Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča o nedopustnosti uporabe 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Pri vprašanju uporabe zakona, ki v času nastanka najemnega razmerja še ni veljal (SZ-1), gre za vprašanje uporabe pravne norme za konkreten dejanski stan, ki je nastal pred njeno uveljavitvijo, vendar še ni bil zaključen: najemna pogodba je bila sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, zatrjevani odpovedni razlog pa je nastopil v času veljavnosti SZ-1. Gre za t. i. nepravo (dejansko) retroaktivnost, ki je podana takrat, kadar je kljub formalni veljavnosti za naprej dejansko prišlo do poslabšanja položaja posameznika. Varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno v okviru splošnih načel pravne države (načela pravne varnosti in zaupanja v pravo). Neprava retroaktivnost ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga. Za odgovor na vprašanje, ali se občina, upoštevajoč dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1, lahko sklicuje na odpovedne razloge po SZ-1, je treba opraviti tehtanje ustavno varovanih dobrin - zaupanja posameznika v trajnost obstoječega razmerja na eni strani in ustavno varovane dobrine, ki jo varuje spremenjena zakonodaja, na drugi strani. Ker gre za pravno vprašanje, je to tehtanje lahko opravilo pritožbeno sodišče.
Občasno pobiranje pošte in hramba stvari v stanovanju ni uporaba stanovanja v smislu 11. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Glede na vsebino in namen varstva najemnikovega pravnega položaja (tudi njegove pravice do spoštovanja doma), je kot uporabo (službenega) stanovanja šteti zgolj bivanje v njem. Drugačno stališče (stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje) bi bilo pravno nevzdržno, saj bi prekomerno poseglo v upravičenja, ki jih lastnik službenega najemnega stanovanja lahko uresničuje z institutom odpovedi najemne pogodbe iz krivdnih razlogov na strani najemnika.
Slabi, celo nevarni bivalni pogoji, so po presoji pritožbenega sodišča lahko upravičen razlog za neuporabo stanovanja. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora, da se je izselil, ker varna uporaba stanovanja ni bila več mogoča.
Namen denarne kazni ni v kaznovanju, ampak v vplivanju na voljo toženca, da izvrši obveznosti iz začasne odredbe.
Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in jo mora nujni dedič praviloma uveljaviti v zapuščinskem postopku. Nujni delež se upošteva na zahtevo nujnega dediča in ne po uradni dolžnosti, ta pa lahko svoj zahtevek uveljavi do konca zapuščinskega postopka oziroma do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi.
Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.
Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila
Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Za vsak narok (ne glede ali je šlo za pripravljalni ali prvi narok), na katerem je prišlo do umika tožbe pred obravnavanjem glavne stvari, se prizna 25 % iz Tar. št. 19.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upnik kot predlagatelj postopka izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom za utemeljitev pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka. V kolikor je med predhodnim postopkom prišlo do prenehanja materialnopravnega razmerja med predlagateljem postopka in dolžnikom, je s tem predlagatelj izgubil pravni interes za uveljavljanje zahtevka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka.
Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.
Verjetnost odločilnega dejstva, to je, katera tveganja je toženka pojasnila tožnikom ob sklepanju pogodbe, je sodišče v prvi vrsti spoznavalo prek listinskih dokazov, na katere se je toženka sklicevala. Ko v tem hitrem in provizoričnem postopku zavarovanja, za katerega zadošča dokazni prag verjetnosti, ni zaslišalo še štirih prič, ki (kar je bistveno) niti niso neposredno sodelovali pri sklepanju obravnavane kreditne pogodbe, ni kršilo toženkine pravice do izjavljanja.
Tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ) in reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) tako nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ob ugotovljeni verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Zaradi informacijske podhranjenosti namreč tožniki niso mogli objektivno oceniti, kaj za njihove obveznosti pomeni konverzija, ki bi tudi sicer lahko posledice tečajnih nihanj omejila le za naprej, ne bi pa odpravila že nastalih posledic.
Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.
Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.
Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena.
Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje.
Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.