Tako standard pojasnilne dolžnosti kot merilo dobre vere sta v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja objektivna. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben. Za zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in odločitev o ničnosti kreditne pogodbe zato ni pomembno, konkretno s kakšnimi informacijami je toženka razpolagala ter ali je tožnici zavestno in namerno prikrivala relevantne informacije in na ta način tudi v subjektivnem smislu ravnala slaboverno.
Udeleženci so v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti dogovorjene obveznosti. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (primerjaj 104. člen OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zaradi neplačila zadnjega obroka prišlo do razveze oziroma razdrtja pogodbe, toženka pa možnosti, da v stanovanju ostane kot najemnica, ni izkoristila, zato se je iz njega dolžna izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožnici (111. člen SZ-1).