Predhodni postopek pri državnem odvetništvu je procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi: če ni sprožen, se tožba zavrže. S tem postopkom se želi zmanjšati število sodnih sporov, prihraniti denar in čas strankam ter razbremeniti delo sodišč in državnih organov. Nikakor pa ni njegov namen, da bi se državno odvetništvo sililo v sklepanje sodnih poravnav, oz. da bi na nadaljnji postopek kakorkoli vplivalo, če je po mnenju stranke premalo aktivno pri dogovarjanju o možnih izvensodnih rešitvah. Če državno odvetništvo oceni, da zahtevek ni utemeljen, se pač ne bo poravnavalo, ampak bo postopek zaključilo - posledica česar pa bo, da bo stranka zoper državo lahko vložila tožbo.
Dokazni postopek ni pokazal, da bi pritožnica ogrožala zdravje tretjih oseb (heteroagresivnega vedenja ob močno izraženi blodnjavosti le v bodoče ni mogoče izključiti), zanesljivo pa je pokazal, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje.
Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa.
Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.
ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo.
Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.
Videz nepristranskosti sodišča bi krnila in bi bila lahko zato razlog po 6. točki 70. člena ZPP okoliščina, da v tej pritožbeni stečajni zadevi, s katero se posega v premoženje, ki ga je pritožnik pridobil ravno na račun neutemeljene obsodbe in odvzema prostosti, kot poročevalec sodeluje sodnik, ki je bil član kazenskega senata prve stopnje, ki je dolžniku izrekel obsodilno sodbo, ki je bila nato z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, kar je nazadnje vodilo do oprostilne sodbe. Ti pomisleki pa izgubijo vso moč ob dejstvu, da je ta sodnik tedaj glasoval zoper obsodilno in za oprostilno sodbo, vendar je bil preglasovan.
Pritožnik je terjatev, ki mu je bila z navedeno sodbo nazadnje tudi pravnomočno prisojena, pridobil že 15. 11. 2018, ko je postala pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil oproščen kaznivega dejanja poskusa uboja. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2016 z dne 29. 4. 2019 je postal pravnomočen 15. 5. 2019 in je torej pritožnikova odškodninska terjatev v njegovo premoženjsko sfero prešla pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti.
Pozneje najdeno premoženje je v celoti objektiven pojem. Gre za premoženje, ki v prejšnjem stečajnem postopku ni bilo upoštevano. Zato niso pravno izvajanja o dejanskem ali dolžnem zavedanju upnice, ki je predlagala začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem, da to premoženje obstaja, že in še ko je sodelovala v nezaključenem postopku pritožnikovega osebnega stečaja.
Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je četrti odstavek 411. člena ZFPPIPP v nasprotju z ustavo, je prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti te določbe.
Tožena stranka veže svoj ugovor zastaranja (v tem trenutku) zgolj na objektivne okoliščine, ne pojasni pa kako sta na podlagi tega tožnika vedela oziroma bi lahko vedela za nepoštene pogoje Kreditne pogodbe. Trditveno in dokazno breme s tem v zvezi je na toženi stranki, ki mora za to ponuditi trditve in predlagati izvedbo posebnih dokazov, ki se nanašajo na njeno razmerje do prav tega potrošnika - tožeče stranke.
Ker navedena sodba pojasnjuje, kateri so pogoji za zavarovanje v tovrstnih postopkih, pri čemer ne omenja reverzibilnosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe v tovrstnih zadevah.
Glede na sodno prakso - tudi SEU - z izjemami, na katere se sklicuje tožena stranka, je vsaj z verjetnostjo mogoče oceniti, da je utemeljeno stališče tožnikov, da v posledici ničnosti kreditne pogodbe v CHF toženki nista dolžna vrniti več kot dejansko prejeti znesek. Torej sta tožnika v tej fazi postopka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženki nista dolžna plačati celotnega zneska, ki naj bi ga po domnevno nični pogodbi dolgovala, s čimer sta hkrati dokazala, da sta svojo obveznost po nični Kreditni pogodbi že preplačala.
Prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja je tako lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe. To pritožbenemu sodišču narekuje, da letvico, pri kateri nastopi protipravnost poslančevih izjav, tudi v civilnem postopku postavi višje, čeprav tudi posebno varovana svoboda političnega izražanja ni povsem neomejena. Ta se tako ne razteza na izjave, ki niso dane v razpravi o pomembni družbeni temi, izjave, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi oškodovanca ali kadar gre za govor, ki spodbuja sovraštvo, ki temelji na verskih, etičnih ali kulturnih predsodkih in ki je grožnja socialnemu miru in politični stabilnosti v demokratičnih državah. Poslančevo svobodo govora je tako dopustno omejiti, kadar v ospredju ni več predmet javne razprave, pač pa žalitev oziroma blatenje osebe.
Bistveni razlikovalni znak s splošno odškodninsko odgovornostjo po prvem odstavku 131. člena OZ je torej, da za ugotovitev zlorabe pravice malomarnost povzročitelja ne zadošča, temveč takšen zaključek upraviči le obstoj naklepa, ki je v tem, da je bil očitni ali izključni namen za vložitev določenega pravnega sredstva v (nedopustnem) škodovanju nasprotni stranki.
Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.
ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Po ustaljenem stališču sodne prakse je odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mogoče prisoditi le, kadar je takšno zmanjšanje močne intenzivnosti in daljšega trajanja ter ga je mogoče jasno razmejiti od tistih neprijetnosti, ki jih povzročajo duševne bolečine ter običajne nelagodnosti in omejitve življenjskih aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje.
Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo plačila kazni za prekršek. Ne gre namreč za premoženjsko škodo, ki bi izvirala iz prometne nezgode. Tožnik je imel možnost zoper nepravilno izdani plačilni nalog vložiti zahtevo za sodno varstvo in doseči njegovo odpravo, pri čemer posledic opustitve tega ravnanja ne more prenesti na toženca, sklicujoč se na načelo popolne odškodnine.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč (doma) zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.