TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, obsojeni A. B. v višini 500,00 EUR in obsojeni A. C. v višini 450,00 EUR.

V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic.

Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nastanku kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je do sankcioniranja nepravočasnega plačila plače prišlo v kratkem času po storitvi prekrška na podlagi prijave delavcev, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga takšnega sankcioniranja. Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da plače in druge pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., sploh niso bile izplačane, pa je prekrškovni organ storilca prekrška še kazensko ovadil. Delodajalec namreč kljub izdanim odločbam o prekrških ni izplačal plač več delavcem, ki jih je poleg tega prikrajšal tudi za druge pravice. Glede na večjo težo obsojenčevega ravnanja, ki je izpolnil znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, in navzven razvidne posledice takšnega ravnanja, ki je bila ugotovljena šele naknadno, je bila obravnava obsojenega A. B. v kazenskem postopku po že končanem prekrškovnem postopku utemeljena.

Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je res lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, navedenih v tej inkriminaciji. Inkriminacija je zato posebna glede storilca (delictum proprium). Pri tovrstnih kaznivih dejanjih pa napeljevalec in pomagač odgovarjata, čeprav nista v posebnem razmerju, ki ga za storilca zahteva zakon.

Po uvedbi kazenskega postopka izdaja obrazložene pisne odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov s strani sodišča ni več potrebna, temveč zadostuje pisna zahteva banki. Dejstvo, da se je sodišče v odredbi banki sklicevalo na 156. člen ZKP, na zahtevo po njeni obrazloženosti in tudi po obrazloženosti tožilskega predloga glede na fazo postopka ne vpliva, pri čemer bi sodišče dokaz lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti.