gospodarski spor - obligacijski zahtevek - stvarnopravni zahtevek - eventualna kumulacija - medsebojna zveza - ista vrsta postopka - pristojnost istega sodišča
Kar zadeva razmerje med primarnim in podrejenim tožbenim zahtevkom (slednji je v obravnavani zadevi dejansko stvarno pravne narave), pa velja opozoriti, da je pogoj za uveljavljanje podrejenega zahtevka obstoj medsebojne zveze med zahtevkoma, za oba zahtevka mora biti predpisana ista vrsta postopka, za obravnavanje obeh zahtevkov mora biti podana pristojnost istega sodišča. Iz pogoja istovrstnosti postopka torej izhaja posledica, da med dvema gospodarskima družbama v eni tožbi nikoli ne more priti do kumulacije stvarno pravnega in obligacijsko pravnega zahtevka. Spor glede stvarnih pravic namreč ni gospodarski spor (drugi odstavek 481. člena ZPP).
ZPP člen 254, 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14, 442, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 639, 639/1.
spor majhne vrednosti – pogodba o delu – odgovornost za napake – rok za odpravo napake – neizvedba naroka v novem sojenju – opredelitev do izvedenih dokazov – nedovoljen pritožbeni razlog – dokazna ocena – prekluzija – dopolnitev izvedenskega mnenja
Ker se lahko v sporih majhne vrednosti dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP, se dejstva in dokazi, ki bi jih stranke navajale izven omenjenih vlog ali na eventualnem ponovno izvedenem naroku, v nobenem primeru ne bi upoštevali (453. člen ZPP). Glede na navedeno očitana procesna kršitev ni podana.
Če ima izvršeno delo podjemnika napake, je (dodatna) predpostavka za uresničitev jamčevalnega zahtevka oziroma za uspešno uveljavljanje ugovora zoper zahtevek podjemnika za plačilo opravljenega posla tudi, da naročnik podjemniku omogoči odpravo napake in mu za odpravo določi primerni dodatni rok, česar v obravnavanem primeru tožena stranka ni storila. Glede na navedeno s svojim ugovorom nepravilne izpolnitve oziroma izpolnitve z napako ne more biti uspešna.
Sodišču prve stopnje ni treba dokazno oceniti vsak dokaz posebej, na podlagi četrtega odstavka 324. člena v zvezi s 442. členom ZPP mora v obrazložitvi sodbe navesti le zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo.
sprejem v nadzorovano obravnavo - zaslišanje pridržane osebe - zaslišanje izvedenca - zaslišanje najbližje osebe - zaslišanje koordinatorke nadzorovane obravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je sodišče prve stopnje opustilo neposredno izvedbo dokazov z zaslišanjem nasprotne udeleženke oziroma z opravo neposrednega stika z njo, in ko tudi ni opravilo zaslišanja z ostalimi udeleženci v postopku in na ta način kršilo procesne določbe ZDZdr (46. in 47. člen), je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Poslovni delež družbenika preneha z izstopom iz družbe na podlagi pravnomočne sodbe o izstopu (peti odstavek 502. člena ZGD-1), zato se vrednost poslovnega deleža oceni na dan izstopa (ki je pri sodnem izstopu dan pravnomočne sodbe o izstopu). To pa v konkretnem primeru pomeni, da je treba denarno terjatev, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka šteti kot terjatev, ki bo tožeči stranki še nastala. Do pravnomočne (obsodilne) sodbe o izstopu tožnika iz družbe (tožene stranke), namreč terjatev do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža (poslovni delež preneha s pravnomočno sodbo o izstopu) še ne obstoji.
Gre za pogodbo med upnikom in tretjim (novim dolžnikom), kar ustreza pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu iz 432. člena OZ, s katero tretji vstopi v zavezo poleg dolžnika. Uporaba izraza „prevzame dolg“ ne spremeni pravne narave pogodbe. Prevzem dolga se namreč po določbi 427. člena OZ opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom (tretjim), v katero mora privoliti tudi upnik. Tožena stranka niti ni trdila, da bi pogodbo sklenila tožena stranka in P.L., poleg tega pa iz pogodbe med tožečo stranko in novim dolžnikom ne izhaja, da bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke štela, da je obveznost prenehala. S sklenitvijo dogovora o saniranju obveznosti zato obveznost tožene stranke ni prenehala.
Ob tehtanju prispevka tožene stranke (kršitev dolžnosti skrbnega vzdrževanja ceste, pri čemer je spolzko vozišče po ugotovitvah izvedenca glavni vzrok prometne nesreče) in prispevka zavarovanca tožeče stranke (vožnja, neprilagojena razmeram) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno razmerje 70 (prispevek tožene stranke) : 30 (prispevek zavarovanca tožeče stranke).
Tožeča stranka je v bistvenem zatrjevala le, da se tožena stranka na poziv po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ni odzvala, zato plačilo neporavnanih terjatev, ki jih ima do etažnih lastnikov, zahteva od tožene stranke. Iz teh navedb pa niti smiselno ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala pravno priznano premoženjsko škodo. Dejstvo, da ni dobila poplačanih terjatev do etažnih lastnikov, namreč samo po sebi v ničemer ne zmanjšuje premoženja tožeče stranke, saj tudi terjatve predstavljajo premoženje družbe. Drugače bi bilo, če bi te terjatve postale npr. objektivno neizterljive. Vendar pa trditev v tej smeri tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala.
spor majhne vrednosti – neupravičena obogatitev – stroški upravljanja – stroški obratovanja – zastaralni rok
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre za stroške upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. Zastaralni rok, ki je določen v 6. točki 355. člena OZ, kot izjema od splošnega petletnega zastaralnega roka, zato ne pride v poštev.
ZPP člen 249, 249/1, 251, 251/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 51.
nagrada izvedenca - odmera nagrade - pisni izvid in mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Če je izvedensko mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke in v skladu z navodilom sodišča, je izvedencu nagrado treba priznati. Le v primeru evidentno neskrbnega in nestrokovnega mnenja, bi bilo izvedencu plačilo mogoče odreči.
Med tožnico (novinarko) in toženo stranko (časopisno hišo) je ves čas sodelovanja na podlagi avtorskih pogodb obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica se je pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju in v dogovarjanju z njimi. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala in ji dajala navodila (preko vodje dopisništva in različnih urednikov), tožnica pa je delo opravljala v prostorih delodajalca, pri čemer je imela zagotovljen dostop do intraneta tožene stranke preko službenega računalnika, imela je tudi službeno vizitko. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v spornem obdobju utemeljen.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zneske zavarovanj in prispevkov, ki jih je tožnica že plačala iz naslova samozaposlitve. Delovno razmerje je podlaga za zavarovanje po določbah 13. člena ZPIZ-1 oziroma 14. člena ZPIZ-2 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje po določbi 25. člena ZPIZ-1 oziroma drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katerega ni več mogoče posegati. Tožnici je bil priznan obstoj delovnega razmerja za sporno obdobje, kar pomeni ugotovitev pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1 oziroma drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zato ima pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ.
Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
zaupanje otrok v varstvo in vzgojo – stiki – preživnina – spremenjene okoliščine
Vsakršna drobna in posamična sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka, temveč mora iti za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
ZFPPIPP člen 21, 21/2, 212, 213. ZPP člen 299, 299/1, 313.
plača – obveznost plačila – prisilna poravnava – prednostne terjatve – pravdni stroški – rok za izpolnitev obveznosti – paricijski rok – zakonske zamudne obresti
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – soprispevek – nepremoženjska škoda
Tožnica neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnice kot delavke in 80 % tožene stranke (delodajalca) z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Navedena določba obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Tožnica je posegla z roko v območje stroja, kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da lahko sega v področje stiskalnice s pomočjo pincete in ne z roko. S tem se je tožnica izpostavila nesreči. Tožena stranka, ki je sicer za nastalo nezgodo objektivno odgovorna, je ravnala tudi sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu s tem, ko ni zagotovila dvoročnega vklopa na stiskalnici, ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja, obveznih obdobnih pregledov in preizkusa stiskalnice, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri opravljanju dela povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnice niso utemeljene pritožbene navedbe, da je podana izključna odgovornost tožene stranke.
določitev preživnine – zvišanje preživnine – spremenjene okoliščine – porazdelitev preživninskega bremena – navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi
Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – imenovanje v naziv – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Za telesno okvaro, nastalo v času veljavnosti ZPIZ-2, ki je posledica bolezni, v predsodnem upravnem postopku, uvedenem v času veljavnosti ZPIZ-2, ni več zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.
zamudna sodba – vročanje – dejanski naslov – načelo dobre vere in poštenja
Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra. V takšnem primeru gre za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti. V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma, da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje.