavljal preračune. Slednje je običajno prepuščeno pisnemu izvidu oziroma mnenju.
Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Pritožnica trdi, da je obe zatrjevani plačili izvedla 7. 3. 2025. V kolikor to drži, gre za dejstvo, ki je nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo in ga pritožnica, tudi če bi bilo sodišče prve stopnje z njim takoj seznanjeno, v tem sporu ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Bo pa izvedeno plačilo lahko uveljavljala v morebitni izvršbi (če jo bo tožnica sprožila) in sicer na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.
Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.
Podlage za valorizacijo plačanega zneska v konkretnem primeru ni. Po določbi drugega odstavka 168. člena OZ se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. To zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti je zato treba že plačan znesek odškodnine valorizirati. V konkretnem primeru pa izguba na dohodku ni bila ugotovljena "po cenah na dan izdaje sodbe", ampak višina prikrajšanja temelji na primerjavi plače, ki jo je tožnik prejemal tik pred škodnim dogodkom in bolniškim nadomestilom v času bolniškega staleža. Gre torej za čisto denarno terjatev.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se ugotavlja le položaj zemljišča, na katerem stavba stoji, ne pa morebitno presežno pripadajoče zemljišče.
Postopka, urejena v ZVEtL-1, imata različen predmet odločanja, različne procesne predpostavke in različne pravne učinke. Zato dejstvo, da teče eden od postopkov po ZVEtL-1, sodišču ne daje podlage, da po uradni dolžnosti in mimo predlogov udeležencev odloča o vprašanjih, ki so predmet drugega postopka.
Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1).
Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi.
Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje.
Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi neresničnih podatkov, je sodišče dolžno ugotavljati, ali je stranka (dvojno) takso zmožna plačati. Predlog za oprostitev plačila sodne takse je mogoče zavrniti le, če sodišče ugotovi, da s plačilom sodne takse (ob uradoma ugotovljenih podatkih) ne bodo občutno zmanjšana sredstva stranke, s katerimi se preživlja sama in s katerimi preživlja osebe, ki jih je dolžna preživljati.
Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.
Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.
V obravnavani zadevi so bili podani pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker pojav pešca v danih okoliščinah ni bil objektivno pričakovan in zato je podan izključitveni razlog. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da pešci na prehitevalnem pasu ne predstavljajo pričakovane ovire ter da zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu v nočnem času pomeni povečano tveganje za spregledanje pešcev, ki bi se nahajali v bližini tako ustavljenega vozila, zato se je voznica ustrezno premaknila na prehitevalni pas. Izvedenec ni nikjer v mnenju navedel, da bi voznica morala pričakovati pešca tudi na prehitevalnem pasu.
Od skrajno skrbnega voznika je bilo pričakovati ravnanje, kot ga je izvedla voznica G. G. v danem primeru, ko je zmanjšala hitrost in se premaknila na prehitevalni pas, da bi se izognila pešcu, ki bi se morebiti znašel na robu odstavnega pasu ali morda že delno na voznem pasu. V dani situaciji pritožbeno sodišče ne vidi nobenega indica, na podlagi katerega bi voznica morala v obzir vzeti tudi možnost, da se bo pešec nahajal na prehitevalnem pasu avtoceste. Tudi pritožnika ga ne ponudita. Zgolj zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu ne predstavlja takšnega indica. Četudi bi si bila avtomobilistka to hipotetično možnost sposobna zamisliti, pa to še ne pomeni, da je bila zavarovanka toženke to dolžna pričakovati in v skladu s tem ravnati. Nepravilnega ravnanja močno vinjenega pešca A. A., ki je v času nesreče hodil po prehitevalnem pasu avtoceste, tudi posebno skrben voznik ni bil dolžan pričakovati.
V sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta pogodbeni stranki v okviru dispozitivnosti določb OZ in svobodnega urejanja obligacijskih razmerij izključili uporabo določb o neupravičeni obogatitvi, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje in kot neutemeljeno zavrača pritožbeno zahtevo po razlagi te določbe z iskanjem skupnega namena pogodbenih strank.
Do prenosa zahtevka iz predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe s cesijo po 417. do 420. členu OZ ni prišlo. Za sklenitev prodajne pogodbe je namreč potrebno pravno ravnanje druge pogodbene stranke v smislu izjave volje, ki mora biti svobodna in resna. Toženka je sicer svojo svobodno voljo za sklenitev prodajne pogodbe že izjavila, vendar pa le v razmerju do družbe A., d. o. o., ki jo je sprejela za bodočega sopogodbenika in dolžnika za plačilo kupnine. Do tožnice take volje toženka nikoli ni izrazila, siljenje toženke v sklenitev pogodbe s tožnico kot tretjo osebo oziroma prisilna izbira sopogodbenika pa bi pomenila prekomeren poseg v njeno pogodbeno svobodo in avtonomijo volje.
Prišlo ni niti do zatrjevanega prenosa pogodbe. Soglasje k prenosu (pred)pogodbe bi moralo biti dano v pisni obliki. Da bi toženka soglasje dala v zahtevani obliki, tožnica niti ni zatrjevala, le konkludentno soglasje z nadaljevanjem za določen čas sklenjenega najemnega razmerja pa ne zadošča.
V ugotovljenih okoliščinah primera je treba raziskati, kako se starša odzivata na potrebe deklic, ali morebiti nerazrešen partnerski konflikt vpliva na ravnanje vsakega od staršev, pomembno z vidika koristi deklic, v kakšni meri sta starša zmožna podpreti deklici v ohranitvi in razvijanju kvalitetnega odnosa z drugim staršem, kako sta deklici vpeti v okolje pri materi, kako bi se vsaka od njiju odzvala na spremembo v razporeditvi dejanske skrbi staršev za njiju in na spremembo šolskega okolja.
Če nasprotni udeleženec med pritožbenim postopkom v zvezi s postopkom za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo umre, odločitev o zavrnitvi predloga ne more postati pravnomočna, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 70. člena ZNP-1 in z njim povezanih stroškovnih posledic. O stroških izvedbe dokaza z izvedenko je v takem primeru treba odločiti ob upoštevanju posebne ureditve iz 55. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da o končni razdelitvi teh stroškov odloči po prostem preudarku.
Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki bi lahko izpodbila obstoj dejstev, ki utemeljujejo izdajo sklepa o podaljšanju po ZPND izrečenih ukrepov, je na nasprotnem udeležencu.
Za nasilje v družini gre lahko tudi v primerih, ko niso izpolnjeni ali dokazani znaki kaznivih dejanj z elementi nasilja.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.
V konkretnem postopku prisilne poravnave iz podatkov spisa izhaja, da je bil upniški odbor konstituiran. Njegova naloga je bila, da zahtevo sodišča za podajo soglasja po četrtem odstavku 182. člena ZFPPIPP obravnava ter da v primeru, če se z zahtevo ne strinja, to pravočasno sporoči sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi upniški odbor zavrnil izdajo soglasja, ampak le, da ni bila dosežena sklepčnost, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno štelo, da upniški odbor ni soglašal s podaljšanjem roka in zato roka za vložitev zahteve za dovolitev spremembe NFP ni bilo mogoče podaljšati. Pravilna posledica ugotovljene nesklepčnosti upniškega odbora je, da upniški odbor odločitve o soglasju ni sprejel, v tem primeru pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 88. člena ZFPPIPP.