Upnik lahko predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga že pred izdajo sklepa o izvršbi, celo že v samem predlogu za izvršbo. Pogoj pa je, da verjetno izkaže, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti poplačan.
ZFPPIPP v primeru, kot je podani, ko upnik v danem postopku ni pridobil ločitvene pravice, ne določa ustavitve izvršilnega postopka, temveč je besedno zvezo postopek izvršbe treba razumeti kot izvršbo, t.j. neposredno izvajanje izvršilnih dejanj, ki pomenijo "fizično" opravo izvršbe oz. prisilnega poplačila.
Navedbe, da kadar je pacient deležen t. i. paliativne oskrbe, ni več oporočno oziroma poslovno sposoben, ker ni v stanju izraziti svoje prave volje ipd., niso nikakršno dejstvo (še manj splošno znano dejstvo), temveč neznanstven nesmisel, ki hudo bolnim odreka človeško dostojanstvo; dodatnega komentarja s strani pritožbenega sodišča takšne navedbe ne potrebujejo.
ZIZ v 269. členu določa, da začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Pogoji za izdajo predhodne odredbe so določeni v 257. členu ZIZ. Ta določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker je bil glede preživnine že izdan sklep, ki določa preživnino za celotno obdobje, ki ga pokriva tudi predlagana začasna odredba in ki v trenutku odločanja o predlogu za začasno odredbo sicer še ni bil pravnomočen, bi lahko predlagateljica predlagala zavarovanje s predhodno odredbo.
Dejstvo, da tožnik v zadnjih letih ne prebiva več stalno v hiši na zemljišču, do katerega zahteva ugotovitev služnosti, ne preprečuje ugotovitve priposestvovanja služnosti. Prav tako ne dejstvo, da ima lastnik do nepremičnine še kak drug dostop. Služnost nastane že s samo izpolnitvijo zakonskih pogojev za njeno priposestvovanje.
Ker je od pravilnosti vročitve sodbe odvisna njena pravnomočnost in vse s tem zvezane posledice (izvršljivost), mora biti stranki omogočeno, da v primeru nepravilne vročitve z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter z njo zvezane pravne posledice. Mora ji biti torej omogočeno dokazovanje, da vročitev iz takega ali drugačnega razloga ni bila pravilno opravljena. Ker je sodišče dokazne predloge za zaslišanje, s katerimi je toženec skušal izpodbiti domnevo o perfektnosti vročitve, zavrnilo, mu je s tem onemogočilo izjavljanje v postopku.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa na kršitve, ki se nanašajo (zgolj) na vročitev sodbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Ta se lahko sanira z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj zaradi napake pri vročanju še ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba še ni pravnomočna.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
Zaradi same neprijave v postopku osebnega stečaja terjatev ne preneha, preneha lahko le zaradi odpusta dolga, ki pa ga v tem konkretnemu primeru ni bilo.
Vrsta sodnega varstva posesti je odvisna od načina motenja. V obravnavnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja s ponovno zasaditvijo vinograda ne bi pomenila ustreznega načina posestnega varstva. Toženci so namreč odstranili približno 25 let star vinograd v rodni dobi, zato z zasaditvijo nove trte prejšnjega dejanskega stanja ne bi bilo mogoče vzpostaviti. Tožnik je zato lahko s tožbo zahteval le prepoved nadaljnjih posegov v svojo posest sporne nepremičnine. Predmet tožnikove posesti je bila sporna nepremičnina oziroma parcela, medtem ko sta vinograd in poznejša setev druge kulture pomenila način rabe oziroma izvrševanja posesti. Sprememba načina obdelave zato sama po sebi ne pomeni nastanka nove posesti.
Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.
Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.
Spor med potrošnikom in proizvajalcem vozila ni potrošniški spor, saj zahtevek za uveljavljanje garancije zoper proizvajalca nima elementov pogodbenega razmerja.
Za razliko od določb člena 17 in 18 Bruselj I BIS, pri katerih je dejanska sklenitev pogodbe bistven pogoj za njihovo uporabo, v določbah prvega odstavka člena 7 sklenitev pogodbe ni bistveni element. Bistveno je, da je v tem razmerju opredeljena (pogodbena) obveznost, ki je bila med strankama sprejeta prostovoljno in na kateri temelji tožbeni zahtevek.
Predlagatelj postopka bi moral v primeru, ko je Republika Slovenija eden od nasprotnih udeležencev, sprožiti predhodni postopek, čeprav se spornega razmerja ne da rešiti parcialno, k sprožitvi predhodnega postopka zoper ostale, pa ni zavezan. Mejo je namreč treba označiti s trajnimi mejnimi znamenji, to pa je, če meja nedopustno odstopa od meje po podatkih katastra, mogoče le v sodnem postopku za ureditev meje. Predhodni postopek torej sodišča in države ne bi razbremenil, ampak bi postopek le podaljšal in podražil - to pa je v očitnem nasprotju z namenom 27. člena ZDOdv.
Popolna neaktivnost toženke ne pomeni podlage za pristojnost sodišča na temelju tihe privolitve (torej dejstva, da tožena stranka ni oporekala pristojnosti slovenskega sodišča - ni odgovorila na tožbo, ni mogoče šteti za tiho privolitev). Sodišče mora torej v skladu z določbo 28. člena Bruseljske uredbe I bis samo presoditi, ali je pristojno.
Zgolj dejstvo, da ima dolžnica nizka sredstva za preživljanje, t.j. da prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, odloga izvršbe prav še ne more utemeljiti, temveč velja prej nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo v zakonsko predvidenem dovoljenem času odloga dolžnik lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled, če je dolžnik slabega premoženjskega stanja pa je manj verjetno, da bi si v šestih mesecih, za kolikor je najdlje mogoče odložiti izvršbo iz posebno upravičenih razlogov, lahko priskrbel nadomestno nepremičnino. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odloga izvršbe ne opravičuje niti dolžničino zdravstveno stanje, saj sploh ni konkretno zatrjevala, kakšne hude zdravstvene težave naj bi imela, ob čemer drži, da sodna praksa upošteva zlasti huda akutna poslabšanja zdravstvenega stanja, ki dolžnike težje fizično ogrožajo.
Sama okoliščina napačne oziroma preuranjene potrditve pravnomočnosti še ne omogoča sklepa, da so zaradi nje brez pravnega učinka vsi pozneje izdani akti v izvršilnem postopku.
Na pravdo zapuščinsko sodišče napoti tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). O verjetnosti pravic sodišče odloči v povezavi z razpravnim načelom in načelom o trditvenem in dokaznem bremenu, ki veljata v pravdnem postopku. To stori tako, da na podlagi podatkov in dokazov s katerimi razpolaga, oceni, ali je tisti, na katerem je bilo materialno trditveno in dokazno breme, izkazal za verjeten obstoj dejstev, ki jih je zatrjeval, in ali ta dejstva utemeljujejo njegovo zahtevo. Če je tako, potem breme izkazati za verjetno nasprotno, preide na nasprotno stranko in je verjetnost njene pravice manjša.
Neutemeljene so navedbe toženke, da Direktiva ni uporabljiva oziroma ni neposredno uporabljiva, saj zaključki o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo neposredno na Direktivi, temveč na Zakonu o varstvu potrošnikov in Obligacijskem zakoniku.
Pritožbeno sodišče tudi ne deli materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje, da bi tožnica kot razumna oseba morala biti zmožna presoditi, da sprememba lahko vpliva tudi na bistven porast anuitete, saj je bila seznanjena in poučena glede tečajnih razlik in sprememb, kar izhaja iz njene izpovedbe, da od sklenitve Kreditne pogodbe najprej dnevno spremlja gibanje tečaja, ker jo te stvari zanimajo. Sodišče prve stopnje s tem ni ugotovilo nobenih posebnih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je bila tožnica pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF v vsakem primeru, za vsako ceno, ne glede na kakršnokoli vsebino informacij in opozorila toženke. Glede na ugotovljeno pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost se toženka kot profesionalna organizacija ne more razbremeniti v razmerju do tožnice kot potrošnika. Zato pritožbeno sodišče sledi njenemu zatrjevanju, da spornih kreditnih obveznosti ne bi prevzela, če bi se zavedala dejanskega obsega tveganja.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.
Dolžnika sta v notarskem zapisu soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo, pri čemer iz 4. in 5. člena izhaja, da izrecno soglašata in priznavata tej listini pravno naravo izvršilnega naslova, v smislu ZN, 20.a člena ZIZ in 142. člena SPZ. Upnik zatrjuje predčasno zapadlost obveznosti iz naslova posojila, torej da zapadlost terjatve posojila ni odvisna od poteka roka, ker je dolžnik zamujal s plačilom dolgovanega zneska dvanajstega obroka. Dolžnika ne prerekata dejstva, da je prišlo do zamude s plačilom dvanajstega obroka, ki je zapadel 3. 10. 2025. Ker torej dvanajsti obrok ni bil v celoti poravnan do 3. 10. 2025, je zamuda s plačilom dvanajstega obroka nastopila 4. 10. 2025, s tem pa je bil upnik upravičen razdreti pogodbo tako, da je odstopil od pogodbe z dnem 6. 10. 2025 in dolžniku priporočeno po pošti poslal izjavo o zapadlosti. Bistveno je, da je upnik dokazal oddajo izjave o zapadlosti dolžniku priporočeno po pošti. Ni bilo torej potrebno, da bi bila vročitev dolžniku izkazana s podpisano povratnico, saj je treba zagotoviti varstvo pravnega položaja tistih upnikov, katerih dolžniki se izogibajo prejemu pošiljk. Za oddajno teorijo so se pogodbene stranke tudi izrecno dogovorile v 2. členu posojilne pogodbe.
V izvršilnem postopku velja zahteva po obrazloženosti ugovora, ki je posledica dejstva, da upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki je dolžnik ni prostovoljno poravnal. Navedeno pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer morajo biti ugovorne navedbe v zadostni meri konkretizirane in dokazno podprte.