Sodišče je s tem, ko je o zadevi odločalo, izdelalo odločbo in jo vročilo strankam med sodnimi počitnicami, ravnalo skladno z določbami Zakona o sodiščih in ZKP.
pripor - nujna preiskovalna dejanja - zaslišanje priče - kršitev pravice do obrambe - obvezna formalna obramba
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti, saj sta bila ob zaslišanju tujih državljanov prisotna državni tožilec in obdolženec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043520
KZ-1 člen 179, 179/1.. ZKP člen 372, 372-1, 420, 420/1-1.
malomarno zdravljenje in opravljanje zdravilske dejavnosti - blanketna norma - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti se od drugih blanketnih norm razlikuje po tem, da odkazuje na uporabo pravil zdravniške znanosti in stroke, ne pa na pravna pravila.
Za konkretizacijo kaznivega dejanja zadošča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, katere opustitve preventivnih ali kurativnih dejavnosti oziroma z zdravljenjem povezanih ravnanj se obsojencu očitajo.
Na podlagi načela proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V zvezi s predlaganimi dokazi sprejme prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti. Iz istega razloga lahko od izvedbe določenega dokaza tudi odstopi, tako kot je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Na straneh 8 in 9 obrazložitve sodbe je navedlo, da je v zvezi z avtentičnostjo in vrednostjo obravnavane slike, kakor tudi glede delovanja trga umetniških del zaslišalo F. F., G. G. ter H. H. in se zadovoljilo z njihovimi izpovedbami, dodatno zaslišanje D. D. in E. E. pa se je tako pokazalo za nepotrebno. Na straneh 32 do 34 obrazložitve sodbe pa je navedlo, da bi predlagane dokaze izvedlo, če ga navedeni strokovnjaki G. G., F. F. in H. H. ne bi prepričali, da obravnavana slika ne sodi v kategorijo velikanov svetovne umetnosti kot je Velazquez ter da so mojstri Velazquezovega kova svet in razred zase, ki se mu obravnavana slika ne približa niti toliko, da bi jo lahko uvrstili vsaj med izdelke njegovih posnemovalcev.
Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi se na glavni obravnavi zaradi ocene obravnavane slike s strani zaslišanih izvedencev porodil dvom o njihovi nepristranskosti, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da je slika vredna 11.000,00 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00044676
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 372-4,. KZ člen 235, 235/1, 244, 244/1.
uporaba kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - tiha blanketa - dolžnostno ravnanje - gospodarska dejavnost - dejanski koncern - klavzula subsidiarnosti - glavna obravnava - pritožbeni postopek
Pred presojo utemeljenosti trditve obsojenčevega zagovornika, da v opisanem ravnanju A. A. niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katero je pravnomočno obsojen, je po naravi stvari treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Šele opredelitev, katera je tista materialna kazenska norma, ki jo je treba uporabiti, ponuja izhodišče za nadaljnji preizkus ali je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je zmotna razlaga, da je treba pri zlorabi položaja z njegovo izrabo dejanje opisati tako, da vsebuje očitek kršitve zunanjih predpisov, ki določajo vrste in meje pooblastil na določenem položaju. Takšna oblika zlorabe bi pomenila prestop meja pravic. Obsojenčeva pooblastila so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi temeljila na pogodbi, sklenjeni med M., d. d., in V. dne 3. 2. 2006. Te pogodbe in zapisnika z 29. redne seje nadzornega sveta družbe M., d. d., z dne 20. 6. 2006, ko je ta odločal o predlogu njegove družbe za odobritev navedene pogodbe o svetovanju, sodišče ni pridobilo. Vendar pa to ni odločilnega pomena, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je obsojenec kot nekdanji direktor M. veljal za koordinatorja S. in dejansko odločal o vseh pomembnih poslovnih odločitvah tako v S., kot v z njo lastniško povezanih družbah. Vrhovno sodišče je že v več sodbah sprejelo stališče, da ni nujno, da bi bila storilčeva vloga v družbi pri opravljanju gospodarske dejavnosti formalizirana, ampak zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe oziroma, da dejansko deluje kot poslovodni organ. Temu kriteriju pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.
Vrhovni državni tožilec z navedbami, da je sodišče druge stopnje v oprostilnem delu kršilo kazenski zakon, saj da ima opis vse znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 235. člena KZ, zgreši bistvo. Čeravno je višje sodišče v sodbenem izreku navedlo, da je obsojenega A. A. in obtožena B. B. in C. C. oprostilo po 358. členu ZKP, je iz obrazložitve sodbe razvidno, da jih je oprostilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker jim kaznivo dejanje ni dokazno. V takem procesnem položaju pa s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vrhovni državni tožilec odločitve drugostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu ne more spodnesti.
Glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem, ki je najbolj dovršen mehanizem spoznavanja resnice, je namenjena kompleksni, celoviti in vsestranski raziskavi dejanskega stanja. To kar jo dela metodološko še najbolj verodostojno, je njena živa kontradiktornost, ki omogoča strankam, da neposredno ustno in javno pojasnijo svoj pogled na zadevo ter ga podprejo z dokazi, pri čemer pa imajo tudi možnost oporekati navedbam nasprotne stranke. Vse to prvostopenjskemu sodišču omogoča, da si sestavi celostno sliko o zadevi, tudi ob upoštevanju subtilnih mehanizmov verbalne in neverbalne komunikacije, na podlagi katerih si ustvari sliko o verodostojnosti obdolženca in prič. Sodnik si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza ter subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, tako da s svojimi čutili (ne pa preko posrednika) zazna naravo in vsebino dokaznih sredstev. Na ta način lahko sodnik testimonialne dokaze oceni ne le z vidika logičnosti, ampak tudi psihološko.
Slovenski pritožbeni postopek ni koncipiran tako, da bi bil (praviloma) namenjen celovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, tehtanju dokazov, presojanju verodostojnosti prič in podobno, temveč je pravno sredstvo pritožbe bolj instrument nadzora nad sodišči prve stopnje, ki ko gre za dejansko stanje, zagotavlja pravilnost končne odločitve. V pritožbenem postopku lahko pritožbeno sodišče presoja tudi dejanska vprašanja, vendar je pri tem njegov manevrski prostor v tem pogledu omejen, saj ne sme tehtati dokazov ali spreminjati dokazne presoje prvostopenjskega sodišča. Izjemoma sme sodišče druge stopnje ne da bi opravilo obravnavo poseči v dejansko stanje, ne da bi kršilo načelo neposrednosti, samo v primeru, če je prvostopenjsko sodišče neko odločilno dejstvo ugotovilo na podlagi listinskih ali posredno izvedenih dokazov ali dokazov, ki jih samo ni neposredno izvedlo na glavni obravnavi, temveč posredno (z branjem zapisnikov, zaslišanih med preiskavo) oziroma če je sodišče prve stopnje tako dejstvo ugotovilo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega sicer pravilno ugotovljenega dejstva (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ne more in tudi ne sme pa neposredno presoditi dokaze, ki so bil na glavni obravnavi neposredno izvedeni, zato tudi ne more drugače presoditi tistih dejstev, ki so bila v prvostopenjski sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov.
ZKP člen 420, 420/1. ZOdv člen 19. Odvetniška tarifa (2015) člen 19.
odločba o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - razlaga odvetniške tarife
Pri očitkih gre prvenstveno za vprašanje pravilne odmere stroškov kazenskega postopka, ki je odvisno od razlage in uporabe OT, ki je podzakonski akt, ne pa od uporabe določb ZKP. Zagovornik je imel zoper takšno odločitev zagotovljeno redno pravno sredstvo (374. člen ZKP v zvezi s 25. členom Ustave RS), meritorne obravnave izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka pa v primeru, ko po vsebini ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ne more doseči.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pravna kvalifikacija - kolektivno kaznivo dejanje - združitev kazenskih postopkov
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb.
Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2.. ZKP člen 372, 372-1.
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Z navedbo konkretnih okoliščin v opisu dejanja, ki jih je izkustveno mogoče opredeliti kot način poslovanja, ki kažejo na dekapitalizacijo obdolženčevih podjetij na škodo upnikov, je zakonski znak preslepitve, kot ustvarjanja zmotne predstave o okoliščinah posla pri oškodovancu z lažnim prikazovanjem dejstev, v opisu kaznivega dejanja dovolj določno konkretiziran.
Upoštevajoč čas še neprestane zaporne kazni, izrečene z nepravnomočno sodbo, stopnjo ponovitvene nevarnosti in v tem okviru tudi ugotovljeno dejstvo, da obtoženec kljub drugačnim navedbam v postopku ni prenehal z zlorabo prepovedanih drog, je ukrep pripora sorazmeren ukrep. Možnost, da bi bil obtoženec po polovici prestane kazni pogojno odpuščen (88. člen KZ-1) in da bi bil predčasno odpuščen (25. člen Zakona o probaciji), pa je zgolj hipotetična ter odvisna od izpolnitve pogojev s strani obsojenca. Gre za privilegij obsojenca, ki si ga ta lahko prisluži s svojim vzornim vedenjem v času prestajanja kazni. Takšna možnost zato ob ugotovljenih okoliščinah, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost obtoženca, ne more vplivati na odločitev, da je ukrep sorazmeren.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043486
ZKP člen 16, 16/3, 340, 340/4, 371, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 371/1-8, 371/2.. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 172, 172/1.
kaznivo dejanje trgovine z ljudmi - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - privolitev oškodovanca - zavrnitev dokazov - pravica do obrambe - nedovoljeni dokazi - nepristranskost sojenja - izvedba naroka v nenavzočnosti - nepopolna rešitev predmeta obtožbe - umik predloga za pregon
V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna.
Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravnavo ni izdalo posebnega obrazloženega pisnega sklepa, ni mogoče očitati kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, torej ne odloči o vseh materialnopravnih očitkih. Ravno tako ni podana kršitev četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj kot je pojasnilo že višje sodišče, je sklep o izločitvi v tej fazi postopka možno izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, zato zadostuje, da sodišče pred zaključkom dokaznega postopka o tem predlogu odloči s sklepom, ki ga ustno obrazloži, pisno obrazložitev pa poda v sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043029
KZ-1 člen 186, 186/1.. ZPPPD člen 9.. Pravilnik o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje in maka (2011) člen 3, 3/2.
neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - industrijska konoplja - dokazni predlog
Vsebnost THC v konoplji, ki kot rastlina spada med prepovedane droge, ni relevantna za presojo odločilnih dejstev obravnavane zadeve in za obstoj kaznivega dejanja, saj obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč nikoli ni imel namena proizvajati konoplje v smislu 9. člena ZPPPD, niti za to ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega ministra.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00043514
ZKP člen 372-1, 372-2. KZ-1 člen 289.
preprečitev vrnitve na delo - konkretizacija zakonskih znakov - naklep
Vložnikom je že pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni pomembna. V obravnavani zadevi je bistveno, da sta nižji sodišči presodili, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni bila podana.
razlogi za zahtevo za varstvo zakonitosti - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Zahteva s povzetimi trditvami izpodbija pravne zaključke pravnomočne sodbe, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prometno nesrečo, na podlagi drugačne presoje dokazov kot sta jih presodili nižji sodišči. Pravnomočno sodbo tako izpodbija z uveljavljanjem nedovoljenega razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).
ZKP člen 18, 18/2, 149b, 149b/3, 427.. URS člen 37, 37/2.
nezakoniti dokazi - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin - poseg v komunikacijsko zasebnost - IP-naslov - dinamični IP naslov - statični IP naslov - odredba sodišča - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - dvom o resničnosti odločilnih dejstev - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - razumno pričakovanje zasebnosti
Policija je podatke o naročniku določenega statičnega IP naslova pridobila na podlagi pisne zahteve od telekomunikacijskega operaterja, ker naročniški podatki niso bili javno objavljeni.
Vrhovnemu sodišču se je ob presoji uveljavljane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pojavil dvom v resničnost ugotovljenega dejstva, da je obsojenec uporabljal statični IP naslov.
Iz ugotovitev izpodbijane sodbe niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je obsojenec ob naložitvi oziroma objavi slikovne datoteke odpovedal svoji zasebnosti oziroma anonimnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042664
ZKP člen 372, 372-2, 420, 420/2.. KZ-1 člen 49, 323, 323/1, 323/2.. ZPrCP člen 45, 45/1, 46, 46/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prispevek oškodovanca - vzročna zveza - odmera kazenske sankcije - odmera sodne takse
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.
S takšno presojo „ni izhajalo iz neobstoječega obtožbenega očitka“, kot trdi zahteva, temveč je le celovito uporabilo vsa zakonska določila (določbo prvega odstavka 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP) in upoštevaje konkretne okoliščine primera presodilo, ali je bila prisotnost kolesarke na križišču za obsojenca lahko pričakovana.
Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti lahko storilec krši prometne predpise naklepno ali iz malomarnosti, do povzročitve prometne nesreče mora biti v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe, kot objektivnega pogoja kaznivosti, ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb (nastanka hujše posledice) pa je storilcu treba dokazati malomarnost.
V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je izrečena kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito in arbitrarno, ker v zvezi z odmero sodne takse obsojencu ni pojasnilo, „kolikšno takso je odmerilo po posamezni tarifni številki“. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča obsojencu in njegovi obrambi v celoti omogoča, da se seznanita z načinom odmere sodne takse, sodišče pa pri tem ni dolžno pojasnjevati kolikšen del sodne takse je odmerilo po posameznih tarifnih številkah.
pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - pravica do poštenega postopka
Pri ocenjevanju osebnosti oziroma karakterja A. C. se je sodišče res oprlo tudi na dopis delodajalca, družbe A., d. o. o. o njegovem vedênju, s katerim storilec ni bil seznanjen, a ne gre za obremenilen dokaz, na katerega bi sodišče v bistvenem oprlo svojo sodbo.
Vložnici je pritrditi, da bi sodišče z dopisom delodajalca, na katerega se je v sodbi oprlo, storilca moralo seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli. Ker tega ni storilo, je kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1, vendar ne gre za dokaz, ki bi odločilno vplival na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi in na katerega bi sodišče v odločilnih delih oprlo svojo sodbo, zato uveljavljana kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00043027
ZP-1 člen 42, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3.. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) člen 1.
zastaranje pregona za prekršek - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - materialni rok - procesni rok
V pravni dogmatiki je večinsko sprejeto stališče, da je zastaranje sestavina materialnega kazenskega prava, ki pa, enako kot številne druge materialnopravne določbe, vpliva tudi na določbe kazenskega procesnega prava. Teorija kaznovalnega prava in veljavna ureditev štejeta zastaranje za tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kaznovalne sankcije ali do njene izvršitve, če je od izvršitve inkriminiranega ravnanja oziroma od izreka kazenske sankcije preteklo daljše časovno obdobje. S potekom zastaralnega roka torej stranka v kaznovalnem postopku izgubi pravico uveljavljati svoj zahtevek, ki ga ima po materialnem pravu.
Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali so na tek zastaralnega roka vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Absolutno zastaranje pregona za prekrške je namreč nastopilo, ko je bila v Republiki Sloveniji s strani izvršilne veje oblasti že razglašena epidemija nalezljive bolezni in v času, ko je že veljala Odredba predsednika, da sodišča opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah. Vendar pa navedena začasna nova pravna ureditev na tek (absolutnega) zastaralnega roka ni vplivala. V Odredbi predsednika je določeno, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo. Kot že rečeno je zastaranje pregona v kaznovalnem pravu del materialnega prava, zato zastaralne roke ni mogoče šteti med procesne roke, ki bi bili zaobseženi z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča. V petem odstavku 42. člena ZP-1 je določeno, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati. V tem primeru je zastaranje zadržano (oziroma prekinjeno) do trenutka, ko prenehajo zakonske ovire za začetek nadaljevanja postopka. Tek zastaranja tako lahko zadržijo le okoliščine, za katere zakon določa, da se postopek o prekršku v primeru njihovega nastopa ne sme začeti oziroma nadaljevati. Odredba predsednika pa seveda nima pravne narave zakona.
Zakon, ki je v začetku epidemije nalezljive bolezni uredil vprašanja, vezana na tek sodnih rokov, je ZZUSUDJZ. V določbi prvega odstavka 3. člena je določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku pa je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. V prvem odstavku tega člena je torej zakon ponovil tisto, kar je že od dne 16. 3. 2020 urejala Uredba predsednika; da torej procesni roki – roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih - ne tečejo. V drugem odstavku navedenega člena pa je bilo določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Iz jezikovne razlage navedene določbe neposredno ni mogoče razbrati, katere roke je imel pred očmi zakonodajalec v tem odstavku. Vendar pa je z uporabo ostalih razlagalnih metod, zlasti sistematične, logične in teleološke razlage, jasno, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Zakonodajalec je, kot že rečeno, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma ustavil tek procesnih rokov. V drugem odstavku je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, kar po naravi stvari pomeni, da se ta odstavek (upoštevaje, da so procesni roki zajeti v prvem odstavku 3. člena) ne more nanašati na tek nobenih drugih rokov, kot materialnih. Procesnim rokom namreč nasproti stojijo le materialni roki. Povedano drugače: če bi zakonodajalec z ZZUSUDJZ želel zadržati le tek procesnih rokov, ne bi v členu, ki ureja tek rokov, dodal drugega odstavka, ki ureja druge, torej materialne roke v sodnih zadevah. Do enakega pomena določbe 3. člena ZZUSUDJZ pridemo tudi z uporabo razlagalne metode sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), ki sama po sebi ni popolna razlagalna metoda, temveč dobrodošla dopolnitev (potrditev) ostalih razlagalnih metod. Če je v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma urejeno zadržanje teka procesnih rokov, v drugem odstavku tega člena (ki sicer jezikovno ni povsem jasen) ne more biti urejeno zadržanje nobenih drugih rokov, kot materialnih rokov.
ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155/2, 125, 125/2.. URS člen 22, 23, 29, 29-3.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kršitev pravice do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič
Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042657
KZ-1 člen 56.. ZKP člen 344, 344/1, 385, 397, 397/4.
izrek kazenske sankcije - vštevanje pripora in prejšnje kazni - pogojna obsodba - sprememba obtožbe v ponovnem sojenju - načelo prepovedi reformatio in peius
Veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima že začeto izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi, s katero je obsojenčeva krivda ugotovljena z gotovostjo, praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi kazenski zadevi, kjer pravnomočna in izvršljiva odločitev o obsojenčevi kazenski odgovornosti še ni sprejeta.