Za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, se šteje dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank.
V primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju se pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi pravilo iz tretjega stavka drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki se nanaša na uporabo vrednosti, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.
Senat je ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti očitno neutemeljena, posledično pa na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP odločil, da se predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe zavrne.
Predlagateljica lahko umakne predlog za dopustitev revizije, dokler Vrhovno sodišče o predlogu ne odloči.
Z obravnavanim prekrškom ni varovan policist kot fizična oseba, temveč njegovo izvrševanje nalog uradne osebe, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi z izdajo plačilnega naloga odločal o lastni zadevi. Policist ni stranka v postopku, niti priča niti nima katerega od drugih položajev po 1. točki 35. člena ZUP, temveč je uradna oseba, ki izda plačilni nalog na podlagi lastne zaznave prekrška po prvem odstavku 57. člena ZP-1.
Za krajevno nepristojno se je Okrajno sodišče na Ptuju izreklo potem, ko je že opravilo določena procesna dejanja (med drugim razpisalo narok za zaslišanje mladoletnice in odredilo vročitev obdolžilnega predloga) in s tem izvedlo tudi predhodni preizkus krajevne pristojnosti, kar pomeni, da je zamudilo časovno mejo, do katere se lahko sodišče po uradni dolžnosti še izreče za krajevno nepristojno (67. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP).
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče s svojo (ne)opredelitvijo do predlagateljevega predloga za predhodno odločanje kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma ali je pri tem zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz prava EU in Ustave oziroma iz njene s pravom EU skladne razlage?
Iz dejanskega opisa prekrška - na katerega je Vrhovno sodišče vezano in v tej fazi ne presoja njegove pravilnosti - je na podlagi izrecne navedbe v opisu mogoče prepoznati, da je storilka očitani prekršek izvršila v Ljubljani in torej ne gre za situacijo, ko kraj izvršitve prekrška ne bi bil znan in bi bilo treba uporabiti določbo 78. člena ZP-1. Glede na navedeno je skladno z določbo prvega odstavka 77. člena ZP-1 za odločanje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Obstoj utemeljenega suma se presoja skozi objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka, kar pomeni, da gre po vsebini za sum, za katerega bi razumen človek menil, da je utemeljen. Primerljivo merilo se uporablja tudi v praksi ESČP, v skladu s katero se za utemeljen sum (angl. reasonable suspicion) predpostavlja obstoj takšnih dejstev in informacij, ki objektivnega opazovalca prepričajo v obstoj verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje.
Davčni organ mora pri izdaji začasnega sklepa za zavarovanje upoštevati načelo sorazmernosti, vendar pa je navedeno dolžan izvrševati v okvirih in na način, ki izhaja iz obrazložitve te sodbe. Če niso podani izjemni zakonski razlogi, kot so predstavljeni v tej sodbi, mora že pred izdajo takega sklepa omogočiti davčnemu zavezancu, da uresniči načelo zaslišanja stranke in v tem okviru tudi predlaga (drugo) primerno sredstvo zavarovanja.
1. Davčni organ mora pred izdajo začasnega sklepa za zavarovanje na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, ugotoviti, da lahko utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Če ni utemeljenega razloga za tako pričakovanje, je izdaja začasnega sklepa za zavarovanje povsem nepotrebna in bi zato vsak z njim izrečeni ukrep nesorazmerno posegel v lastninsko pravico davčnega zavezanca, ki je varovana kot človekova pravica (prvi vidik sorazmernosti).
2. Na podlagi te ugotovitve bo moral davčni organ med vrstami možnih zavarovanj izbrati tisto, ki je za davčnega zavezanca najugodnejša, če je z njo lahko dosežen navedeni cilj zakona, ki je v učinkovitem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti oziroma plačila davčne obveznosti (drugi vidik sorazmernosti).
3. Načelo sorazmernosti pri poseganju v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave oziroma v pravico do premoženja iz 1. člena Prvega protokola pa je treba ovrednotiti tudi v ožjem smislu. To pomeni, da je treba po izbiri sredstva zavarovanja (tudi če je možno zgolj eno) medsebojno ovrednotiti težo posega v položaj davčnega zavezanca in pomen tveganja za javni interes, da izgubi davčna sredstva. Pri navedenem tudi ni nepomembno, da se davčna obveznost v tej fazi postopka glede na naravo instituta ugotavlja brez poglobljenega dodatnega ugotovitvenega postopka in da je odvisno od okoliščin primera, s kakšno zanesljivostjo je taka obveznost že ugotovljena. To je posebej izrazito v primeru, ko gre za poseg na denarna sredstva na računu davčnega zavezanca, saj je treba oceniti posledice tega ukrepa na njegovo poslovanje in na tej podlagi presoditi, ali je tak ukrep sorazmeren z vidika tako javnega interesa po pridobitvi sredstev kot posledic za poslovanje (ali celo nadaljnji obstoj) davčnega zavezanca (tretji vidik sorazmernosti).
Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Prekršek je bil storjen z opustitvijo registracije dejavnosti, to je z opustitvijo vpisa v navedena registra, ki ju upravlja AJPES s sedežem v Ljubljani in ne s samim izvajanjem dejavnosti ustvarjanja in objavljanja lastnih plačljivih spletnih vsebin na socialnem medijskem omrežju B. oziroma dela na črno, kot je izvršitveni način zmotno opredelilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
Četrti odstavek 57. člena ZP-1 ureja položaj, ko storilec na kraju prekrška ni prisoten, zato mu prekrškovni organ plačilni nalog vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, hkrati s plačilnim nalogom pa mu vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu. Kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov je tako določen kot obvezna sestavina oziroma priloga plačilnega naloga.
V procesni situaciji, ko storilec na poziv prekrškovnega organa slednjemu z namenom razbremenitve odgovornosti po 8. členu ZPrCP predloži dokaze, s katerimi se lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, se po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavi dolžnost prekrškovnega organa, da se na predložene dokaze odzove in se do njih vsebinsko opredeli. V nasprotnem primeru je namreč izvotljena storilčeva pravica do izjave iz 29. člena Ustave RS, katere izvirna vrednost je med drugim v tem, da stranki omogoča seznanitev z razlogi za sprejeto odločitev oziroma da stranka, ki v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, ki zadevajo njen pravni položaj.
Dvom v nepristranskost sodnika ni podan, ko ta v isti kazenski zadevi opravlja nujna preiskovalna dejanja, nato pa sodeluje v senatu, ki odloča o priporu. Določba 39. člena ZKP namreč ne izključuje možnosti, da sodnik v isti zadevi ne bi smel sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, temveč je izključena le možnost njegovega sodelovanja pri odločanju o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.
Predlog za prenos krajevne pristojnosti je mogoče podati le s sodišča, ki je zadevo prejelo v odločanje, ne pa tudi s sodišča, ki zadeve še ni prejelo v obravnavo, prav tako predloga ni mogoče podati za druga sodišča.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče sodišča, da stranko v postopku odobritve pravnega posla po ZKZ zavezuje pravnomočna ugotovitvena odločba upravne enote, s katero je bil drugi stranki priznan status kmeta v drugem, ločenem postopku, v katerem prva stranka ni sodelovala, niti ni mogla sodelovati, ter da prva stranka ugotovitev iz take pravnomočne odločbe ne more izpodbijati v postopku odobritve pravnega posla?
Za obstoj ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje.
Funkcija podpisa je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji procesnega dejanja. Podpis tako pomeni izraz volje podpisnika, da procesno dejanje sprejema kot svoje. Samo pooblastilo, čeprav pooblašča določeno osebo za vložitev revizije, pa še ne izkazuje, da je ta oseba procesno dejanje tudi dejansko opravila.
Predlog se zavrne.