TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka.

V 39. členu ZDZdr je že zakonodajalec zasnoval test, po katerem presoja sodišče sorazmernost posega v pravico do posameznikove osebne svobode (in pravice odkloniti zdravljenje). Kar mora v vsakem konkretnem primeru s pomočjo izvedenca storiti sodišče, je ugotoviti, katera konkretna ravnanja unikatnega posameznika utegnejo zaradi njegove duševne motnje pripeljati do resnih ogrozitev. Nato pa pretehtati, ali so ogrozitve dovolj otipljive in resne, ter ali jih je mogoče odvrniti mileje kot z intenzivnim, osebno svobodo omejujočim bolnišničnim zdravljenjem. Izraz sorazmernosti je tudi odreditev ukrepa za le toliko časa, kolikor je glede na pravila psihiatrične stroke predvidoma treba, da bo zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti ogrožanja ne bo več.

Prvostopenjsko sodišče pritožnikovega golega zavračanja zdravljenja paranoidne shizofrenije ni a priori štelo za takšno ogrožanje zdravja, ki upravičuje sprejetje na oddelek pod posebnim nadzorom. Kot resno ogrožanje ni opredelilo samih po sebi psihotičnih stanj kot neposrednih simptomov nezdravljene psihoze, marveč usodne (nepovratne) posledice, ki jih ima kronifikacija bolezni na pritožnikovo kognitivno stanje. Ključna pri tem je na izvedensko mnenje in neposredno zaznavo razpravljajoče sodnice oprta ugotovitev, da se pritožnik ne zaveda svojega stanja (v dejanskih prvinah). Če bi se ga in bi ga torej svobodno sprejemal, bi bilo siljenje pritožnika k zdravljenju nedopusten poseg v njegovo pravico odločati o sebi. Tako pa pri izrekanju ukrepa velja domneva, da bi pritožnik, ko bi te prvine mogel razumeti, v zdravljenje verjetno privolil.