ZDR-1 člen 148, 148/7, 200, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. ZDR člen 147, 147/7.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
poklicno zavarovanje - nečista denarna terjatev - sodno varstvo - nadurno delo - voznik tovornega vozila - neenakomerno razporejen delovni čas
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri odločitvi upošteva, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013, in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Po navedenih določbah se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje referenčnih obdobij ne bi smelo upoštevati, posebej ob dejstvu, da je neenakomerni delovni čas določen v 5. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
ugovor proti odpustu obveznosti - poročanje o premoženjskem stanju - kršitev obveznosti poročanja
V poročilu o stanju premoženja je dolžnik zamolčal nepremičnino v lasti dolžnika do 1/2, v vrednosti 120.000,00 EUR.
Ni stvar presoje dolžnika, da v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja navede le tisto premoženje, za katero sam ocenjuje, da naj se unovči v stečajnem postopku, pač pa mora v primeru, če je potrošnik, sodišču dati podatke o vsem svojem premoženju, skupaj z izjavo, da je v poročilu tudi navedeno vse njegovo premoženje. Pravila o tem so jasna in niso namenjena samim sebi. Če je dolžnikov odnos do tega, kaj mora razkriti sodišču, takšen, da zanj predstavlja le nepotrebno administriranje, ker imajo upniki in upraviteljica tako in tako dostop do podatkov o premoženju, ki sodi v stečajno maso, potem ne more pričakovati, da bo sodišče razloge upnika, ki temeljijo na zakonskih obveznostih dolžnika, zavrnilo kot neutemeljene, njegovim pa pritrdilo kot utemeljenim. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki sam nosi odgovornost za izvajanje svojih dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Če ravna v nasprotju s temi, mora nositi posledice, ki jih predpisuje zakon.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00042399
ZKP člen 18, 344, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. URS člen 29, 29/3. OZ člen 335, 335/3, 433. ZFPPIPP člen 34. KZ-1 člen 2, 18, 38, 227, 227/1, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pomoč pri kaznivem dejanju - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti - izvedba naroka v odsotnosti ene od strank - združitev in izločitev postopka - pravica do obrambe - izločitev izvedenca - nepristranskost izvedenca - odreditev novega izvedenca - prosta presoja dokazov - sprememba obtožnice - prenos poslovnega deleža - poplačilo upnikov - čas storitve kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - vzročna zveza
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka.
Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki.
Obsodba obdolženke torej niti izključno niti večinoma ne temelji zgolj na zagovoru obdolženca, na katerega pa sicer obdolženka tekom glavne obravnave ni imela prav nobenih pripomb. Izvedeni postopek je zato mogoče oceniti kot pošten, ki obdolženki v nobenem pogledu ni onemogočal uresničevanja pravice do obrambe.
Dopolnjeno novejše stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak je torej plačilna nezmožnost, to pomeni, da dolžnik trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan.
V obravnavanem primeru imajo naravo dopolnilnih norm k blanketni normi 227. člena KZ-1 določbe ZFPPIPP, ne pa izvršilnega prava.
Rok za plačilo kupnine v, kot že pojasnjeno lažni pogodbi, ni odločilen za nastanek prepovedane posledice, ker je, kot pravilno utemeljuje državni tožilec, prišlo do premika edinega realnega premoženja I. prav in izključno s podpisom pogodbe in zato tudi ni pomembno, kdaj je zapadel v pogodbi lažno določen rok za izpolnitev kupnine.
Kaj določa vsebino pomoči, kot udeležbe pri kaznivem dejanju po 38. členu KZ-1, je sodna praksa, kot tudi pravna teorija, že večkrat poudarila. Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar pa se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti). Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.
Premoženjskopravni zahtevek je po vsebini civilnopravni zahtevek, ki ga sodišče v kazenskem postopku ugotavlja po pravilih civilnega prava. Pravočasno uveljavljanje zahtevka s strani upnika, na drugi strani terja pravočasno in konkretizirano ugovarjanje dolžnika - torej obdolženke oziroma obdolžencev - tudi glede ugovora morebitnega zastaranja terjatve.
oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi - oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - obročno plačilo sodne takse - pričetek teka roka za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu - domneva umika pritožbe
Dolžnik bi moral ob vročitvi novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 44,00 EUR ponovno vložiti predlog za obročno plačilo sodne takse. Tega ne zatrjuje in ni razvidno iz spisa.
pravočasnost pritožbe - podpis pritožbe - vloga po telefaksu
V priponki je bila skenirana pritožba upnika zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in da bo o zahtevku ter stroških odločeno v pravdnem postopku. Na skenirani pritožbi je štampiljka upnika in podpis zakonitega zastopnika, kar je bistveno. Gre za primerljivo situacijo, kot če bi upnik po faksu poslal podpisano pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 105.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Gre za drugačno situacijo kot če stranka vloži pritožbo po elektronski pošti brez podpisa, to je brez skeniranega podpisa v priponki.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve - izstavitev izbrisne pobotnice - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - desetletni zastaralni rok - izbris hipoteke - izbris prepovedi odtujitve in obremenitve
Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
izključitev družbenika iz d.o.o. - odpoklic poslovodje d.o.o. - izstop iz d.o.o. - izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - utemeljen razlog - pravica družbenika do informacij in obveščenosti
Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.
V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.
Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.
Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.
ZFPPIPP člen 141, 141/2-1, 219, 221d, 221d/1, 221e, 221e/3.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - obseg preizkusa - dopustni pritožbeni razlog - vloga sodišča
Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.
Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.
Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.
Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4. ZPP člen 214, 343, 343/3.
poenostavljena prisilna poravnava - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - nesporna dejstva - nepopolna pritožba - nepodpisana pritožba
Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.
ZGD-1 člen 332, 332/3, 353, 356. ZSReg člen 17, 17/1, 32, 32/4, 33, 33/2, 35, 35/4.
pravni interes delničarja za pritožbo - sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala - odobreni kapital - vpis v sodni register - prekinitev postopka vpisa v sodni register
Za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za prekinitev postopka ne zadošča le sklicevanje na tožbo, o kateri bo odločilo pravdno (ne pa registrsko) sodišče. Prav tako pa bi pritožnik moral izkazati, da bi mu odločitev o predhodnem vprašanju odprla možnost, da v nadaljevanem postopku uveljavlja kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Nadalje je pritožnik zatrjeval, da je vložil tožbo zaradi izpodbijanja skupščinskega sklepa. Če se neveljavnost skupščinskega sklepa utemeljuje z izpodbojnimi razlogi, taka neveljavnost ni ovira za vpis v sodni register. Sklep v takem primeru neha veljati šele z njegovo razveljavitvijo po pravnomočni sodni odločbi, dotlej pa je veljaven in učinkovit. Le ničen sklep nima nobenih pravnih učinkov (394. člen ZGD-1). Zato je za prekinitev registrskega postopka lahko relevantna neveljavnost sklepa le iz ničnostnih razlogov.
ZGD-1 člen 60, 65, 282, 282/1, 282/2, 285, 285/1, 285/3.. OZ člen 18, 319, 319/1.
plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi - poslovodna oseba - odpust dolga - prerekana terjatev
Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.
Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041484
KZ-1 člen 20, 20/2, 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - pritožba državnega tožilca - preslepitveni namen - konkretizacija - lažno prikazovanje dejanskih okoliščin - plačilo dolga
Poleg navedenega je poudariti, da mora biti lažno prikazovanje dejstev izvršeno s ciljem spraviti v zmoto osebo, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem, med takšnim lažnivim prikazovanjem dejstev (spravljanjem v zmoto) in zmoto (razpolaganjem s premoženjem) pa mora obstajati vzročna zveza, ki ni podana, kadar zmota ne vpliva na motivacijo tistega, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem. V obravnavani zadevi naknadno (torej po že izvedenem poslu) lažno zatrjevanje plačila preostanka dolgovanega zneska zato samo po sebi ne predstavlja preslepitve, katere ustrezne konkretizacije ne more nadomestiti niti navedba v opisu očitka, ki spada v čas po izvajanju posla, in sicer, da je del pridobljenih sredstev s strani dolžnika zadržal obdolženi B. S. osebno. Le dejanske okoliščine (ki so v konkretnem opisu izostale), navedene v opisu kaznivega dejanja so namreč tiste, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, saj v nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost ostala neporavnana, kot se za to (očitno) zmotno zavzema pritožnik. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na sodne odločbe, ki datirajo v čas pred sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 12. 9. 2017, ki predstavlja odstop od dotedanje sodne prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve ob dospelosti ni prišlo.
preklic darila - rok za preklic darila - prekluziven rok
Rok za preklic darila določen v 543. členu OZ je materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, zatorej bi bilo treba zahtevek tožnika zavrniti že iz tega razloga.
utemeljen sum - odstop kazenskega spisa tuji državi v sojenje - dejansko stanje
Navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in jih ni mogoče uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.
vknjižba zakupne pravice - osnovni pravni položaj - idealni delež - izvedena pravica - zemljiškoknjižno dovolilo
Deleži v zakupu (kot površinski deleži) niso identični z idealnimi (solastninskimi) deleži zakupodajalke, pri katerih je bil ta vpis predlagan. Zemljiškoknjižno dovolilo ni skladno s podanim predlogom za vpis.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - zavrnitev predloga za razrešitev stečajnega upravitelja - kršitev obveznosti upravitelja - najemna pogodba - ohranitev pogodbe v veljavi - neskrbno ravnanje - zavlačevanje postopka
Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši interes upnikov, ga mora sodišče razrešiti.
Odpovedati najemno pogodbo je le pravica stečajnega dolžnika oziroma upravitelja, ne pa tudi njegova dolžnost – če razumno presodi, da je taka pogodba v korist stečajnega dolžnika in s tem stečajne mase, kar pomeni tudi, da je v korist boljšega poplačila upnikov, pogodbe seveda ne bo odpovedal.
Glede na določbo 109. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s pooblastilom v prvem odstavku 109. člena ZPP, mu ni mogoče očitati, da bi ravnalo neskladno s procesno ali materialno zakonodajo.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da se izjave v sporni vlogi ne nanašajo na pooblaščenko tožene stranke, vendar pa za kaznovanje zaradi žalitve ni odločilno, ali so žaljive izjave naperjene zoper toženo stranko samo ali njeno pooblaščenko. Odločilna je objektivna žaljivost izjav.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042257
OZ člen 59. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
asignacijska pogodba - pogoj - pogojen sprejem asignacije - pravica do izjave - opredelitev do relevantnih navedb stranke - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
59. člen OZ opredeljuje pogoj kot negotovo pravno dejstvo. Ker je potrditev začasne situacije potrditev veljavnosti njene vsebine, s tem pa tudi višine obveznosti naročnika, potrditev začasne situacije vzpostavi obveznost plačila v situaciji obračunanih del. V sodni praksi je tudi že ustaljeno stališče, da neupravičena potrditev začasne situacije lahko pomeni disciplinsko odgovornost odgovorne osebe, katere naloga je skrbna kontrola pravilnosti podatkov v izdani začasni situaciji. Posledično ne gre sprejeti argumentacije, da potrditev začasne situacije ni pomenila pogoja.