obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - zatajitev - protipravna prilastitev stvari - prilastitveni namen
Izostanek okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki bi konkretizirale prilastitev stvari, pomeni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP).
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - isti historični dogodek - vštevanje globe za prekršek
Obsojenec je s svojo protipredpisno vožnjo kritičnega dne (torej enim historičnim dogodkom) izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki se ne prekrivata, kar pomeni, da gre za idealni stek med prekrškom in kaznivim dejanjem. V takšnem primeru KZ-1 in tudi Zakon o prekrških ne predvidevata izreka enotne kazni (ki je predpisana v primeru steka kaznivih dejanj) temveč kazenski zakon določa, da je treba globo, ki jo je obsojenec za prekršek plačal, všteti v izrečeno kazen.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-2, 62, 62-2. URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do izjave - poziv za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška - pravica do poštenega postopka
Storilcu je bila v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval.
kršitev kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - razpolaganje s premoženjem družbe - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - dejanski koncern - dajanje navodil odvisni družbi - odgovornost poslovodstva odvisne družbe
Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).
Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.
Upoštevaje navedena procesnopravno relevantna dejstva je treba pritrditi vložnikom zahteve, da je bila zahtevana oseba štiriintrideset dni nezakonito v začasnem ekstradicijskem priporu. V skladu z določbo četrtega odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi namreč začasni ekstradicijski pripor v nobenem primeru ne sme trajati več kot štirideset dni. Ni pa mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je odreditev (klasičnega) ekstradicijskega pripora v obravnavanem primeru zaradi tega nezakonita. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor zoper zahtevano osebo po prejemu prošnje za izročitev odrejen na novo, vanj pa se je vštel čas, ki ga je zahtevana oseba prebila v začasnem ekstradicijskem priporu. Nastali položaj je podoben procesni situaciji, ko Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom ugotovi, da je odreditev pripora nezakonita, izpodbijani sklep razveljavi, vendar pa zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker je pripor po sklepu o njegovi odreditvi že potekel oziroma je bil medtem že podaljšan. Podaljšanje pripora zaradi navedenega samo po sebi ni nezakonito, čeprav je bil sklep o odreditvi pripora razveljavljen.
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj
Osumljenka naj bi kazniva dejanja grožnje, zatajitve in zalezovanja izvršila v okoliščinah opravljanja volonterskega pripravništva na sodnem območju Višjega sodišča v J., kar povezuje vsa tri očitana ravnanja, in sicer na škodo predsednika tega sodišča, na škodo Okrožnega sodišča v J. in na škodo odvetnika, ki je hkrati sin drugega višjega sodnika Višjega sodišča v J. Ob dejstvu, da je predlagano zaslišanje prič, ki so vse (z eno izjemo) po službeni dolžnosti tesneje povezane prav s sodišči s sodnega območja Višjega sodišča v J., je predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljen.
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - plačilo polovičnega zneska globe - razlaga zakona - jezikovna razlaga - pravica do pravnega sredstva - sodna praksa Vrhovnega sodišča
Po presoji višjega sodišča bi bila ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 57. c člena ZP-1 takšna, da bi bila zahteva za sodno varstvo nedovoljena le v primeru, če bi kršitelj polovično globo plačal pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče takšni razlagi kot jo ponuja višje sodišče v izpodbijani sodbi ne pritrjuje, saj je v nasprotju z jasno jezikovno razlago predmetne določbe zakona, ki določa, da je zahteva za sodno varstvo nedovoljena, če kršitelj globo plača pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, torej ne le do poteka roka za vložitev pravnega sredstva. Takšno razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca in s tem zgodovinska razlaga predmetne določbe. Ravno tako tudi logična in namenska razlaga, saj je njen namen v zmanjšanju števila (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Izbira, ali bo vložil pravno sredstvo ali bo plačal polovico globe pa je v celoti na kršitelju, ki se s plačilom globe prostovoljno odpove pravici do pravnega sredstva, zato je tehtanje navedenih pravic nepomembno za razlago te določbe
ZP-1 člen 2, 2/1, 2/2.. ZVOP-1 člen 8, 8/1, 91, 91/1, 91/1-1, 91/3.. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlametna in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6, 6/1, 83, 83/5, 83/9.
varstvo osebnih podatkov - načelo zakonitosti - milejši predpis - načelo primarnosti prava EU
V zahtevi izpostavljena pravila GDPR, ki določajo zakonitost obdelave podatkov in sankcije za njihove kršitve (6. člen GDPR v zvezi s 83. členom GDPR), so se začela uporabljati šele z dnem 25. 5. 2018 z učinkom za naprej (ex nunc), kar pomeni, da bi bila lahko v predmetni zadevi relevantna le, če bi bila za storilca z vidika drugega odstavka 2. člena ZP-1 milejša.
Materialne določbe GDPR, na katere se sklicuje vložnik, pa v primerjavi z določbami ZVOP-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, za konkretnega storilca niso milejše.
Določbe GDPR ne le, da državam članicam dopuščajo predpisovanje in izrekanje (tudi) drugih sankcij za kršitve pravil o varstvu podatkov, ampak - kar je bistveno, v procesnem smislu niso nadomestile postopkovnih pravil ZP-1, ki veljajo za prekrškovne postopke glede dejanj, ki so bila v času njihove storitve opredeljena kot prekršek in je bila zanje z zakonom predpisana sankcija (1. člen ZP-1).
zahteva za sodno varstvo - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obdolženca - ustna obravnava
Iz storilčeve zahteve za sodno varstvo ne izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa, prav tako storilec ni opisal svojega videnja dogodka, temveč je samo povsem pavšalno navedel, da se kršitve navedene v plačilnem nalogu in predstavljene s strani policista ne ujemajo z dejanskim stanjem. Takšne posplošene navedbe pa ne zahtevajo razčiščevanja dejstev in predstavitve dokazov na ustni obravnavi pred sodiščem ali dopolnitve dokaznega postopka.
ZP-1 člen 57c, 57c/2, 63, 63/2.. ZUP člen 103, 104, 105, 106.
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - pravnomočnost odločbe o prekršku - vrnitev v prejšnje stanje - pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
Ni mogoče sprejeti stališča, da že sama nevrnitev stvari po prenehanju pogodbenega razmerja in po predhodnem pozivu k njihovi vrnitvi zadošča za konkretizacijo izvršitve kaznivega dejanja zatajitve.
Prvič, s takšno razlago oziroma konkretizacijo bi tvegali nedopustno širitev polja kaznivosti prvega odstavka 208. člena KZ-1 tako, da bi zajeli tudi tista ravnanja, ki v polje kaznivosti po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prav gotovo ne sodijo. Na enem koncu so to (očitni) primeri, ko vrnitev stvari ne bo mogoča zaradi njenega uničenja proti volji posestnika (in ne zato, ker bi jo potrošil ali namenoma uničil sam). Na drugem koncu spektra pa bodo to položaji, v katerih bo treba razlikovati med prilastitvijo in (zgolj) rabo stvari. Pri konkretizaciji kaznivega dejanja zatajitve je zato treba ravnati tako, da se tovrstne primere zanesljivo izloči iz polja kaznivega dejanja zatajitve. V opisu je treba določno navesti okoliščine, zaradi katerih sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje. Stališča, da naj bi obdolženec že z nevrnitvijo zahtevane stvari izpolnil te zahteve, zato ni mogoče sprejeti.
In drugič, s takšno razlago bi tvegali položaj, v katerem (navzven zaznavna) dejstva, opisana v izreku sodbe, ne bi omogočala zanesljivega sklepanja o obliki krivde in o namenu storilca.
ZKP člen 285č, 285č/6, 364, 364/8.. KZ-1 člen 49, 49/2.
odmera kazni - obrazložitev
ZKP terja, da sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pove, "katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni." (osmi odstavek 364. člena ZKP). Temu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Vendar pa s tem dolžnost obrazložiti odločbo o sankciji ni izčrpana. Jedro zahteve po obrazloženi sodni odločbi (22. člen Ustave RS) terja, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.
Okoliščine, ki jih je navajala obramba, so v luči drugega odstavka 49. člena KZ-1 na prvi pogled vsekakor relevantne za odmero kazni zapora. Zato dvoma, ali jih je sodišče pri odločanju o kazni vzelo v presojo, ne sme biti - toliko bolj, če gre za obrazložitev sankcije, ki pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS). Ključno je, da obdolženec, tudi če mu sodišče ne sledi, lahko spozna, da se je sodišče z obrambnimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.
Vrhovno sodišče sprejema stališče zahteve in vrhovne državne tožilke, da tožilskemu predlogu sankcije, ki ga tožilec izvirno poda po sprejetju priznanja krivde po obtožbi, ni mogoče odreči učinkov iz šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če so izpolnjeni zahtevani pogoji, sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS00045532
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 213, 213/1.
kaznivo dejanje izsiljevanja - čas izvršitve kaznivega dejanja
Z opisom konkretnega dogodka, ko je obsojenec zahteval, da se mora oškodovanec takoj izpisati iz zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter je oškodovanca udaril, je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio.
Iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva.
Potni nalogi, ki sprožijo izvedbo poslovnega dogodka in služijo kontroli obračuna potnih stroškov, predstavljajo poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1, saj se z njimi dokazuje, da je zaposleni odšel na službeno pot in da je upravičen do povračila nastalih stroškov.
enako varstvo pravic - pravna jamstva v kazenskem postopku - pripor - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave obdolženca
Obramba se lahko do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, opredeli šele, ko je seznanjena tudi s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oz. utemeljenega suma. To pomeni, da začne rok iz 2. odst. 272. člena ZKP teči šele z vročitvijo celotne obtožnice. Za obdolženca, ki slovenskega jezika ne razumeta, to pomeni vročitev celotne obtožnice v jeziku, ki ga razumeta, in ne zgolj vročitev prvih treh strani obtožnice (osebni podatki obdolžencev in tenor obtožnice) in predloga za podaljšanje pripora s pravnim poukom
pripor - odreditev pripora - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - vzgojni ukrepi - podatki o vzgojnih ukrepih - polnoletni obdolženec
Nobenemu od navedenih državnih organov ni mogoče sporočiti podatkov o vzgojnem ukrepu zoper mladoletnika, ko se zoper njega vodi kazenski postopek ali izvršuje kazenska sankcija zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil že po doseženi polnoletnosti. Izključeno je torej, da bi sodišča lahko odraslega storilca štela za povratnika v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera mu je bil še v času mladoletnosti izrečen vzgojni ukrep.
Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ponovitvena nevarnost obdolženca temelji na subjektivnih okoliščinah, ki jih sodišče pri odreditvi pripora ne bi smelo upoštevati, kar ima za posledico, da obdolženčeva ponovitvena nevarnost ni ustrezno obrazložena.
prenos krajevne pristojnosti - običajni kolegialni odnosi - izločitev sodnika
Institut prenosa krajevne pristojnosti ni prvenstveno namenjen zagotavljanju pravice do nepristranskega sodnika, saj se ta pravica uresničuje z institutom izločitve sodnika. Dejstvo, da je obtoženčeva sestra del kolektiva Višjega sodišča v A., v okviru katerega deluje Skupna finančno računovodska služba, ki opravlja storitve tudi za Okrožno sodišče v A. ter okoliščina, da sta obe sodišči v isti stavbi in da se zaposleni zato med seboj videvajo, ne pomeni, da so tudi vsi sodniki Okrožnega sodišča v A. z zaposleno E. E. v prijateljskih odnosih oziroma v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov tega sodišča.
ZKP člen 285.č, 285.č/6, 371, 371/1, 371/1-11, 450.č, 450.č/3.
priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih
Natančna obrazložitev preizkusa podprtosti priznanja krivde z dokazi v spisu ni potrebna. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker v sodbi niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum o priznanju krivde, ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00045446
KZ-1 člen 38, 196.. ZKP člen 156, 344, 345, 354.. URS člen 31.. ZDR člen 134, 135.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - sodba praksa ESČP - zakonski znaki kaznivega dejanja - višina prikrajšanja - pomoč pri kaznivem dejanju - garantna dolžnost - delictum proprium - identiteta obtožbe in sodbe - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - obrazloženost odredbe - pravica do obrambe
V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic.
Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nastanku kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je do sankcioniranja nepravočasnega plačila plače prišlo v kratkem času po storitvi prekrška na podlagi prijave delavcev, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga takšnega sankcioniranja. Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da plače in druge pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., sploh niso bile izplačane, pa je prekrškovni organ storilca prekrška še kazensko ovadil. Delodajalec namreč kljub izdanim odločbam o prekrških ni izplačal plač več delavcem, ki jih je poleg tega prikrajšal tudi za druge pravice. Glede na večjo težo obsojenčevega ravnanja, ki je izpolnil znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, in navzven razvidne posledice takšnega ravnanja, ki je bila ugotovljena šele naknadno, je bila obravnava obsojenega A. B. v kazenskem postopku po že končanem prekrškovnem postopku utemeljena.
Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je res lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, navedenih v tej inkriminaciji. Inkriminacija je zato posebna glede storilca (delictum proprium). Pri tovrstnih kaznivih dejanjih pa napeljevalec in pomagač odgovarjata, čeprav nista v posebnem razmerju, ki ga za storilca zahteva zakon.
Po uvedbi kazenskega postopka izdaja obrazložene pisne odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov s strani sodišča ni več potrebna, temveč zadostuje pisna zahteva banki. Dejstvo, da se je sodišče v odredbi banki sklicevalo na 156. člen ZKP, na zahtevo po njeni obrazloženosti in tudi po obrazloženosti tožilskega predloga glede na fazo postopka ne vpliva, pri čemer bi sodišče dokaz lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti.