ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1, 406, 406/1, 406/1-1.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ugotovitve davčnega organa - prispevki za socialno varnost
Zmotno je pritožbeno stališče, da so neizkazane ugotovitve sodišča, da se je dolžnik z neplačevanjem prispevkov izognil davčni izvršbi. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni predložil niti obračunov prispevkov za socialno varnost in da tak obračun skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba. V obravnavanem primeru pa je bila za izterjavo potrebna aktivnost davčnega organa z izdajo odločbe o odmeri prispevka, ki so šele predstavljale izvršilni naslov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti, je zato pravilna in zakonita.
zaznamba sklepa o izvršbi na poslovni delež družbenika v sodnem registru - nesuspenzivnost ugovora in pritožbe v izvršilnem postopku
Z odločanjem je dalo sodišče prve stopnje udeležencu več pravic, kot naj bi jih sam iskal. Pritožbene navedbe pomenijo, da udeleženec ne vztraja več pri osrednji trditvi, da subjekt vpisa nima istega lastnika kot dolžnik.
Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 46. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače.
vračunanje darila zakonitemu dediču - vrednost darila - cenitev vrednosti darila po cenah ob zapustnikovi smrti in stanju ob daritvi - pritožbene novote - dopustne pritožbene novote - prekluzija v zapuščinskem postopku - postopek po uradni dolžnosti - materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku - nesporno dejstvo
Pri vračunanju darila (kolaciji) je praviloma treba ugotoviti vrednost darila v času, ko je bilo dano; vračunanje darila zgolj z upoštevanjem velikosti solastniških deležev praviloma ni ustrezna metoda, saj se lahko vrednost podarjene stvari s časom občutno spremeni.
Večinsko stališče novejše sodne prakse je, da so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote, ki se nanašajo na pravice do dedovanja in v zvezi z dedovanjem, saj mora po 165. členu ZD sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Zato lahko stranka tudi še v pritožbi zoper sklep o dedovanju (prvič, kot novoto) uveljavlja npr. pravico do vračunanja darila v dedni delež, zahtevo za odpravo prikrajšanja nujnega deleža, pravico do dedovanja na podlagi oporoke ali razloge za neveljavnost oporoke.
Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen, da mora na naroku navesti vsa dejstva in predlagati dokaze ter da v pritožbenem postopku ne bo mogel več uveljavljati novot.
ZDR-1 člen 148, 148/7, 200, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. ZDR člen 147, 147/7.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
poklicno zavarovanje - nečista denarna terjatev - sodno varstvo - nadurno delo - voznik tovornega vozila - neenakomerno razporejen delovni čas
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri odločitvi upošteva, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013, in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Po navedenih določbah se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje referenčnih obdobij ne bi smelo upoštevati, posebej ob dejstvu, da je neenakomerni delovni čas določen v 5. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo - opravičljiva zamuda - vročilnica - nepravilna vročitev
Navedbe v pritožbi vsebinsko pomenijo zatrjevanje napačnega vročanja, in ne razlogov, ki bi se nekrivdno pripetili tožnikom. Z navedenimi razlogi pa pritožnica ne more uspeti, saj napačna vročitev vabila na glavno obravnavo oziroma poziva na odgovor na vlogo nasprotne stranke ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko kvečjemu predstavlja kršitev pravil postopka, ki se uveljavlja v pritožbi zoper sodbo (tožeča stranka je vložila tudi pravočasno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo). Pogoj za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč le opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, napake sodišča pri vročanju pa so pri tem izključene.
plačilo razlike plače - civilna oseba - aktivna vojaška služba
Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
stvarna pristojnost sodišča - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji
Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da sodijo v primeru, če je podana katera od izjem, navedena v drugem odstavku 32. člena ZPP. V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem iz drugega odstavka 32. člena ZPP. Ni namreč mogoče šteti, da gre za izjemo po 7. točki drugega odstavka 32. člena ZPP, saj tožeča stranka ni niti katera od oseb, navedenih v prvi točki prvega odstavka 481. člena ZPP, niti samostojni podjetnik posameznik po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Ne glede na to, ali uveljavlja tožeča stranka terjatve do tožene stranke kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ali pa kot vinogradnik, v vsakem primeru v tem sporu nastopa kot fizična oseba.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve - izstavitev izbrisne pobotnice - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - desetletni zastaralni rok - izbris hipoteke - izbris prepovedi odtujitve in obremenitve
Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - nevarnost razpolaganja s premoženjem - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.
Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.
ZGD-1 člen 60, 65, 282, 282/1, 282/2, 285, 285/1, 285/3.. OZ člen 18, 319, 319/1.
plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi - poslovodna oseba - odpust dolga - prerekana terjatev
Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.
Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042257
OZ člen 59. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
asignacijska pogodba - pogoj - pogojen sprejem asignacije - pravica do izjave - opredelitev do relevantnih navedb stranke - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
59. člen OZ opredeljuje pogoj kot negotovo pravno dejstvo. Ker je potrditev začasne situacije potrditev veljavnosti njene vsebine, s tem pa tudi višine obveznosti naročnika, potrditev začasne situacije vzpostavi obveznost plačila v situaciji obračunanih del. V sodni praksi je tudi že ustaljeno stališče, da neupravičena potrditev začasne situacije lahko pomeni disciplinsko odgovornost odgovorne osebe, katere naloga je skrbna kontrola pravilnosti podatkov v izdani začasni situaciji. Posledično ne gre sprejeti argumentacije, da potrditev začasne situacije ni pomenila pogoja.
URS člen 26. OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 95, 95/1, 96. ZUN člen 39, 40. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 3/1, 3/2, 15, 15/1.
pravica do povračila škode - odgovornost države za ravnanje upravnega organa - odškodnina za premoženjsko škodo - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - izdaja uporabnega dovoljenja - poplavno območje - odprava posledic poplav - poplave - vzročna zveza
Standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti.
Upravni enoti ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.
Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav, pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.
preklic darila - rok za preklic darila - prekluziven rok
Rok za preklic darila določen v 543. členu OZ je materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, zatorej bi bilo treba zahtevek tožnika zavrniti že iz tega razloga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041820
KZ-1 člen 54, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1.
kaznivo dejanje velike tatvine - odločitev o kazenski sankciji - razlogi odločbe - izpodbijanje primernosti izrečene kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Prav tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča kot obteževalno upoštevalo tudi stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti, saj se obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, kar je najvišja stopnja krivde, kar kaže, da je ocena sodišča prve stopnje pravilna, pomisleki zagovornika pa zmotni.
prejem darila - darila, ki vplivajo na obseg zapuščine - pravica do dedovanja - dedna odpravljenost - oporoka - najemnina - denarni znesek - prilastitev denarja - verjetno izkazana dejstva - dokaz resničnosti - dvom o resničnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - pomanjkanje trditev
Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, zavzeto v sodni praksi, da je v primeru, če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, ali če je izkazano, da je zapustnik dediču izročil določen denarni znesek, obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejetega darila. Zato je pravilno tudi stališče, da je zapustnik v pravno veljavni oporoki zapisal resnične stvari, katerih neresničnost je dopustno dokazovati v okviru možnosti, ki jih ima tožnik v realnem življenju.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
utemeljen sum - odstop kazenskega spisa tuji državi v sojenje - dejansko stanje
Navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in jih ni mogoče uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.
Glede na določbo 109. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s pooblastilom v prvem odstavku 109. člena ZPP, mu ni mogoče očitati, da bi ravnalo neskladno s procesno ali materialno zakonodajo.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da se izjave v sporni vlogi ne nanašajo na pooblaščenko tožene stranke, vendar pa za kaznovanje zaradi žalitve ni odločilno, ali so žaljive izjave naperjene zoper toženo stranko samo ali njeno pooblaščenko. Odločilna je objektivna žaljivost izjav.