Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela.
Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).
Služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico.
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje.
Ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena.
Plača in osnovna plača nista sopomenki. Osnovna plača predstavlja osnovo za obračun vseh pripadajočih dodatkov, ki niso določeni v nominalnem znesku, ampak se računajo glede na odstotek od osnovne plače (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, da je katerikoli dodatek vključen v znesek osnovne plače. Osnovna plača in dodatki so namreč ločeni deli plače, dogovor, da se dodatek vključi v osnovno plačo, zato ni dopusten. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki v določenih primerih sicer dopušča, da se dodatek za delovno dobo všteje v plačo, ne pa tudi v osnovno plačo.
Z dodatki k pogodbi o zaposlitvi je bilo sicer določeno, da so v znesek osnovne plače vključeni vsi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo, vendar takšen dogovor ni dopusten, zato toženka s plačilom osnovne plače, ki naj bi vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ni izpolnila obveznosti plačila dodatka za delovno dobo. Tožnica tako od toženke utemeljeno terja plačilo dodatka za delovno dobo, ki ji na podlagi prvega odstavka 129. člena ZDR-1 pripada poleg osnovne plače.
Skladno s stališči sodne prakse se praviloma breme prevozov na stike deli med oba starša, saj okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otroka od enega starša do drugega, pokaže otroku, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otroka enakopravna. Od tega načelnega stališča je mogoče odstopiti le v primeru obstoja tehtnih okoliščin.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju: DZ) sodišče izreče tisti ukrep, ki najmanj poseže v starševsko skrb, obenem pa je odraz tega načela tudi pravilo, da čim se spremenijo okoliščine, zaradi katerih strožji ukrep ni več potreben, je treba izreči milejši ukrep. Temu ustrezno po določbi 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. To je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo, ko je ugotovilo, da bi mld. otroku nastajala škoda, če bi se stiki še naprej izvajali v tako ozkem obsegu, zato je obseg stikov razširilo in spremenilo kraj prevzema otroka (17. točka obrazložitve).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ima takšna strokovna znanja CSD. Zato je utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da postavitev izvedenca v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), ni potrebna in zadošča mnenje CSD o izvajanja stikov z več nočitvami tudi v času počitnic.
Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa.
Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov.
Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo.
Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka CSD o stikih ne bo pisala poročil, ni odločilna.
Dejstvo, da oče ovira delo strokovnjakinje, katere naloga je povezana z ugotavljanjem koristi njegovega otroka, je lahko indic, da ima oče resne starševske pomanjkljivosti in da lahko ogroža otroka, saj takšna neiskrenost lahko implicitno kaže, da oče morda nekaj pomembnega (in zanj neugodnega) prikriva.
Sodišče za dovolitev poravnave ali odreditev drugih ukrepov ne potrebuje nikakršne "odobritve" CSD, temveč mora odločiti samo.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.
Tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija, ni pa nujno, da jo na izpolnitev opomni.
Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.
Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev.
Postopek spremembe s pravnomočno odločbo določene preživnine poteka v dveh korakih. V prvem koraku mora sodišče ugotavljati, ali so se v času od zadnje določitve preživnine potrebe preživninskega upravičenca in/ali zmožnosti zavezancev bistveno spremenile. Šele če na to vprašanje odgovori pritrdilno, pa mora nato v drugem koraku znova celovito presoditi potrebe otroka in pridobitne zmožnosti obeh staršev ter določiti novo preživnino.
Sodišče je opravilo primerjave dejanskih okoliščin iz časa prvotne določitve preživnine s tistimi, ki so aktualne ob odločanju o njeni spremembi.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se z ureditvijo premoženjskih razmerij glede skupnega premoženja premoženjsko stanje udeležencev ni bistveno spremenilo, temveč se je spremenila le struktura oziroma oblika njunega premoženja. Res je, da je predlagatelj postal edini zavezanec za poplačilo skupnih dolgov in da ima zaradi izplačila nasprotni udeleženki 100.000 EUR manj denarnih sredstev, vendar je hkrati postal izključni lastnik prej skupnih nepremičnin. Nasprotna udeleženka je po drugi strani prejela 100.000 EUR denarnih sredstev in ni več zavezanka za skupne dolgove, vendar je zaradi tega izgubila lastninsko pravico na teh nepremičninah. Pri oceni preživninskih zmožnosti staršev se ne upoštevajo le razpoložljiva denarna sredstva, temveč njuno celotno premoženje in vsi dohodki ter njune pridobitne zmožnosti.
Predlagateljevo pričakovanje, da ga bosta komaj polnoletni hčeri ob rednem šolanju z dohodki iz priložnostnega dela razbremenjevali določene preživninske obveznosti, je neutemeljeno. Dohodke, ki jih bosta na ta način ustvarili, bosta upravičeno porabili za priboljške.
Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.
V primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, se obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, kateri zavod je najprimernejši, oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca A. A. , ki kot odločujoče ni štel zgolj dejstvo, koliko oseb čaka na posamezni zavod, ampak tudi urejenost zavoda, žensko okolje, zmanjšana možnost, da se nasprotna udeleženka neprimerno izpostavlja in postane žrtev. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pri odločitvi za namestitev nasprotne udeleženke prav v SVZ X. upoštevalo ne le zmožnosti posameznih zavodov ampak tudi ostale okoliščine, ki so odločujoče za ustrezno namestitev nasprotne udeleženke glede na njene potrebe.
Pritožbeno polemiziranje o konfliktni in čustveni reakciji ter neobstoju "določene stopnje načrtovanja ali vsaj nadaljnjega ravnanja" se glede na že obrazloženo izkaže za odvečno. In to še zlasti zato, ker pri presoji resnosti grožnje ni pomembno, ali je obdolženka grožnje tudi nameravala uresničiti, saj je (kaznivo) dejanje dokončano že, ko storilec izreče resno grožnjo in se drugi (posredno ali neposredno) z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Ob tem pa se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu oziroma tretji osebi, kot v obravnavani zadevi, prikazovala obdolženka in ne glede na obdolženkino dejansko zmožnost (oziroma realno namero) njene uresničitve.
Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati.
Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana.
Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen.
Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.
Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.
V okoliščinah konkretnega primera in glede na izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.