Tožnik predlaga popolno oprostitev plačila sodne takse, za kar ne izpolnjuje pogojev. Podredno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se mu namesto obročnega odplačevanja sodne takse dovoli odlog plačila. Ker ne on ne njegova žena nimata prihrankov, tožbeni zahtevek (ne primarni ne podredni) pa ni denaren, ter glede na njune mesečne prihodke pritožbeno sodišče ocenjuje, da je kot oblika (delne) oprostitve plačila sodne takse v tem primeru bolj primerno obročno odplačevanje.
V tej fazi postopka ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je sporna izredna odpoved nezakonita, ker kršitve niso tako hude, da bi utemeljevale podajo izredne odpovedi v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem je tožena stranka dolžna takoj pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto in ji omogočiti opravljanje dela na istem delovnem mestu kot pred izredno odpovedjo, vse do razrešitve spora v predmetni zadevi, ni utemeljen.
Tožeča stranka je v bistvenem zatrjevala le, da se tožena stranka na poziv po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ni odzvala, zato plačilo neporavnanih terjatev, ki jih ima do etažnih lastnikov, zahteva od tožene stranke. Iz teh navedb pa niti smiselno ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala pravno priznano premoženjsko škodo. Dejstvo, da ni dobila poplačanih terjatev do etažnih lastnikov, namreč samo po sebi v ničemer ne zmanjšuje premoženja tožeče stranke, saj tudi terjatve predstavljajo premoženje družbe. Drugače bi bilo, če bi te terjatve postale npr. objektivno neizterljive. Vendar pa trditev v tej smeri tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala.
Ob tehtanju prispevka tožene stranke (kršitev dolžnosti skrbnega vzdrževanja ceste, pri čemer je spolzko vozišče po ugotovitvah izvedenca glavni vzrok prometne nesreče) in prispevka zavarovanca tožeče stranke (vožnja, neprilagojena razmeram) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno razmerje 70 (prispevek tožene stranke) : 30 (prispevek zavarovanca tožeče stranke).
Gre za pogodbo med upnikom in tretjim (novim dolžnikom), kar ustreza pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu iz 432. člena OZ, s katero tretji vstopi v zavezo poleg dolžnika. Uporaba izraza „prevzame dolg“ ne spremeni pravne narave pogodbe. Prevzem dolga se namreč po določbi 427. člena OZ opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom (tretjim), v katero mora privoliti tudi upnik. Tožena stranka niti ni trdila, da bi pogodbo sklenila tožena stranka in P.L., poleg tega pa iz pogodbe med tožečo stranko in novim dolžnikom ne izhaja, da bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke štela, da je obveznost prenehala. S sklenitvijo dogovora o saniranju obveznosti zato obveznost tožene stranke ni prenehala.
spor majhne vrednosti – neupravičena obogatitev – stroški upravljanja – stroški obratovanja – zastaralni rok
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za stroške upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Zastaralni rok, ki je določen v 6. točki 355. člena OZ, kot izjema od splošnega petletnega zastaralnega roka, zato ne pride v poštev.
Poslovni delež družbenika preneha z izstopom iz družbe na podlagi pravnomočne sodbe o izstopu (peti odstavek 502. člena ZGD-1), zato se vrednost poslovnega deleža oceni na dan izstopa (ki je pri sodnem izstopu dan pravnomočne sodbe o izstopu). To pa v konkretnem primeru pomeni, da je treba denarno terjatev, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka šteti kot terjatev, ki bo tožeči stranki še nastala. Do pravnomočne (obsodilne) sodbe o izstopu tožnika iz družbe (tožene stranke), namreč terjatev do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža (poslovni delež preneha s pravnomočno sodbo o izstopu) še ne obstoji.
ZPP člen 249, 249/1, 251, 251/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 51.
nagrada izvedenca - odmera nagrade - pisni izvid in mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Če je izvedensko mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke in v skladu z navodilom sodišča, je izvedencu nagrado treba priznati. Le v primeru evidentno neskrbnega in nestrokovnega mnenja, bi bilo izvedencu plačilo mogoče odreči.
sprejem v nadzorovano obravnavo - zaslišanje pridržane osebe - zaslišanje izvedenca - zaslišanje najbližje osebe - zaslišanje koordinatorke nadzorovane obravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je sodišče prve stopnje opustilo neposredno izvedbo dokazov z zaslišanjem nasprotne udeleženke oziroma z opravo neposrednega stika z njo, in ko tudi ni opravilo zaslišanja z ostalimi udeleženci v postopku in na ta način kršilo procesne določbe ZDZdr (46. in 47. člen), je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato tudi, če se pavšalno in časovno neopredeljena očitana kršitev presoja po vsebini, tožena stranka v obravnavanem primeru ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 37. členom ZDR.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve, ki je ravno v tem, da mora delodajalec očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeliti tako, da je mogoče preizkusiti pravočasnost odpovedi glede roka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog obrazložen le pavšalno, in da očitana kršitev, kolikor se nanaša na kršitev konkurenčne prepovedi, niti časovno niti po vsebini ni dovolj konkretno opredeljena, zadosten razlog za ugotovitev, da podana izredna odpoved ni zakonita.
Dejstvo, da sta imeli stranki registrirano enako glavno dejavnost, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre, če storitve, ki jih je opravil tožnik kot samostojni podjetnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je v resnici ukvarjala tožena stranka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - efektivno delo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je pogodbo o zaposlitvi podpisal prvi dan dela, med delovnim časom, kmalu zatem pa se je poškodoval. Tožnik je bil torej skupno v službi manj kot en dan, nato pa v bolniškem staležu, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zamudna sodba – vročanje – dejanski naslov – načelo dobre vere in poštenja
Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra. V takšnem primeru gre za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti. V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma, da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje.
Prvostopenjsko sodišče je preživninsko breme v znesku 520,00 EUR med oba starša porazdelilo tako, da je toženec dolžan kriti 54 % ugotovljenih potreb, tožnikova mati pa 46 %. Pri tem je še navedlo, da je toženec dolžan materialno prispevati za preživljanje mladoletnega tožnika več kot njegova mati, tudi zato, ker je vsa skrb za vzgojo in varstvo mladoletnega otroka v celoti na materi. Takšen zaključek ni logičen, glede na okoliščino, da je toženčeva preživninska zmožnost glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča za več kot 50 % večja od preživninske zmožnosti tožnikove matere. V seštevku dohodkov tožnikove matere in toženca, bi bil delež slednjega 61,2 %, delež matere pa 38,8 %. Porazdelitev preživninskega bremena v znesku 520,00 EUR v enakem odstotku pomeni, da bi morala tožnikova mati za njegovo preživljanje prispevati po 200,00 EUR mesečno, tožnik pa 320,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča bi preživnina določena v navedenih zneskih predstavljala sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL0079621
ZPP člen 212, 214. OZ člen 311, 312, 1019, 1019/1. SZ-1 člen 24, 24/5.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - ugovor pobota - materialnopravni pobot - izvrševanje pravic najemnika - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja - nesubstanciranost dokaznega predloga - vpogled v spis - subsidiarno poroštvo - obratovalni stroški - pisni poziv - dospelost obveznosti subsidiarnega poroka - pobotna izjava
V primeru subsidiarnega poroštva mora upnik (pod predpostavko dospelosti terjatve) najprej terjati glavnega dolžnika (najemnika). Upnik lahko poroka terja šele, ko je glavnega dolžnika pisno pozval k izpolnitvi in mu v pisnem pozivu določil rok za izpolnitev. Po izteku tega roka dospe obveznost subsidiarnega poroka.
Iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, kaj konkretizirano oziroma katere neplačane (obratovalne) stroške najemnika naj bi tožena stranka pobotala z vtoževano terjatvijo. Na taki pomanjkljivi trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke obstoji oziroma je obstajala in bila zapadla ob podaji pobotne izjave.
Pri predlogu za vpogled v spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje in kako bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
zavarovalna doba - prišteta doba - osebne okoliščine - rak pred 15. letom starosti
Ker je tožnica zbolela za rakom do 15. leta starosti, je za celotno obdobje od dneva vključitve v zavarovanje (od leta 1984 dalje) upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja.