prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - preobremenjenost pristojnega sodišča
Preobremenjenost sodnikov pri njihovem delu, njihova visoka starost, ki nakazuje na bližajočo upokojitev ter preprečevanje morebitnih sodnih zaostankov, niso razlogi, ki bi utemeljevali izjemnost uporabe instituta prenosa krajevne pristojnosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - oprostilna sodba - nedokazanost - kršitev kazenskega zakona
Navedbe vrhovne državne tožilke v zahtevi temeljijo na napačni podmeni, zakaj je bila obtožencema izrečena oprostilna sodba. Gre za primer, ko zahteva govori mimo argumentacije, na kateri temelji pravnomočna sodba. Oba obtoženca je sodišče oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ s posebnim naklepom (namenom), da v inkriminiranem triletnem obdobju pridobita premoženjsko korist v obliki bilančnega dobička družbi AA. Glede na takšno argumentacijo je jasno, da obtoženca nista bila oproščena, ker bi opis očitanega jima dejanja ne vseboval kakšnega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak zaradi pomanjkanja dokazov, da sta kaznivo dejanje storila z zakonsko predpisano krivdno obliko.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufiv namen - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - zavarovanje obveznosti - osebno poroštvo
Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec poleg obljube, da bo njegova gospodarska družba naročeno blago plačala, plačilo oškodovani družbi zavaroval tudi s svojim in bratovim osebnim poroštvom in menicami, ki sta jih navedena izročila predstavnikom oškodovane družbe, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov brat v času, ko sta dala jamstvo za izpolnitev obveznosti kot poroka brez premoženja ali, da bi v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje odtujila. Zato ni mogoče sklepati, da je obsojenec, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe predstavnike oškodovane družbe preslepil s prikazovanjem, da bodo dogovorjene obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da te ne bodo izpolnjene.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Upoštevaje obdolženkino zdravstveno stanje Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam predlagatelja, da bi v obravnavani zadevi kazenski postopek lažje izvedlo Okrajno sodišče v Celju, na območju katerega ima obdolženka stalno prebivališče. Obdolženkino zdravstveno stanje namreč predstavlja okoliščino, ki obdolženki onemogoča oziroma znatno otežuje udeležbo na narokih za glavno obravnavo pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, kar predstavlja razlog, ki prevlada nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038052
URS člen 29-4.. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2-3, 148.a, 148.a/3, 216, 216/7, 219, 285.c, 330, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 450.č.. KZ-1 člen 186.
dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - izločitev sodnika - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - sodba praksa ESČP - ustavnosodna praksa - zavrnitev priznanja krivde - glavna obravnava - nedovoljeni dokazi - izostanek pravnega pouka - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - zapisnik o hišni preiskavi - odredba za hišno preiskavo - rok za izvedbo - zaseg predmeta - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki
Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.
Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP).
Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence.
V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi.
Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.
Dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, glede na dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ni le nepotreben, temveč tudi neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bilo gibanje oškodovanca in obsojenca na terasi gostinskega lokala izrazito dinamično, da sta se torej med pretepom premikala po različnih delih terase, zato izvedba dokaza z rekonstrukcijo ne bi mogla dati natančnejših odgovorov v zvezi s potekom dogajanja in natančnim mestom, kjer je obsojenec zabodel oškodovanca.
ZP-1 člen 8, 156, 156-4, 201, 201/5.. URS člen 14.
začasno zavarovanje izvršitve odločbe o prekršku - storilec prekrška - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - napačna uporaba zakona - razlaga zakona - enakost pred zakonom - tuja pravna oseba
Določbo petega odstavka 201. člena Zakona o prekrških je treba razumeti tako, da se ukrep začasnega odvzema lahko izreče le zoper storilca kot fizično osebo.
Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00036557
ZKP člen 344, 355, 355/2, 364, 364/7, 367, 367/2, 367/5, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-3, 420, 420/5, 421, 500, 504.. KZ člen 344.. URS člen 25.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - prepovedana posledica - sostorilstvo - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do obrambe - učinkovita obramba - kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - sprememba obtožnice - zastaranje kazenskega pregona - odvzem protipravne premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi prejemniku koristi - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Prejemnik premoženjske koristi ima pravico do pritožbe in pravico do enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Obnova postopka je po svojem bistvu najširše izredno pravno sredstvo, katerega cilj je doseči spremembo dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato je praviloma za vložnika tudi najugodnejše izredno pravno sredstvo. Drugega izrednega pravnega sredstva procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo v vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.
KZ-1 člen 228.. ZKP člen 307, 307/3, 371, 371/1-3, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki - preslepitev - konkretizacija zakonskega znaka - sojenje v nenavzočnosti - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče
V povzetih opisih je zakonski znak preslepitve določno opisan, saj je opisano, da sta s soobsojencem lažnivo prikazovala, kam bodo denarna sredstva plasirana oziroma da bodo denarna sredstva plasirana, dejansko pa ni bilo tako in sta z denarjem razpolagala, pri tem pa iz obeh opisov izhaja tudi, da je bil že ob sklenitvi pogodbe tudi pri obsojenemu D. podan naklep, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, saj denar ni bil investiran na način, kot je bilo obljubljeno ob sklenitvi pogodbe.
kršitev kazenskega zakona - konkretizacija zakonskega znaka - nasilje v družini - obstoj kaznivega dejanja - psihično nasilje - trpinčenje - duševna celovitost
Opisano psihično trpinčenje je šteti kot ponižujoče ravnanje, s katerim je obsojenec prizadel duševno celovitost oškodovanke. S tem sta opisana zakonska znaka tako grdega, kot tudi ponižujočega ravnanja z oškodovanko.
ZP-1 člen 22, 22/8, 156, 156-4.. ZPrCP člen 105, 105/1-9, 105/2, 105/3-4, 105/5-4.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - vozniško dovoljenje, ki je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati - kazenske točke v cestnem prometu s sprenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.
ZKP člen 329, 329/3, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje priče - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - postavljanje vprašanj priči - možnost učinkovite obrambe
V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost.
Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote.
URS člen 36, 36/2. ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/1, 218, 218/1, 371, 371/1-8.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - prisilna privedba - pooblastila policije v predkazenskem postopku - hišna preiskava brez odredbe - varnostni pregled
Ustava dopušča vstop v stanovanje brez odločbe sodišča, če je to neizogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali za zavarovanje ljudi in premoženja. Zakonska podlaga, ki omogoča poseg v nedotakljivost stanovanja brez odredbe sodišča je v 218. členu ZKP.
Vstop je bil v konkretnem primeru upravičen iz razloga, ker se je v sobi nahajal obsojenec, za katerega je bila izdana odredba pristojnega organa z njegovo prisilno privedbo, to je v informacijski sistem vpisan ukrep „prijetje s privedbo“.
Obsojeni je bil prijet zaradi njegove privedbe na policijsko postajo. Policist je ob odgovoru obsojenca, da je kovček v omari, omaro odprl in tega iz nje vzel. Navedenega ni mogoče šteti kot opravo hišne preiskave, temveč sestavni del prijetja, kovček, s katerim je obsojeni pripotoval v Slovenijo, pa kot predmet po drugem odstavku 51. člena ZNPPol, ki ga je imel obsojenec s sabo.
Določbe 4. člena ZKP o pravnem pouku, ki se poda osebi, ki ji je vzeta prostost, ni mogoče razlagati na način, da bi moral pravni pouk biti podan že tekom prijetja, predno se opravi varnostni pregled osebe in predmetov, ki jih ima pri sebi.
ZKP člen 372, 372-5, 374, 374/1, 420, 420/2, 420/5.
formalno in materialno izčrpanje - materialno izčrpanje - vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano, ne le formalno, z vložitvijo pritožbe, temveč tudi materialno, vsebinsko. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zato kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini substancirano uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo.
Z očitki, da sodišče ni pravilno upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin vložnik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
Zasebnosti glede podatkov, ki jih je sam izpostavil javnosti, pri tem pa dostop do njih uporabnikom ni bil omejen ali neviden, obsojenec ni mogel pričakovati. Tako tudi ne glede dinamičnega IP naslova, ki je bil viden uporabnikom, ki so od njega brez ovir datoteke prejemali in/ali mu jih delili.
Tehnična anonimnost IP naslovov tako utemeljuje upravičenost pričakovanja uporabnikov interneta, da bo njihova dejavnost na internetu zasebna. Tudi v obravnavani zadevi se je identiteta obsojenca iskala zaradi njegove aktivnosti na internetu (deljenja datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo), pri čemer je IP številka omogočala identifikacijo uporabnika, vendar le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega.
Za ugotovitev, ali se je obsojenec v obravnavani zadevi zasebnosti odpovedal tudi glede podatka o njegovi identiteti je relevantno, ali je obsojenec te svoje osebne podatke v zvezi z obravnavano dejavnostjo na internetu kakorkoli razkril in bi torej policija do njih lahko prišla na podlagi pregleda javno dostopnih podatkov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takšnega ne izhaja. Obsojenec je tako upravičeno pričakoval, da je njegova identiteta v zvezi z njegovo spletno dejavnostjo varovana. S tem ko je obsojenec javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov, se ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete.
Podatek o identifikaciji osebe, ki jo je policija iskala, je potrebno obravnavati kot neločljivo povezanega s prej obstoječo vsebino, ki razkriva podatke in je bila predmet zanimanja policije oziroma njene preiskave. Glede na takšno povezanost teh podatkov, je tudi ugotavljanje identitete uporabnika na podlagi teh podatkov varovana v okviru komunikacijske zasebnosti in ne le v okviru informacijske zasebnosti.
ZKP člen 371, 371/1-8, 514.. Evropska Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah člen 3, 3/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje oškodovanca kot priče - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenega dokaza
Zaslišanje je bilo opravljeno v skladu z mednarodno pogodbo na podlagi zaprosila za zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
zavrnitev dokaznih predlogov - soočenje prič - nepotreben dokaz - zakonitost dokazov - policist kot priča - pritožbeni postopek - pritožba državnega tožilca - odločanje v okviru zahtevka - prekoračitev pritožbenega zahtevka tožilstva
Vložniki imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v tem obsegu nedopustno v obdolženčevo škodo s sodbo presenečenja odločilo (praktično) po uradni dolžnosti.