Ustrezno terapijo je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni ne omogočajo sodelovanja osebe in držanja predpisanih navodil.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Odločilno je, da dolžnica v izpodbojnem obdobju upnikov ni prenehala plačevati in je obveznosti odplačevala, kolikor je zmogla glede na razpoložljiva sredstva, zlasti v obdobju, ko se je po smrti moža znašla v težki življenjski situaciji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da načela vestnosti in poštenja ni kršila v razmerju do drugih upnikov, saj je do njih poravnala obveznosti in je v postopku osebnega stečaja terjatev prijavila le upnica (vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti). Zgolj okoliščine, da je pred njo poplačala druge upnike, dolžnici ni mogoče šteti v škodo. Nesporno je, da so njeni prihodki prenizki, da bi poravnala vse zapadle obveznosti. Vendar je ugotovitev, da je insolventna, predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja, ne zadošča pa za odvzem odpusta.
Ker standardu vestnega in poštenega dolžnika ustreza aktiven dolžnik, pri presoji ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je dolžnica v postopku odpusta obveznosti sodelovala z upraviteljico in si prizadevala za poplačilo upnice. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev, ki bi vplivale na odpust obveznosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila dolžnica v času trajanja preizkusne dobe zaposlena in prejemala redne prihodke, od katerih so se v stečajno maso v tem obdobju stekali prilivi iz naslova vračila dohodnine ter zasega in izterjave prejemkov.
Z začasno odredbo za zavarovanje terjatve na vrnitev poslovnega deleža ni dopustno posegati v premoženje in poslovanje gospodarske družbe, ki je samostojna pravna oseba, ločena od svojih družbenikov. Prepoved razpolaganja s sredstvi družbe ter preusmerjanja njenega poslovanja in finančnih tokov bi pomenila nedopusten poseg v pravice tretje osebe in bi lahko ogrozila njeno poslovanje.
Toženka je s sklicevanjem na Pogodbo svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ima pravni naslov za dostop do svoje nepremičnine preko spornih nepremičnin, zadostila. S tem pa se je trditveno in dokazno breme o tem, da je pravica do dostopa prenehala, ker je bila bodisi podeljena le začasno, ali pa da se je ločila od v tem postopku spornih nepremičnin, prevalilo na tožnico.
Pritožniku gre pritrditi, da sodna praksa pri odločanju o stroških postopka v primerih delnega uspeha pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP) včasih dopušča ločeno vrednotenje po temelju in višini zahtevka, rezultat česar je aritmetična sredina obojega (pri čemer gre zlasti za pravde, v katerih se odloča o odškodninskih zahtevkih). Vendar je novejša sodna praksa takšnemu drobljenju pravdnega uspeha vse manj naklonjena, v konkretnem primeru pa se izkaže celo, da bi bila takšna metoda ugotavljanja pravdnega uspeha (četudi bi glede na okoliščine konkretnega primera bila primerna) v pritožnikovo škodo, zaradi česar je ni mogoče uporabiti že iz tega razloga (upoštevati je treba prepoved reformatio in peius v 359. členu ZPP).
Predlog za predložitev informativnega seznama dolžnikovega premoženja je pravočasen, če je vložen pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino sredstvo izvršbe.
Pritožba obstoju pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr konkretizirano niti ne ugovarja. Poudarja le, da odklanja vsiljeno zdravljenje, ne želi jemati zdravil in je v bolnišnici proti svoji volji. To pa niso razlogi, ki bi vzbujali dvom v pravilnost odločitve sodišča o zadržanju v oddelku pod posebnim nadzorom.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Ker zadržani zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva njegovih ostalih temeljnih človekovih pravic, je dopustno, da se zadržani zdravi na oddelku pod posebnim nadzorom tudi proti svoji volji na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevana volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil.
Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določila prvega odstavka 41. člena in drugega odstavka 44. člena ZPP, ko je štelo, da vsak od tožbenih zahtevkov, ki se nanaša na odpravo odločb, sprejetih v istem disciplinskem postopku, temelji na povsem drugi pravni in dejanski podlagi, da zato ni mogoče pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati njihovega seštevka in da zato za nobenega od vtoževanih (petih) zahtevkov, ki ne presegajo vrednosti 20.000 EUR, ni podana pristojnost okrožnega sodišča.
Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Bistveno je, da se za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta določi vrednost za vsak zahtevek.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka predstavila tožnikoma predvsem prednosti kredita v CHF, in sicer, da je tovrsten kredit ugoden (cenejši za 40.000,00 EUR od evrskega kredita) in varen (zaradi stabilnosti valute CHF in možnosti konverzije kredita v primeru morebitnih neugodnih sprememb menjalnega tečaja), zaupanje v sklenitev tovrstnega posla pa je povečala informacija, da imajo tudi zaposleni v banki sklenjene tovrstne kredite. Glede valutnega tveganja pa je toženka seznanila tožnika z obstojem tveganja, ne pa tudi v zadostni meri z njegovim dejanskim obsegom.
V pritožbi izpostavljena pojasnila bančnega referenta o tem, da obstaja možnost bistvenih sprememb menjalnega tečaja, ob siceršnji predstavitvi, ki je dejansko negirala možnosti uresničitve takšne bistvene spremembe (čeprav je ravno v dolgoročnih obdobjih realno pričakovana, le ni je mogoče napovedati), saj je izhajala iz predpostavke, da tudi, če bo prišlo do spremembe menjalnega tečaja, bo le-ta minimalna, zato niso takšna, da bi omogočala zaključek, da bi se tožnika lahko zavedala realnega (celo pričakovanega) in dejanskega obsega valutnega tveganja, kaj šele finančnih posledic.
Med za izvršbo potrebne stroške dolgoletna sodna praksa šteje tudi stroške cenilca v postopku izvršbe na nepremičnino, saj se vrednost nepremičnine ugotavlja na podlagi cenitve sodnih cenilcev.
V postopku zavarovanja z začasno odredbo se presoja, ali je verjetno, da bosta tožnika zneske, ki sta jih že plačala na podlagi kreditne pogodbe, morala vrniti. Pri tem se preplačilo presoja ob predpostavki (verjetnosti), da bo pogodba obveljala za nično, in ne iz predpostavke veljavnosti kreditne pogodbe, kot to izvaja pritožnica. V zvezi s tem je zmotno sklicevanje na prvi odstavek 87. člena OZ glede nadomestila za uporabo denarja.
Določba (prvega odstavka 87. člena OZ) ureja, da mora vsaka stranka, v primeru ničnosti, vrniti tisto, kar je prejela. Tožnika sta prejela določeno količino denarja, ki sta jo dolžna vrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026), ki je med drugim zapisalo, da je treba kot prejeto (glavnico), ravno v skladu s 87. členom OZ, šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela.
V konkretnem primeru ne gre "le" za konflikten odnos med bivšima partnerjema, h kateremu bi enakovredno prispevala tudi predlagateljica sama. Gre za neposredne grožnje nasprotnega udeleženca s fizičnim nasiljem pred predlagateljičinim domom, ki ga je v preteklosti nad predlagateljico že realiziral. Ni zatrjevano (še manj izkazano), da bi k temu konfliktu predlagateljica karkoli enakovredno prispevala.
Določba prvega odstavka 67. člena ZFPPIPP določa, da je terjatev priznana, če jo prizna upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ne prereka nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.