kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - skupna izvršitev kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - kršitev materialnega prava
Četudi obsojenca nista vsak posamezno povzročila vseh poškodb in konkretno njuni udarci niso povzročili usodne poškodbe pri oškodovancu, pa sta s tem, ko sta oškodovanca hkrati in/ali izmenično z A. L. brcala v vitalne (glavo) in druge dele telesa, pri čemer so tudi udarci obsojenih G. in F. K. lahko prispevali k pospešitvi krvavitve, ki je bila za oškodovanca usodna, pri storitvi kaznivega dejanja zavestno in voljno sodelovala kot sostorilca. S tem pa sta za svoja sprejemala tudi ravnanja obeh sostorilcev, s katerima so skupaj povzročili prepovedano posledico. Obravnavani primer se razlikuje od tistih, ko dejanje ne poteka enotno, ko gre za dogajanje v več delih, z različno intenzivnostjo delovanja storilcev. V teh primerih mora sodišče res navesti prispevek posameznega storilca k nastanku telesne poškodbe, kar pa ne velja za obravnavani primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi pri ravnanju A. L. šlo za eksces, s katerim obsojenca ne bi soglašala in se ga zavedala. Ravnanje vseh treh sostorilcev je namreč bilo hkratno, usklajeno, oškodovancu so prizadejali poškodbe na enak ali zelo podoben način in je nastala posebno huda telesna poškodba rezultat takšnega njihovega skupnega delovanja, pri katerem so zavestno sodelovali.
Stališče zagovornic obeh obsojencev, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu in s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu z A. L., napačno.
Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.
Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je v obravnavani zadevi umanjkala. Te ne more nadomestiti niti navedba sodišča, da je policija ravnala skladno s pooblastili iz 40. in 52. člena ZNPPol. Zakonitost izvajanja teh pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil zoper J. K. v trenutku poziva na izročitev predmetov sum že osredotočen.
odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj zahteve - okoriščenec - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje v razlogih sodbe - nejasnost razlogov sodbe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Sodišče je v obravnavanem primeru v obrazložitvi sodbe najprej navedlo, da šteje vse trditve obsojenčeve obrambe, ki izhajajo iz izgubljene listinske dokumentacije, obsojencu v korist. V nadaljevanju razlogov sodbe pa je napravilo sklep, da sta bili menici med drugim ponarejeni tudi zato, ker se na njiju navedena vrednost ne ujema z višino terjatve, ki jo je imela obsojenčeva družba do oškodovanca (čeprav je obsojenčeva obramba ravno na podlagi izgubljene listinske dokumentacije želela dokazati, da je obsojenčeva družba imela terjatev do oškodovanca točno v višini zneska, ki je bil naveden na menicah), in da so bili oškodovančevi podpisi in žigi v izgubljeni dokumentaciji enaki podpisom in žigom na menicah. Na slednje je sklepalo, ker je obsojenec tudi na zaseženi in izgubljeni listinski dokumentaciji imel možnost ponarediti oškodovančeve podpise in žige. Takšni razlogi sodbe so nejasni, predvsem pa v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Iz navedene zakonske ureditve je razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - nedovoljenost pritožbe - pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča
Z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za podaljšanje pripora, da pripor zoper obtoženca odredi, je bilo pravnomočno odločeno o priporu po izreku sodbe. In to ne glede na napačen zapis, da se pripor zoper obtoženca odredi. Za odreditev pripora namreč ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženca s sklepom prvostopenjskega sodišča še ni bil pravnomočno odpravljen.
pritožba zoper sklep o priporu - predkaznovanost - ponovitvena nevarnost
Brezuspešno je pritožbeno poudarjanje izpovedbe oškodovanke in obtoženčeve partnerice, da je obtoženec problematičen zgolj, ko je pod vplivom drog. Ni namreč pritrditi zagovorniku, da je iz razloga, ker v priporu abstinira in je vključen v program zdravljenja, ozdravljen odvisnosti.
prenos stvarne pristojnosti - stvarna pristojnost rednega in specializiranega sodišča - kriteriji za oceno zahtevnosti - prenos krajevne pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja - lažja izvedba postopka
Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavane zadeve in predlagane dokaze ocenjuje, da stopnja zahtevnosti in sam pomen obravnavane zadeve nista takšna, da bi zahtevala obravnavo na specializiranem oddelku okrožnega sodišča. Vsebina obravnavanih očitkov osumljenim F. K., Z. B. in pravnima osebama B. d. o. o. in A. d. o. o. in izvedba predlaganih dokazov namreč od sodnikov, ki jim bo zadeva dodeljena v obravnavo, ne zahteva posebne strokovne usposobljenosti in izkušenosti, ki je sicer potrebna za reševanje najzahtevnejših kazenskih zadev, ki so dodeljena v obravnavo specializiranim kazenskim oddelkom določenih okrožnih sodišč.
Vrhovno sodišče pri odločitvi, na katero stvarno pristojno sodišče naj se pristojnost prenese, upošteva okoliščine, ki so relevantne za določitev krajevne pristojnosti sodišča in tiste okoliščine, od katerih je odvisno, kje se bo postopek lažje izvedel.
KZ-1 člen 240, 240/1, 204/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZGD-1 člen 248, 248/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pranje denarja - pridobivanje lastnih delnic - nedovoljena finančna asistenca pri pridobivanju lastnih delnic - enotna finančna operacija - krivda - eventualni naklep
Obsojenčevo poplačevanje kredita, opisano pod točko 1/2 izreka prvostopenjske sodbe, predstavlja sestavni del (realizacijo) nedovoljene finančne asistence pri pridobivanju lastnih delnic, na kateri temelji že očitek kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, zato njegovih ravnanj v tem delu ni mogoče šteti za samostojno kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1.
Kaznivo dejanje pranja denarja je v temeljni obliki mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom.
ZKP člen 427. ZP-1 člen 68, 171. ZPrCP člen 49, 49/1-2, 101, 101/4.
postopek o prekršku - policist - hitrost vožnje - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti - nujna vožnja - nujne operativne naloge policije - prikriti preiskovalni ukrepi - svetlobni in zvočni signali - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - načelo iskanja materialne resnice
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP.
Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP).
Med nujne operativne naloge je vsekakor mogoče šteti tudi izvajanje prikritih preiskovalnih dejanj, ki se opravljajo na podlagi dovoljenja državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Sodišče bi zato v skladu z načelom iskanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1 moralo raziskati kakšna je bila v obravnavanem primeru vsebina nujnih operativnih nalog, na katere se je v zahtevi za sodno varstvo skliceval storilec prekrška.
Dokazna ocena vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi presega oceno o obstoju utemeljenega suma in je pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi.
ZKP člen 82, 148, 148/6, 272, 272/2.. URS člen 29.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - odgovor na predlog za podaljšanje - pravica do kontradiktornosti - pravica do obrambe - utemeljenost suma - nedovoljeni dokazi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca
V konkretnem primeru je 24 urni rok začel teči šele z vročitvijo celotne obtožnice zagovorniku. Sodišče je namreč najprej obdolženčevemu zagovorniku po elektronski pošti posredovalo le dve strani obtožnice, na katerih je vsebovan predlog tožilstva za podaljšanje pripora in pravni pouk, da lahko na predlog tožilstva odgovori v roku 24 ur. Ne glede na prvotno napako sodišča, ko zagovorniku po elektronski pošti ni poslalo celotne obtožnice, pa je bilo v nadaljevanju le temu zagotovljeno, da v 24 urah od prejema celotne obtožbe poda odgovor na predlog tožilstva, ki ga je tudi podal, sodišče pa ga je pri odločanju upoštevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00040322
ZKP člen 119, 120, 120/2, 120/4, 123, 194, 371, 371/1-11, 420, 420/1-3, 427.. KZ-1 člen 22.
vročitev sodbe obtožencu - nadomestna vročitev - nezakonita odredba za prisilno privedbo - vpliv na zakonitost sodbe - obrazloženost sodbe - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - silobran - istočasnost napada in obrambe - domneva nedolžnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev zavrnil.
Zaključek sodišča, da je poškodba členka pri oškodovancu nastala zaradi udarca obsojencev, ki sta ga tepla z rokami in brcala, ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki takšen način nastanka poškodbe dopušča. Je pa po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč ugotovitve izvedenca, utemeljen očitek vložnika, da je sodišče z obrazložitvijo zaključka, da oškodovanec poškodbe členka ni mogel utrpeti na drug način, ker na parkirišču in na cesti, kjer je pretep potekal, ni bilo robatih predmetov, kršilo načelo domneve nedolžnosti. Vložnik utemeljeno opozarja, da takšen zaključek sodišča ni logičen in življenjski, saj je povsem možno, da je oškodovanec z roko udaril drugega v komolec, glavo, drugo kost ali trda tla.
Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi, tudi če se v ovadbi podane izjave izkažejo za neresnične, ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Če pa pisanje vsebuje objektivno žaljive obdolžitve, ki presegajo tisto lastnost, ki je značilna za vse kazenske ovadbe, tj. da je v njih ovadeni označen za storilca kaznivega dejanja, lahko taka vložitev ovadbe pomeni tudi izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039618
ZKP člen 120, 120/4, 371, 371/1-11, 371/2, 399, 399/1.. URS člen 25.. ZS člen 83, 83.a.. ZZUSUDJZ člen 3, 4, 4.a, 5.
rok za pritožbo - tek roka - tek pritožbenega roka v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začetek teka roka - zadržanje teka roka - pravica do pravnega sredstva
Med epidemijo COVID-19, ki je bila razglašena 12. 3. 2020, v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS ali zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020.
Za presojo ali je rok za vložitev pravnega sredstva tekel med epidemijo, je odločilno vprašanje, ali je bila zadeva nujna. Iz predhodno predstavljenih pravnih podlag izhaja, da so od 16. 3. 2020 do 1. 6. 2020 kot nujne štele zadeve, ki so bile kot takšne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS. Med te štejejo tudi „druge zadeve, za katere tako določa zakon“.
ZKP člen 39, 148, 148/2, 149.b, 149.b/1, 371, 371/1-2.. URS člen 38.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - namen ukrepa - izločitev dokazov - uradni zaznamek - prikriti preiskovalni ukrep - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebnosti - nepristranskost sodnika - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi prvega odstavka 149b. člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov.
Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.
Obvestilo, ki ga policija pridobi na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, lahko pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.
Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati.
Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno.
ZKP člen 285.e, 285.e/1, 285.e/2, 340, 420, 420/1-3.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za izločitev dokazov - odločitev sodišča - predobravnavni narok - glavna obravnava - vpliv na zakonitost
Določba 285.e člena ZKP predpisuje, da predsednik senata o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, zakon dopušča, da pred odločitvijo izvede potrebne dokaze. Predsednik senata o predlogih obrambe odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri odloči sodišče druge stopnje (drugi odstavek 285.e člena ZKP). Namen opisane procesne ureditve je, da se v kazenskem postopku še pred začetkom glavne obravnave razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov, ki se bodo izvedli na glavni obravnavi, s čimer se sodišče izogne morebitnim kasnejšim procesnim zapletom ter zagotovi učinkovit potek nadaljnjega sojenja.
Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti). Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - listina - dokazovanje pravnorelevatnega dejstva - elektronska oblika - elektronska pošta
Za presojo ali gre primeru elektronskega sporočila za listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1 ni pomemben materialni substrat listine. Elektronske listine imajo s pravimi listinami skupno bistveno značilnost – pri obeh gre za človekovo misel, ki je izražena s pisavo. Razlika je le v specifičnosti materialnega nosilca pisave. Pri pravih listinah je to otipljiv material, pri elektronski pa je zaznaven samo s pomočjo tehničnih naprav. Vendar v določenih primerih je tudi vsebino pravih listin mogoče ugotoviti le s kakšnimi tehničnimi pripomočki (npr. s povečevalom, infrardečimi žarki ipd). Pri presoji ali gre v takih primerih za listino ali ne, je treba izhajati predvsem iz tega, ali je zapisano primerno in namenjeno dokazovanju pravnorelevantnega dejstva. Zakonsko zahtevo po primernosti za dokazovanje, je treba presojati objektivno in v najširšem smislu, medtem ko je zahtevo o namembnosti za dokazovanje treba presojati v smislu subjektivnega namena izdajatelja listine, ki je kot tak k listini lahko podeljen že ob njeni izdaji, v posameznih primerih pa tudi naknadno, ko se listina uporabi.
Zagovornik utemeljeno navaja, da se z odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti zasleduje cilj nemotenega poteka kazenskega postopka, kar pomeni, da je pri presoji t.i. sorazmernosti v ožjem smislu relevantno le tehtanje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne varnosti na eni strani in zagotavljanjem učinkovite izvedbe kazenskega postopka na drugi strani, ne pa tudi ocenjevanje ukrepa z vidika varnosti ljudi.